Eh, te volitve. Razen predsedniških, jih že po protokolu ignoriram. Ampak te, ki bodo 8. novembra, pa bodo izjemnega pomena za Obalo. Po teh volitvah Obala namreč ne bo nikoli več takšna, kot je bila. Od MOK-a pa bo kaj lahko ostal le K. In nadaljevanje začetnice, ki se praviloma, s sprednje strani, nahaja med popkom in kolenom. Kar je sicer že sedaj, ampak potem vsaj ne bo več nobenega dvoma. Sam sem sicer mnenja, da imamo v naši podalpski občutno, za cca. 150, preveč občin in posledično birokracije = pufov. Tudi vse, kar bo več kot 8 pokrajin, bo itak le dodatno razmetavanje že razmetanega. In vendar, če si je na Obali kdo zaslužil samostojnost v svoji občini, potem je to Ankaran. Odcepljanje od MOK-a bi lahko bilo tudi enostavneje, če ne bi “Car Veliki” oboževal kupce parcel v Ankaranu oz. se zelo… trudil (z)manjšati meje Ankarana, kar je seveda utemeljeno zrevoltiralo ankarančane.

Želja po samostojnosti pa se ni prebudila le v Ankaranu, ampak tudi v še nekaj KS, ki obkrožajo Koper. Med njimi tudi KS Hrvatini, ki se je, razvlečena po Miljskem hribu, v tej težnji priključila Škofijam. Kar me sicer malo preseneča, saj sta bila Ankaran in Hrvatini praktično vseskozi kot rit in hlače, ki sta se ločila le med tuširanjem. Čeprav teh tuširanj ni manjkalo. Seveda nimam nič proti škofjotom, sploh škofjotkam, ampak skupna občinska kandidatura hrvatinčanov in škofjotov me še najbolj asocira na izpolnjevanje tihe želje nekoga, ki bi rad še v tem življenju vsaj 1x postal župan, čeprav takšna občina po mojem nima možnosti samopreživljanja brez najemanja kreditov.

Otroška leta, nekaj mladostniških pa tudi službenih, sem preživel v KS Hrvatini in Ankaran. Tako sem, v svojih mladinskih uspešnih kreativnih letih, kar seveda ni zahvala gospe mame in njenega partnerja, imel direktno možnost spoznavati utrip sokrajanov. In ni naključje, da sem vedno opazil le tiste revolucionarnega in kreativnega duha. Ljudje brez hrbtenice in trač razmišljanja me pač nikoli niso zanimali, razen, da so se mi smilili. Napredek mladinskega pogona se je v KS Hrvatini končal v tistem trenutku, ko se je izjemni predsednik Srečko odločil ne nadaljevati svojega poslanstva. Je pa zato napredek uspešno nadaljeval mladinski pogon v Ankaranu. In tisti mladinci, že takrat naprednih razmišljanj in dejanj, danes zahtevajo svojo občino. Z Gregor-jem Stmčnik-om na čelu.

Upravičeno, čeprav kakšno leto mogoče celo prepozno. Prav nobenega pomisleka dvoma nimam, da se bo občina Ankaran, s pravo vodilno strukturo, uspešno sama preživljala. Turizem, igralništvo, luka in sanatorij bi morali zadostovati uspešnosti poslovanja kraja, kjer, poleg številnih podjetnikov, prebiva tudi največ zdravnikov v naši podalpski. Tako, da mi malo da misliti le eno vprašanje – kolikšne so možnosti, da bi Ankaran kot občina, preprečila Luki Koper, torej državi, da celoten koperski zaliv spremeni v eno samo luko ?! (Ne)kompenzacija bo takrat očitna. Prepričan sem, da bo volja ljudstva, torej ankarančanov, za dokončno osamosvojitev večinska. In na koncu bo edini, ki lahko še namensko ignorira to ljudsko voljo ali pa demokratično potrdi, le še DZ RS. Ki se lahko demokraciji (spet) posmeje v brk ali pa ji spoštljivo seže v roko.

Bližajoče volitve v Obalni prestolnici tako postajajo naenkrat zelo zanimive. Novega koperskega župana namreč čaka totalno podcenjeno razprodano občinsko premoženje, cel kup vzdrževalnih stroškov za palme, fontane in podobnih postavljenih spomenikov samozadostnosti sedanjega župana, najvišja zadolženost v samostojnosti Kopra, do skrajnosti zanemarjena sociala, za nameček pa še zmanjšan teritorijalni obseg. A Luka Juri zmore vse česar še ni Popo Car. Primerjalno namreč Jurijeva dežela še vedno zveni bolj pristno, kot hazarderski Popoland. Lovčev gambit. Kar pa utegne postati tudi edina sprememba. Čestitam ankarančanom za priborjeno samostojnost v občini Ankaran ! Yo !

Don Marko M