Ko sem bil še mulac so nam, tako v šoli kot doma, vcepljali pravila lepega vedenja.  Seveda mi v uporništvu mojega duha to ni niti najmanj dišalo, kar pa ne pomeni, da ne bi nič v meni ostalo. Bontona namreč oz. lepega vedenja. Celo še več. Ker so prvinskost bontona zakrivili francozi, sem v svoji kasnejši mladosti vložil celo nekaj naporov spoznavanja izvirnika. Francozinj torej. In tako za tistih par spoznanih lahko trdim, da so bile polne bontona. No, vsaj do trenutka, ko sva se znašla v odmaknjenem prostoru za širšo javnost. Kjer je jezikovna bariera postala v bistvu prednost. Ampak v tipkanje tega zapisa me je pognalo nekaj… povsem drugega – bonton danes.

Bonton je v bistvu v svoji enostavnosti lahko totalen iskrenež ali pa izdajalec statusa posameznika. Lahko, kajti ne gre zanemariti, da je bonton priučen in prilagojen, torej neobvezno tudi spontana izvirnost posameznika. Kot namreč lahko nekdo v svoji enostavnosti obnašanja sproži zgražanje, čeprav na nek način prikaže svojo dobroto, ravno tako lahko nekdo drugi v polnem bontonu obnašanja prikriva svojo dejansko notranjo zverinskost.

Je pa nekaj nesporno res – manire obnašanja si vsi najprej pridobimo doma v svoji družini. To, kar je potem javnosti na očeh, je v prvi vrsti le odraz privzgojenih domačih manir. V drugem delu je tukaj potem še šola. Ampak, kolikor mi je znano, naš šolski sistem bontonu namenja le kakšno uro v celem šolskem letu. Kakršen učitelj, takšen učenec, je potem le še logičen zaključek.

Seveda bonton ponuja pestrost tako v svojem pojmu, kot kategorijah uporabnosti. Enotne definicije žal ni, ker je bonton nenazadnje prilagojen in/ali pogojen tudi določeni kulturi in času. Kar seveda ne spremeni njega temeljnega poslanstva. Le razliko interpretacij omogoča. Tako obstajajo določene interpretacije bontona, ki so enotne povsod po planetu, v nadaljevanju pa so tem dodane še po panogah : splošno obnašanje v javnosti, v prometu, v športu, itd. Zato pa je bonton zapisan v več različnih knjigah, a temeljne besede prav vsake verzije so – prosim; hvala; oprostite; izvolite. Pa saj to veš, anje.

Pa dajmo obdelati še nekaj praktičnih primerov bontona. Šport. Nogomet. Si igralec tekme slovenske lige, katerega je nasprotnik na igrišču pokosil tako, da so se še v publiki drug za drugim prijeli za nogo od bolečine. Velika večina igralcev bi se nato odzvala tistemu igralcu, ki te je pokosil :”Pa daj jebote ti si kreten. Majmun jedan. Ajde šetaj idiotu jedan. Pa sodnik daj mu crveni.” S takšnim obnašanjem seveda lahko zelo zaostriš že itak napetost. Ampak ti seveda obvladaš bonton in zato mu boš rekel, s nasmehom na ustih : “Vidim, da ti je tvoja sestra povedala, da sva celo noč poglabljala odnos.”

Kar se bontona v prometu tiče, smo slovenci v samem evropskem vrhu. Sploh ko gre za parkiranje. Torej, pripeljal si na parkirišče nakupovalnega centra. Ker si opazil/a, da se v vrsti parkiranih eden od obiskovalcev odpravlja, se na primerni razdalji ustaviš in vključiš smerokaz za zavijanje v tisti box, ko spelje iz njega. Medtem, ko tisti premika avto iz boxa, se iz nasprotne smeri pripelje avto v katerem sedita dve hormonsko obdarjeni mladenki ali kakšen Elvis. In še preden tisti do konca odparkira, se tisti dve že zapeljeta na njega prej parking. Čeprav si svojo namero parkiranja nakazal tako jasno, da bi še slepi videl. Ko stopita iz svojega avta stopi še ti iz svojega in ju ogovori : “Oprostite, čakal sem pred vama za parking.” V najboljšem primeru boš deleže ‘daj ne teži, stari’ v najslabšem, pa se bosta hihitali v tistem pogledu. Zato jima takoj dodaj : “Ok, bom počakal, da se vrneta.” In potem parkiraš avto točno, ampak do milimetra točno za njunim. In potem se, kot mož beseda v bontonu, vsedi za urco na teraso lokala in uživaj v pijači in razgledu. Oni dve bosta sigurno nazaj preden ti spiješ.

Bonton je seveda prisoten tudi v prehranjevanju. Večino uživanja hrane spremlja jedilni pribor, čeprav so tudi prsti v nekaterih delih po bontonu. Ampak bolj kot to je zanimivo, kako hrano konzumiramo. Torej vnašamo v usta in v začetni fazi spreminjamo nje podobo. Tukaj me fascinirata predvsem dve obliki – srebanje iz žlice in mlackanje oz. žvečenje s odprtimi usti. Ravno ti dve obliki dokazujeta, da je človek v svojem bistvu le žival, ki se sproščeno obnaša. In bonton je to pokvaril. Uničil je tisto prvinskost evolucije človeka. Le kaj je še, v izvirnosti, primerljivega s povišanimi decibelskimi zvoki srebanja in mlackanja za isto mizo ? Mogoče srebanje in mlackanje za istim koritom ?

Med ostalim, bonton opisuje tudi obnašanje na wc-ju. Naravne verzije ne omenja, torej je prepuščena inspiraciji posameznika. Glavno olajšanje ali problem je seveda wc školjka. Kjer je lahko jasno vidno, kdo serje tako in toliko, da pušča sledi. Ali pa zapusti čistino zaprtega pokrova. Če pa kdaj utegneš, si oglej javne ženske wc-je, sploh v lokalih med partyji, pa ti bo jasno, zakaj so tiste prave prasice v resnici prave princese v primerjavi z ženskami, po uporabi wc-ja. Šminka pač ne pokrije vsega. Jaz pa tega nisem vedel dokler mi tega niso pokazale – ženske. Ženske bontona.

Če pa si bralka mojega bloga v že spoštljivih letih ali nosečnica višjega stadija in se znajdeš na avtobusu ali vlaku, kjer mrgoli tudi samovšečne mladine, potem preberi ta nasvet. Čeprav iz prakse verjamem, da še obstaja bonton mladina, se kaj lahko pripeti v večini primerov, da ti v natrpanem bus-u ali vlaku ne bodo hoteli odstopiti sedeža. Še več – po  možnosti bodo raje odglumili, da gledajo naravo skozi okno. Takrat pristopi do prvega in mu reci : “Mi lahko, prosim, odstopite sedež ?” Praviloma ti bodo ustregli. Če pa se po kakšni verziji naredi mladinec ali mladinka neumnega in te niti ne pogleda, kaj šele, da bi ti odgovoril/a, potem sledi plan B. Stopi mu/ji na nogo. In zraven seveda ne pozabi omeniti bontonskega : “Oprostite, ampak nerodno mi je stati.” Če se še vedno ne vstane vajo ponavljaj. Najkasneje po tetjem poskusu se bo sigurno privzdignil/a in ti odstopil/a sedež. Ravnala si po bontonu, pa še naučila si bontona.

Sam sem mnenja, da je bonton čisto ok. Še več. Mislim, da bi bilo čisto ok, če bi vsaka družina imela izvod knjige bontona na domači polici. Katerega bi lahko družinsko občasno prebirali, namesto gledali kakšne divje risanke ali filme vsak pred svojo tv. Nenazadnje – za uporabo bontona ti bo hvaležna tudi hrbtenica.

Don Marko M