Ko sem si pred leti nastavil elektronsko pošto, kmalu zatem poslal in nekaj minut za tem tudi prejel prvo pismo poslano s pomočjo sodobne tehnologije, sem bil sprva zelo navdušen. Navdušila me je seveda enostavnost pošiljanja in prejemanja mojih pisanih oblik. Naenkrat je bilo vse enostavneje. Na videz. A videz itak vara. In ker vedno rinem v korenine sem že po nekaj dnevih spoznal, da je moje navdušenje lahko omejeno le na praktičnost dostave. Ker, napisati je bilo treba ravno tako kot prej. Le da je tipkovnica zamenjala nalivno pero oz. določeno pisalo. Edini, seveda nikakor zanemarljiv, prihranek je bil v zmanjšanju stroškov za kuverte, znamke, poštnino in seveda dodatno prihranjen čas vsakodnevnega obiskovanja pošte. Ampak, ne glede na sodobnost ali ravno zaradi tega, sem vseeno v… določenih delih ohranil pravi pomen pisma. Sploh ker sem opazil v zadnjih letih, da se večina obeša na elektronske verzije pisem tudi ko gre za osebne zadeve in voščila.

Ampak, povej mi no, le kako lahko črke pisma izpod tipkovnice zadovoljivo nadomestijo prostoročnost pisanja ? Pismo, spisano s lastnim oblikovanjem črnila v črke je dosti več kot le pismo. Je izliv osebnosti kasnejšemu bralcu/bralki. Kar se pozna tudi v načinu pisave. Pa dodanem smislu uporabe domišljije pri lastno oblikovani podobi pisma, ki vpije te črke. Seveda nimam nič proti prejetim pismom, ki so že izdelana kupljena in se jim doda izliv svojih občutkov v črkah, ampak že od kar vem zase me navdušuje, ko prejmem pismo, za katerega je tudi na oko zaznati, da je ročno unikatno delo, katerega si lahko lastim le jaz. Odraz in izraz iskrenih čustev pisca pošiljtelja na eni strani in zadovoljstvo posebnosti na drugi.

Ne sprašuj me, kdaj je bilo spisano prvo pismo, še manj kdo ga je komu poslal. Tako laično pač sklepam, da si je pračlovek pač dal duška nad kakšno ustrezno ploščato skalco v katero je klesal svoje misli. Ne upam niti pomisliti, kako se je godilo poštarjem takrat. Pomembnost in namembnost pisem pa se še dandanes odraža tudi v “predalčkanju” vsebin – od tistih tipa ‘Dear John, do ljubezenskih, svetega, berat, uradnega, spominskega, grozilnega, opozorilnega, odprtega, garantnega, pa otroških dedku Mrazu, pa še pa še…… Pa tudi po barvi, vzorcu, (ne)odišavljenju, dodanemu voskanemu pečatu…..A prav vsa imajo svoj namen – sporočiti potrebno tistemu, ki si to (ne) zasluži.

Lahko sicer verjameš, da ima prav vsako ročno napisano ali natipkano pismo zgolj enega avtorja, ampak to žal ne zdrži. Nekateri se pač izogibajo pisanju svojih čustev in zato raje s svojo pisavo prepišejo neko pismo nekega drugega avtorja. Seveda pa zapisana čustva originalnega avtorja nikakor ne ustrezajo tistemu, ki je vsebino pisma prepisal, pa naj si on še tako misli da so vsaj sorodna. Sploh je to nek trend pri ljubezenskih pismih. Izgovarjanja, da nekdo ni vešč pisanja oz. da se ne zna pravilno izraziti so seveda nič vredni izgovori. Sam raje preberem nekaj nerodno zloženih stavkov, ki so skregana s slovnico, ampak odraz osebne iskrenosti, kot pa vsako prepisano pismo.

Vsako ročno spisano pismo ima neko dodano vrednost. Ki je lahko za avtorja, pa tudi prejemnika neprecenljive vrednosti. Večina med njimi roma v koš, lep del ostane shranjenih za jesen življenja ko ob prebiranju le teh pripeljejo pomlad. Nekatera, čeprav redka, pa končajo tudi na raznih dražbah. Zaradi vsebine same, večnosti zapisanega trenutka ali avtorja samega ali pa kar vsega trojega. Zaenkrat primat tako prodanega pisma še vedno drži Lincolnovo pismo, ki je iztržilo celih 4,3 milijona dolarčkov. Kaj pa veš, mogoče nekega dne potolčeš ta rekord. Mogoče tvoje pismo potolče rekord tudi v času najdaljše dostave, katerega so poštarji dostavljali celih 67 let.

Ko sem gušterstvo izvajal še v jugoslovanski armadi je bil cel vik in krik, če smo pisma prejeli kasneje kot v 14 dnevih. Prej itak ni bilo teorije. Ker so me gusarji vedno navduševali, sem pred cca desetimi leti, v spremstvu družbe, spisal pismo in se odločil ga poslati po starem načinu. Pismo sem vtaknil v steklenico in jo zabrisal v naše Jadransko morje. Vsebina je bila enostavna : “Na kozjem otoku so me nune zaprle v samico, ker se nisem hotel igrati z njimi. Reši me !” In dodal sem še svoje polno ime. Prvi teden smo bili vsi v pričakovanju, da se bo najditelj odzval, drugi teden le še jaz, tretji teden je upala le še steklenica. Po skoraj mesecu dni me je poklical kolega Adriano iz Lucije : “Pa dobro stari, kaj ti si mislil, da te bojo nune v samostanu samo gledale….” Nauk te zgodbe je pač ta, da sem potem steklenico zaupal le poštarjem v roke.

Papir res prenese vse. Tudi pismo je sprva le bel, gol, nedolžen, čakajoč list papirja. Ki svojo barvo prilagodi očem bralca skladno zapisani vsebini. In kaj je narobe, če svojemu najdražjemu/najdražji tudi po letih skupnosti pošlješ vsaj tu pa tam pismo res originalne, zabavne in/ali ljubeče vsebine? Seveda nič. Pismo ti pišem, draga. Samo za tvoje oči. Ne prvo in ne zadnje, vsekakor pa, kot vsako, posebno. Pa ne se tako na glas smejati, da ne bodo črke popadale iz papirja.

Don Marko M