“Res si ne morem pomagati. Ko te vidim me pograbi ena sama strast, da bi ga takoj polizala. Saj imaš čas zame?” me je Ingrid prestrelila s tistim ženskim hudičevim in nedolžnim pogledom obenem. Ko sem že mislil, da sem preživel vsa direktna ženska (ne)spodobna povabila. Če misliš, da moški ostane neiztirjen, ko sliši te besede iz ust simpatične in sexy ženske, velikih rjavih oči, metalno rdeče pobarvanih kodrov in 90-50-90 v oblinah, prsnega dekolteja zarezanega do maximuma, hipi kiklce, ki se lahkotno v rahli sapici vetra pozibava nad koleni, medtem ko javni termometer prikazuje +31…no,potem se krepko motiš…..

Vsaj za sekundo se tla spodmaknejo. “Kaj zdaj?” sem si nadel tisti nedolžen glas in …videz vredno najmanj Oskarja. “Ja, zdaj” je bila odločna, čeprav s nasmehom na ustih. Zdaj, ko mi je totalno potrdila svojo željeno potrebo, umika seveda ni bilo več. Moja želja po tem, da jo gledam, kako se ga oprime s prsti v dlan in ga potem primakne k ustnicam, si ga nanje prisloni, da bi ga hip zatem začela obdelovati s svojim jezičkom iz vseh strani, se je stopnjevala kot termalni vrelec.

In popadel me je še dodaten firbec – le po kakšnem ritmu se bo njen jeziček odzival. Mogoče v stilu romantične balade, tanga, rock/a, salse, rave/a ali pa je toliko spretna, da zna te ritme kombinirati po potrebi.

Po nekaj korakih sva stopila za vogal. Gneča okoli je bila ravno dovolj daleč, da ni bilo preblizu. Ampak Ingrid gneča sploh ni ganila. Ženska je, ki hudičevo dobro ve kaj hoče, pa tudi kako do tega priti. Vztrajno in neomajno. Le nekaj trenutkov za tem ga je že držala med prsti. Oprijela ga je tako, da ji je sedel v sredo dlani medtem, ko se je s prsti sprehajal po njem. Tako prefinjeno a tako odločno.

V njenih očeh je bilo nemogoče ne opaziti trenutne potešenosti. In potem ga je prislonila na ustnice, da bi ga že v naslednjem trenutku imela do polovice v ustih. Moja usta so izgledala kot vhod v postojnsko jamo. In potem ga je potegnila ven.

Da bi začela seanso plesa njenega jezika. Ki je drsel po njem iz vseh strani, od zgoraj navzdol, od leve proti desni in preostalimi gibi, ki so bili plod čiste trenutne inspiracije. Tako poželjivo ga je obdelovala, da mi enostavno ni bilo treba ničesar narediti, razen jo gledati. Gledati, kako ga strastno liže, da se je čez čas začel kar topiti v njenih rokah. Dokler se ni začel vidno manjšati. E ja, ženska zna narediti iz majhnega veliko, pa tudi obratno. Ti rečem, Ingrid je več kot dostojno zastopala ženski rod.

“Mmmm, odličen je bil. Res mi je pasal. Pridi, greva še na kavo in cigaret, da se potešim do konca” mi je rekla razposajeno, medtem ko si je z robčkom brisala ustnice.

Tistih nekaj metrov do bližnje terase sem jo spremljal brez besed, a s knedlom v grlu. Komaj sva dobro spustila sedali na sedala, že je navito nadaljevala : “Ma kaj ti ga še nisi polizal?” “Če bi imel tebe v kornetu…”sem poglobil glas do onemoglosti v direktnem pogledu, medtem ko sem ga končno tudi jaz primaknil k ustom.

Sicer se je že začel topiti, ampak če je treba znam tudi dodati na gas. In če si ga je Ingrid privoščila v čokoladno jagodni kombinaciji, sem sam zdaj že po ustih premleval okusa gozdnih sadežev in pomaranče. Sadni se mi pač slajše razvleče po ustih.

Sladoled. Ta čudovita majhna slastna zmrznjena razvada. Pa tudi potreba za nepotešene ženske, ki ob limonadi pred tv ekranom počistijo celo kilsko banjico sladoleda brez vsake slabe vesti. In medtem ko je Ingrid že srebala kavico sva se spustila še v debato o sladoledu. No ja, medtem ko sem razlagal kar pač vem, je ona prav po šolsko poslušala.

Da bi izvedela, da so tudi za sladoled krivi – Kitajci. Ko so kuharji svojim vladarjem, že pred tri tisoč leti, vmešavali med,sadje, vino v takrat še svež sneg iz bližnjih vrhov. Ne vprašaj me, kako so ga prinesli iz planine v takšnem stanju, ker nima pojma. Hladilnih torb sigurno niso imeli.

In v trinajstem stoletju je moj soimenjak, Marco Polo, naredil še eno, kije kasneje proslavila italijanski narod. Ja, kitajcem je sunil recept. In da ne bi bilo tako očitno, so italijanski slaščičarski mojstri receptu dodali še mleko za osnovo, katera se še danes uporablja. Takrat so sladoled jedli le premožni. Da pa se je skomercializiral v prosto prodajo je, spet, kriva ženska. Katarina de Medici je v šestnajstem stoletju s poroko namesto italijanska postala francoska kraljica in zvlekla sladoled s seboj.

Da bi ga tam francoski kuhar prvi oplemenitil z okusom čokolade in jagode, kar se je seveda prodajalo za med. Danes človek že ne ve kam vse bi se obrnil od raznolikosti okusov. In v zgodovini so zaradi receptov sladoleda dobesedno padale tudi glave.

Do današnje podobe sladoleda pa je preteklo še ogromno takšnih in drugačnih poizkusov. Kar pa niso pognali evropejci, so američani v osemnajstem stoletju. Tovarniško proizvodnjo sladoleda. In v istem stoletju izumili še vrteči se ročni mešalnik, kije izdelavo seveda zelo poenostavil. Ampak finale so vseeno spet postavili francozi, ko so, v istem stoletju, izumili homogenizator in zamrzovalnik sladoleda.

Nekje v istem času pa je italijan v ameriki izumil – kornet. ker mu je šlo na živce, da so mu vse skodelice v katere je polagal sladoled ali ukradli ali razbili. Ampak finale je prispeval enajst letni mulc, ki ugotovil in zaščitil, kako lahko sladoled postavi na – palčko. In v začetkih devetnajstega stoletja so bile te palčke, obložene s sladoledom, totalen hit. Saj so še danes.

“Uau, ti pa se res razumeš” me je Ingrid nagovorila ko sem zaključil. “Valjda. Če hočem. Saj to bi lahko tudi ti vedla, če bi preskočila kakšno urco manikerke” si nisem mogel kaj, da je ne zbodem. Vsaj z besedo. “Ampak meni je Lučka še vedno zakon” je takoj dodala. Seveda. V zahvalo Ljubljanskim mlekarna in 60′ letom imamo tudi mi svoje na palčki. Le da so se ljudje potem tako nalezli imena Lučka, da so bili potem vsi sladoledi na palčki – Lučke. Tudi italijanski. Pa koga briga, kako se mu reče, samo da je slastno in nepozabno.

Ko smo bili mulci smo radi skočili čez bližnji mejni prehod po italijanske sladolede. In tisti na palčki, a v lončkih, so nam še posebej teknili. Danes pa zelo rad opazujem mojstre, ki prodajajo sladoled. Najboljše sem do sedaj videl v Italiji, na Hrvaškem in začuda, tudi pri nas. Pri nas je le še eden v Piranu.

Ampak res občudujem njihovo spretnost, za kar je nedvomno veliko kroglic sladoleda končalo na vajah na tleh, ko mečejo tiste kroglice po zraku in vmes utegnejo še zapeti ali vabiti naslednjo stranko. In najlepše je videt, da v tem uživajo. Sicer je teba na tašno porcijo sladoleda čakati dlje kot na tisto kar zna vsak naložiti, ampak šow je pač biznis. In če ima sladoled zraven še odličen okus, toliko bolje.

Drage moje, ližite, ližite in še enkrat ližite ga. Naj vam ne bo nerodno, če se bo kaj pocedilo. Bodo pač robčki zaključili. Ali pa tudi ne. In ja, privoščim vam dolgo, vroče, sladkosnedno poletje.

Don Marko M