Strah – po mojem, edino česar človeštvu in ostalim živim bitjem še ni in ne bo nikoli uspelo izkoreniniti. Toliko ga je, da še zraka zmanjka v primerjavi. Če mene vprašaš je njega poveličevanje precenjeno. Zelo. Kot sem tudi prepričan, da se strah v širokem loku izogne ljudem, ki drugemu ne povzročajo namerne škode. A ravno tako vztrajno se v (pod)zavest prilepi tistim, ki škodo povzročajo, skladno predoznaki fobije. In oboje je prav. V prvi vrsti naj bi strah poganjalo nekaj nam neznanega ali v razumevanju še nedodelanega. Če tisto neznano še lahko sprejme neko opravičilo, le to sigurno ni namenjeno delu nedodelanega razumevanja. Namreč, prav vsak izmed nas ima možnost se, na takšen ali drugačen način, neposredno se… soočiti s strahom in ga predelati v dodelano razumevanje. Od tam dalje pa se potem ne gre več sklicevati na strah, temveč le na lastno sposobnost presoje razumevanja. Zato zelo težko razumem ljudi, ki raje s strahom živijo, kot pa da se z njim sprijateljijo.

Seveda je javna skrivnost, da ima strah sedež na podstrešju. Kjer je lahko vse ali pa nič. Kjer je lahko kaos, urejenost ali urejen kaos. In vse se tam začne in konča. A tudi strah ima dve plati medalje – tako negativno, kot pozitivno. Pozitivni radi rečemo – trema. Torej pozitivni strah, ki se, za razliko od negativnega, pojavi v znanih, čeprav v nadaljevanju še vedno nepredvidljivih okoliščinah. Življenje je itak nepredvidljivo, trema pa stimulativna.

Prepričan sem, tudi v svoji praksi, da se vse da če se hoče. Torej če je nekdo sposoben delati škodo je ravno tako sposoben delati dobro. Nje/ga odločitev je, kako bo svojo energijo trošil. Ali v strahu sovražil vse in še sebe, ali pa brez strahu imel vse rad in jih poskušal razumeti. Pa ne mi prosim pridigati o nekih družinskih vzorcih, ker ima, kakor obrneš, vsak svojo glavo ne le zaradi lepega.
Malo sem si vzel časa in izbrskal uradne verzije fobij, katerim sem dodal svoje prevode, za katere menim, da ustrezajo zajetnosti naše podalpske. Če pa te slučajno spremlja hipopotomonstrosesquepedaliofobija, potem imaš le še razlog več, da se seznaniš z nadaljevanjem.

aglofobija – za tiste, ki se nočejo sprijazniti, da ljubezen več da kot vzame
agorafobija – svet je zunaj in ne med 4 stenami pred pc-jem ali tv
ailurofobija – dlake so zato, da jih izpljuneš, če te že motijo
akrofobija – od višine se zvrti tudi ko si na tleh
amaksofobija – zapeljati se v svet domišljije ni nič manj (ne)varno kot se peljati po cesti
androfobija – niso vsi moški prasci in niso vse ženske prasice
antropofobija – med ljudmi je ravno toliko živalskega, kot je med živalmi človeškega
apeirofobija – ker ima vse svoj začetek in konec. Tudi začetek konca ali konec začetka.
arahnofobija – sobivanje ima svoj namen praktičnosti
astrafobija – lepote narave so inspiracija
aurofobija – ni vse zlato, kar se sveti, zato glej sonce, kjer ni dvoma
brontofobija- imaš občutek, da si strelovod za vse pizdarije sveta ? Potem pa naredi čim več potomcev.
demonofobija – dobre vile imaš pred očmi. Odpri jih.
dendrofobija – ne pozabi, da je človek splezal z drevesa in da je tam še vedno najboljši razgled
dromofobija – si že kdaj slišal/a za skok s palico? Testiraj.
elekrofobija – nobena te ne bo stresla, če ne boš nevljudno rinil/a vanjo
emetofobija – zmerne količine zaužitega podaljšajo zadovoljstvo
entomofobija – vse kar leti tudi pristane
filofobija – eh, tudi Titanik je nasedel pa je vseeno še živ
fizofobija – delu čast, možganom oblast
fobofobija – no, tukaj pa si nadrsal/a nepovratno
genofobija – druži se s tistimi, ki ga imajo toliko, da ga zdravijo
gimnotofobija – na nudl plaži so vsi isti
ginofobija – ja, nekatere res grizejo. Ampak za začetek lahko v odziv (za)lajaš. Večkrat. Zobarja pa obiskuj samoplačniško.
hemofobija – kakor obrneš je in bo rdeča. Tudi tvoja.
heksakosioiheksekontaheksafobija – postavi vse na glavo pa bo ok
kakofobija – tako šminka kot ogledalo ne kažeta dejanskega stanja
kinofobija – nabavi si svojega
kleptofobija – bolj je zaklenjeno, bolj je zaželjeno
klavstrofobija – povsod je vhod in povsod izhod
klovnofobija- prispevaj Rdečim noskom
ksenofobija – toliko krat uporabljen izraz v naši podalpski, daje že skrajni čas, da je še grkom nerodno. Ker jim ne plačujemo avtorskih pravic uporabe seveda. Izraz pa je namenjen zgolj tistim, ki še ne dojemajo, da so sami sebi največji tujci. Noben konj še ni nategnil krave. Je pa zato že jež lisico.
mizofobija – ti kar drgni. Probaj najprej pod svojo kožo.
numerofobija – no, odkrito priznam, do te fobije imam spoštljiv odnos – sploh ko je še v kuverti.
ofidiofobija – praviloma nihče ne piči, če ne drezaš vanj/o.
omitofobija – kakšna ura zmajarstva ti ne bo škodila
pantofobija – hm, res me zanima če si še živ/a
pekatofobija – pa da mi ne zamudiš nobene spovedi
pikofobija – sindrom naših politikov, pa tudi nepotešenih žensk. Bo treba povečati kapaciteto pljuč.
pirofobija – saj veš, da obstajajo tudi prostovoljna gasilska društva, anje
sitofobija – prazna vreča ne stoji sama, pa si misli kar hočeš
tafofobija – v vsakem primeru enkrat boš
talasofobija – če je zmogel Krištov Kolumb, boš tudi ti
tanatofobija – hm, kaj pa če se vrneš?
tridekafobija – za začetek probaj števili sešteti…potem ga deli z 2….in za konec še 2 odštej, pa bo…
tripanofobija – a ko ti pičiš pa misliš, da je drugim vseeno ?
zoofobija – preseli se na Luno. Zdaj je to že možno.

Oznaka fobije, kot strahu pred glasbo, še ne obstaja. Zato izvolite, drage moje in dragi vaši in si brez vsakega strahu predsodka do konca natočite v ušesa zvoke spodnjega videa – bytheway, enega mojih top 5 komadov top 5 bandov ever. Rock’n’roll nefobija pač.

Don Marko M