Zadnje čase praktično ne mine mesec, celo teden, da ne bi brali ali poslušali kako je ta ali oni dobil odpoved zaradi uporabe spleta med delovnim časom. Seveda odpovedi niso deležni tisti, ki splet uporabljajo za svoje delo, ampak tisti, ki “netkajo” bolj za zabavo. Med delovnim časom. Za kar jih delodajalec zagotovo ni najel in jih tudi ni dolžan plačati. In tako izginjajo (pre)številne delovne ure brez vsake koristi, prej škode,za firmo dobesedno v zrak. Tja nekam v vesolje. Ok, bodimo pošteni – če bi ti bil/a lastnica firme z delokrogom, ki dejansko za svojo dejavnost ne potrebuje uporabe raznih spletnih skupnosti, ali bi odobraval/a, da se uslužbenci ure in ure igrajo in čatajo po teh skupnostih na tvoj račun ? No, jaz …sigurno ne bi. Pa če bi se kakšen strokovnjak še tako trudil me prepričati, da je stimulativno, da moj delavec med delovnikom od osmih porabi tri ali več ur zato, da se zajebava po FB in podobnih zadevah.
Ravno to namreč, da naj bi uporaba raznih spletnih skupnosti med delovnim časom stimulirala delavca je na vse pretege poskušala dokazovati neka avstralska raziskava. Čeprav se je predstavitev raziskovalnih rezultatov začela s stavkom “Ne drži povsem, da spletne skupnosti ovirajo proces dela samega.” S tem pa so seveda priznali, kar že itak ve večina delodajalcev. Ki so do sedaj leta in leta vlagali v razne programske opreme, ki, ali onemogočajo dostope do teh skupnosti, ali pa le nadzirajo svoje zaposlene kako pogosto se priklapljajo na spletne skupnosti med delovnim časom. Seveda je potem nastal cel vik in krik ali ima delodajalec pravico nadzirati zaposlene ? No, takšnih smešnih vprašanj res še nisem slišal. Seveda ima delodajalec vso pravico nadzirati delovni proces svojih uslužbencev med delovnim časom. Nenazadnje te iste delavce plačuje in vsaka izgubljena ura delavca z netkanjem in mailanjem med delovnim časom, ki ni v službene potrebe ne pomeni čisto nič drugega, kot izguba za delodajalca. Razlika je le v tem – v manjših kolektivih je zaradi takšnega ravnanja delavcev, razumljivo, izguba manjša. In večja kot je firma, večja je izguba.
Pa nam za tovrstne zglede res ni treba v tujino. V naši podalpski še vedno obstajajo državni uslužbenci, predvsem birokratski aparat, kjer uslužbencev, ki med delovnim časom, nič povezano s svojimi deli in nalogami, neusmiljeno oblegajo razne spletne skupnosti. In to ne pet minut v delovniku ampak kar cele ure. Nekateri to celo počnejo zgolj le v službi, čeprav imajo tudi doma dostop do spleta. In ko sešteješ vse te uslužbence, postane kmalu jasno, zakaj tudi trem skupaj ne uspe opraviti dela za enega. Država pa stoka o recesiji. Nič ne bi škodilo, če bi najprej pometla pred lastnim pragom. Privatni sektor bi zagotovo propadel, če bi uslužbenci v njem delali tako kot državni-javni uslužbenci, kar se tiče tega netkanja.
Seveda obstajajo tudi svetle izjeme. Načelnica koprske upravne enote je enostavno omejila dostop do spleta vsem tistim, ki ga dejansko ne potrebujejo za službene namene. Koliko popularnosti je obdržala s to potezo med zaposlenimi mi sicer še ni znano, ampak meni je postala naenkrat simpatična.
Pa so res “krivi” le uslužbenci, da med delovnim časom “netkajo” ? Deloma že, saj bi si lahko potem, ko opravijo svoje delo in jim vseeno ostane “prosti” čas sami poiskali dodatno delo, povečali produktivnost in verižno tudi stanje na svojem računu. Ampak, če nekdo ne čuti te potrebe je pač ne čuti. Delavce še nekako razumem. Zagotovo pa ne teh državnih delodajalcev. Ki, po mojem mnenju, nosijo glavnino krivde oz. njihovi vodilni uslužbenci – kvazi šefi, ki so enostavno nesposobni porazdeliti dela in naloge med uslužbence na takšen način, da uslužbenci enostavno ne bi imeli ne (prostega) časa, ne motivacije po poseganju in uporabi storitev spletnih skupnosti. E ja, ni lahko biti šef.

Don Marko M