Vsaka podalpska cerkev bije plat zvona. In to obeša na veliki zvon. In zvoni, zvoni, zvoni….Dokler ne odzvoni. In potem spet od začetka. Od zvona do zvona. Odraščal sem v številčno majhni, a kvadratno dokaj prostrani vasici. Tam nekje, na najbolj vzpetnem delu, je stala in še stoji cerkev. Z zvonikom. Iz katerega je zvonenje odmevalo sorazmerno poredko, saj se ga je slišalo le ob pozivih k maši. Razumljivo – če so ovce brez zvončka ga ima pastir, da jih zbere. Mislim, da tiči razlog v takrat dokaj redkem zvonenju predvsem v tem, da je bil to postopek manualnosti. Eden od izbranih pokornežev se je pač obesil na tiste vrvi zvona in se prepuščal vzgonski in gravitacijski sili. Kar pa je bil vse prej kot enostaven postopek. A potem, ko je pošteno ogrel tiste vrvi, se je …po vasi razlegla melodija zvona. Neka starejša gospa, se je sicer nekoč trudila mi hiteti razlagati, da je zvonenje glasba podarjena bogu. Ampak nisem nasedel. Ma te prosim – komu pa se da isto melodijo poslušati večkrat na dan, dan na dan, leto za letom….In da ob vsem tem poslušanju še ostane pospravljenega podstrešja. Pa Bog gor ali dol. Sicer pa, če bi že res bilo zvonenje cerkvenih zvonov glasba za boga, zakaj mu potem raje ne dajo slušalke, pa naj sam uživa v poslušanju. Jaz pač uživam v poslušanju drugačne glasbe.
Zvonenje cerkvenih zvonov je bilo torej včasih prava umetnost in garanje. Za tiste zvonarje. In redkosti so ljudje vedno prisluhnili. Bog tudi. Potem pa je prišla sodobnost. Ko zvonarji več niso potrebni, saj je tehnologija tista, ki jih je nadomestila. Cerkveni zvonovi se programirano zaganjajo in ravno tako zaključijo svoje speve. Japanci pač rade za nas. Kar niti ni tako slabo, saj se jih zdaj manj obeša po vrveh zvonov. Ampak, tehnologija je v službi človeka in nikoli kriva. In priložnost lahko naredi zlorabo. Modre glave, upravljaci zvonov so sešteli, da pravilna nastavitev avtomatike omogoča neomejeno ponavljanje melodije zvonenja zvonov, ob poljubnem prilagojenem času. In namesto prej 1-2 x tedensko se zvonovi zdaj oglašajo vsaj vsako uro, tisti mestni pa, če so dobro sprogramirani, celo na 15 minut. Po mojem se Bogu že kar malo meša od vseh teh silnih podarjenih mu zvonenj.
In vendar me zvonenja teh zvonov ne navdušujejo. Ker so brez vsake kulture v sebi. Ker jih ne briga, da si želim spiti kavico v miru na trgu. Ker jih ne briga, da rad v sobotah in nedeljah zjutraj z mojo najdražjo malo dlje poležim v najini melodiji, ki nima predvidenih vložkov zvonenja. Ker jih ne briga za kulturne dogodke in jih veselo prekinjajo s svojim bingljanjem. Ma enostavno povedano, tej zvonovi so totalni egotripi. Brez kančka dostojanstva in spoštovanja. Demokracijo si pač eni razlagajo kot anarhijo. Zdaj, obstajata dve možnosti, kaKo te zadeve urediti. Prva je nedvomno kloniranje Marka Breclja, ki bi svoje seanse lahko udejanjal po vseh zvonovih naše podalpske in ne le v Kopru. Spet druga je, da se zvonikom določi prilagojen obratovalni čas ob predhodni odločbi dovoljene stopnje uporabe decibelov. Seveda pa obstaja tudi tretja možnost.
Noben čudež ni, da je v poplavi zvonenj že mala umetnost razbrati, da je zvonom dejansko odzvonilo. In da bodo naši zanamci prikrajšani za melodijo zvona. Prvega, drugega, tretjega….Hm, za kaj že smo se borili?

Don Marko M