Saj poznaš tisto “Poštar zvoni samo 2x”. No, moj poštar oz. pismonoša pa na mojem naslovu sploh ne zvoni. Pa ne ker ne bi hotel, ampak ker nima možnosti. Zvonec sem pač odklopil. Ker mi je ljubše slišati trkanje na vrata. Tako dobim takoj par odgovorov še preden odprem. Moram pa priznati, da je moj/naš poštar Marino prava živa legenda. In sploh si ne znam predstavljati, kako bo izgledalo, ko bo šel v penzijo. Saj ne,da je s temi mladci kaj narobe, ampak večini manjka tista, za starejše poštarje tako značilna karizma. Nekako preveč uradno in mehansko delujejo. In ko sem že pri zvoncu. Marino zvonca niti ne potrebuje. Že ko vstopi v uličico vsi vemo, da je prišel. Celo moja mačka. Začuda, še psi ga niti oblajajo ne. Kar je seveda redkost za poštarje. No, Marino namesto zvonca kar lepo… naglas pokliče po imenu vsakega, kateremu ima kaj dostaviti.
Najin dialog izgleda točno tako : “Markooooo.” Na kar se odzovem : “Kaj češ jemet?” čeprav oba veva kaj če jemet. “Pridi srce, pridi” nadaljuje Marino svojo melodijo. In potem si v tistih dveh minutah poveva vse živo in dodano. Poštarji so hujši kot James Bondi – vse vejo. In še več. Tudi tako sem izvedel, da je kar nekaj žensk v našem naselju ponosnih na ritko. Mojo. Na kolesu. Ker me je peš praktično skoraj nemogoče videti. Pa tudi katere me ne marajo. Marajo pa me ne, ker me ne morejo imeti, čeprav iščejo vse druge izgovore. Ampak to sem izvedel tudi, ko sem debelih 9 mesecev popisoval nepremičnine za to našo državico. No, naš Marino se pripravlja na kmalu penzijo, čeprav, če bi bil jaz šef ga ne bi še pustil. Bo pa zagotovo eden tistih zelo živahnih upokojencev.
Tista ljudska, da je otrok “od poštarja” lahko zdrži. Čeprav danes DNK dela čudeže. In čeprav ni obvezno, da do tega pride. Za ljubice se poštarjem ni bati. Če hočejo seveda. Osebno preverjeno. Pa tudi,da bi kdaj ostali med službo lačni ali žejni ni straha. Sploh, če si poštar na podeželju.
Poštar je zagotovo eden tistih poklicev, ki so zapisani najdaljši tradiciji poklicev. In kljub današnji pomoči tehnologije ostaja temeljno poslanstvo poštarjev nespremenjeno. Pošiljke dostavljajo v vsakem vremenu in v vsak kraj. Tiste hiše, kamor poštar ne bi mogel priti, enostavno ni. Seveda se dogaja, da pošta(rji) kakšno pošiljko nosijo desetletja, celo stoletja, ampak dogaja se tudi najboljšim. V današnjih časih pošiljko prejmemo praviloma naslednji dan, lahko celo isti.
Ostaja pa, da je delo poštarjev naporno in zelo odgovorno. Ne čudi me, da poštark praktično ni. Vsak dan tegliti kilograme pošte čez ramo seveda ni mačji kašelj. Sploh pa ne v vsakem vremenu. Tudi v tistem ledenem mrzlem jutru, ko se ti ne da niti nosa pomoliti izpod tople odeje, kaj šele, da bi tovaril po tistem mrazu, dežju…..Ampak, preden se pošta znajde v poštarski torbi, poštar vsaki pošiljki posebej posveča pozornost. Birokratski protokol, ki spremlja določene, predvsem tiste uradne, pošiljke je že res zatežen. Šefi poštarjev pa še bolj. Že za en sam pozabljen pečat. Pravila pač. Največja nelogičnost teh pravil pošte pa je v tem, da prav vsaka oddana pošiljka v posameznem kraju najprej potuje v centralo v Ljubljano od koder potem nadaljuje pot naslovniku. Torej, če ti pošlješ pošiljko v Mariboru svoji bejbi na drugi konec mesta, bo ta pošiljka šla najprej v Lj in se potem vrnila, da bi bila dostavljena.
Potem ko na pošti v svojem boxu poštar najprej posortira svojo pošto in jo spečatira po potrebi, sledi za poštarje v današnjih časih “najslajši” del. Sortiranje reklam. Katerih praviloma ni manj kot tri različnih, navzgor pa meje ni. In te reklame morajo biti zložene po pravilih. Zdaj pa si predstavljaj, da si poštar in imaš rajon s 600 naslovi. Če jih imaš do 200 naslovov ti gre urca pa še kaj. Časa za dostavo pošte pa imaš od 6h do 13h. Po 13h pošta poštarjev ne plačuje, torej moraš delati džabe. V norme raznašanja pošte po naslovih rajonu so zajeti le optimalni pogoji – torej suho, sončno vreme in brez upoštevanja nepredvidljivih dogodkov. No, te reklame so tiste, ki poštarjem naložijo kar krepkih kilogramov zraven pa tudi porabo dodatnega časa. Za nameček morajo biti celo pravilno vložene v poštni nabiralnik, če ne jih takoj minus opalijo na plači. trije minusi pa so že predlog za odpoved. In dovolj je že, da poštarja prijavi kakšna stranka, ki je že itak sama sebi v napoto. Tako,da se ne čudi, če znova in znova vidiš nove poštarje.
Seveda se mi ne zdi prav, da morajo poštarji biti – zlagatelji in raznašalci reklam. Njih poslanstvo je raznos poštnih pošiljk. In le teh. Od zgodovine dalje je to bilo njih edino poslanstvo. In tudi sodobnost časa tega ne bi smela spreminjati.
Tudi za poštarja ni vsak rojen. Biti moraš malo luckast. Pa primerno izobražen. Če si poleg še okolju prijazen, komunikativen in prijazen pa je to le velik plus, ki ti lahko omogoči dodatno prisluženo mančo – denarni prostovoljni prispevek. Plača poštarjev je namreč res mizerna v primerjavi z opravljenim delom. O dopustu večina poštarjev le sanja, saj imajo nabranih ur za koriščenje do maja naslednjega leta v izobilju. Proste nedelje in prazniki pač niso dopust. Pa še tukaj obstaja hierarhična lestvica – na dopust najprej najstarejši. Kar je po svoje logično. Malo manj, da mladi dopust potem povečini le sanjajo.
Predvsem zaradi dopustov poštarjem pošta znova in znova objavlja razpise, sploh poleti – za študente, po potrebah poštarjev. Mamijo tudi tako, da obljubljajo redno službo, kar pa seveda nimajo namena narediti, saj hudičevo pozorno bdijo nad vsako napako novega, kateremu seveda ne povejo točno kaj vse je njegovo delo, da lahko naredi napako, katero uporabijo za izgovor, da ne more biti zaposlitve. Ampak za to,d a stari poštarji izkoristijo dopuste so pa že dovolj dobri.
Kakor koli, bodimo prijazni (tudi) do poštarjev. Vsak od nas nosi v sebi svojo zgodbo žalosti in veselja, ki nas spremlja tudi v službi. In nekdo drugi, poštar v tem primeru, res ni kriv za naše skrbi, sploh pa da bi jih nanje stresali. Tudi poštarji imajo svoje sladke in grenke skrbi. Pa čeprav v svojem poslanstvu službe res ne vedo ali nam prinašajo veselo, (ne)prijetno, žalostno ali tragično novico. In, nenazadnje, tudi vsak poštar ima svojega poštarja.
Don Marko M
Še malo branja, če nisi suženj časa...
- Idila komunizma živi v srcu Evrope. Dobesedno....
- Otvoritev in prvo kolesarjenje po obalni cesti Koper - Izola brez motorizacije (foto)
- Življenska zgodba od drog odvisnika v komuni
- Ne koledarska - tvoja biološka starost je pravo merilo.....
ha,jaz našega poštarja sploh še videla nisem 😆
Naš Roberto pa je tudi facko.Prijazen in še dobro zgleda. 🙂 Sem pa mislila,da se jim malo boljše dogaja v službi.Se mi že smilijo.Razen za tiste ljubice in pijačo. 🙂 Jaz pa sem bila prepričana,da te edina gledam v ritko na kolesu.Daj prinesi že tisto pošto.Te bom počakala drugače oblečena. 😉 🙂
Samo en popravek, čeprav ne vem, če še drži. Ko smo bili mi na ogledu pošte v Mb, so nam povedali, da sta 2 centrali. Ena v Mb in ena v Lj 🙂 Tako da ne gre vsa pošta v Lj in šele potem nazaj 😀
heh, Tamala….
tista centrala v totem Mariboru je centrala za zbiranje denarja pošte Slovenije – sedež torej in kao možgani….v Lj pa je logističen center….kakor obrneš vse poti poštnih pošiljk vodijo v Lj….. 🙂
ampak mene bolj zanima, kakšne izkušnje imaš sama s poštarji, doma ali v službi….seveda lahko tudi samo po čisto žensko prijaviš, da je “en tak lepi”….ne bom povedal tvojemu…. 🙂
Ivonca
jaz sem tudi mislil, da me samo ti gledaš v sedalo….saj veš – človeško je motiti se….eh, škoda, da sem opravil s poštanjem….prav zanima me, kaj imaš novega od garderobe…. 🙂
furija
skoraj težko verjamem, da nisi še niti videla vašega poštarja…v službi ali doma….če pa res nisi, potem ti pošljem enega, ko boš doma…sama seveda…imam veze…. 🙂
Konec leta 2003 so na lokaciji nekdanjega TAMA v Mariboru odprli nov poštni logistični center, ki obsega 7,5 hektarja površin.
V mariborskem centru zbirajo, urejajo in odpravljajo poštne pošiljke in pakete za območje poštnih enot Celje, Maribor in Murska Sobota.
O poštarjih pa kdaj drugič.;)
Ali veste, da:
8)
je beseda “pošta” nastala v 14. stoletju v Italiji in izvira iz latinskega izraza posita statio (stalna postaja) – it. posta, franc. le poste, nem. Post. Prva pošta je bila ustanovljena v Benetkah (l. 1305) in v nekaterih velikih italijanskih mestih za potrebe visokega plemstva,
je Slovenec Lovrenc Košir že pred več kot 100 leti predlagal enostavnejše plačevanje poštnih storitev, vendar njegovega predloga niso sprejeli? Uradno velja za izumitelja znamke Anglež Rowland Hill, Košir pa je vse do svoje smrti zaman dokazoval, da je izumitelj poštne znamke on,
so vse pošte sveta povezane v Svetovno poštno zvezo, ki ima sedež v švicarskem mestu Bernu?
😉
Tamara
evo, pa se ti moram opravičiti napaćno interpretacijo….ampak, itak je tukaj smisel govora o poštarjih in ne pošti…. 🙂
😆 sploh ne dvomim da imaš veze,….bi te bilo pa zanimivo videti v poštni uniformi,kako kolesariš s svojo sexy rito
Svetovni dan pošte in poštarjev je 9. oktober, za poklic poštarja moraš imeti:
8)
najmanj III. stopjo izobrazbe
komunikativnost, primeren odnos do strank in sodelavcev
organizacijske sposobnosti, ročne spretnosti in fizično moč
vozniški izpit B kategorije
nekaznovanost
zaželene izkušnje z delom na terenu, s strankami in denarjem , plača pa je cca 1200-1500 eur (odvisno od rajona in delovne dobe)
😉
Pa še eno anegdoto: nekoč so sumili enega poštarja, da ima razmerje z eno krajanko, če se dobro spomnim, so ga nekako sledili, da bi zadevo popolnoma raziskali in razčistili. poštar je bil zelo nabrisan, ko je prišel v hišo, je hitro oddal pošto (če jo je imel seveda)
😉
potem pa je opravil tisto zadevo , ki se imenuje sex in to kar stoje s spuščenimi hlačami in obvezno s torbo na hrbtu (bilo naj bi expres)
v glavnem bil je zaveden, deloven in učinkovit…. hehehe
😉
😉
http://www.youtube.com/watch?v=awXOLVo4T2Y
pri meni doma imamo zelo fejst poštarja, veselega, simpatičnega, komunikativnega, radovednega (vedno me vpraša, kje imam moža?) le zakaj? no, res je da me včasih dobi tudi v šlafroku… hehehe
😉
si mona
saj ne dvomim, da si se potrudila v dobrem namenu, ampak razne kopije raznih uradnih določenih podatkov, ko gre za določena podjetja, na mojem blogu ne morejo ostati zapisana…..ker oglaševanje na mojem blogu ni brezplačno 🙂 …in zato, jezna ali ne, sem vse tiste dele, v katerih si nastavila določene povezave ali podrobnejši opis podjetja, enostavno odstranil….
namreč, tudi sam znam, kot večina lahko, prepisati nekaj na osnovi že zapisanih statističnih ali drugačnih podatkov…..ampak takšnih zadev na mojem blogu praktično skoraj ne boš zasledila…..zato ker pišem tisto, kar je plod mojih izkušenj ali znancev, predvsem pa stvar zgolj razmišljanja lastne glave…..in tako to počnejo tudi komentatorji tukaj……
in, tokrat tematika so poštarji in kar je z njimi povezano – torej naša spoznanja o njih….to da delajo v določeni ustanovi pa je itak že vsem znano….in tako mene kot ostale bralce zanimajo le tudi tvoje izkušnje s poštarji…..predvsem, če ti in koliko krat zvonijo ali kako nagovorijo…. 🙂
jaz jezna ?
😉
nikoli!
Lahko me brišeš, kolikor te je volja,
lp
Če te res zanima pa skoči do trafike in kupi eno pismo in mi ga dostavi.Nekaj malega modernega bom že imela na sebi. 🙂
naš poštin Samo je ku šilur.nanka ne parkega svoje makine do konca jeno ga že ni več.forši ga vidn kašno soboto jeno še tabot mi joče kakšno mižerjo od page ki jemajo.jeno pole spijemo en bičerin da neha pensat na pago.:)
sandi
evi in zdaj vemo zakaj, pa tudi kako poštarji uničujejo alkohol….pa saj razumem – alkoholizem je treba iztrebiti in to vsak na svoj način počne…. 🙂
Ivonca
je zmanjkalo znamk….nepopolne pošiljke pa ne morem dostaviti…. 🙂
furija
lahko ti omogočim, da željeno gledaš brez uniforme….vzemi ali pusti… 😎
si mona
pozabila si le dodati ali znesek plače katero navajaš ugleda beli dan v brutto ali netto obliki….stopnja izobrazbe pa je vsaj IV….razen če niso to, zaradi splošnega pomanjkanja, pred res kratkim spremenili…
haha, dobra anekdota….še dobro, da so poštarji usposobljeni tudi za expresno pošto…. 🙂
pa ne vem zakaj se čudiš, če te poštar vpraša kje imaš moža….v svoji skrbnosti mu pač ni vseeno, da se treseš v šlafroku in se čuti dolžnega ti pomagati pri oblačenju….saj veš – vse za zadovoljno stranko… 🙂