Res škoda, da tašča ni taščica. Vsaj čez zimo bi bilo malo miru, ko bi odletela v toplejše kraje. Ženske se sicer rade zamaskirajo, razen pod pretirano pudra, tudi pod različne olepšave nazivov. In ‘tašča’ je vsekakor ena od teh olepšav. No, pri nas na Obali imamo zanje še nekaj dodatkov – npr. vipera, belva,….

Pa ne le za tašče. Pa misliš, da je vse res, kar se govori o taščah ? V odgovoru na to vprašanje je moč razbrati že osupljivo podobnost o resničnosti policajskih vicev. Na kateri stopnji tabele okoljske prijaznosti utegne pristati posamezen primerek tašče, je seveda odvisno od njene preteklosti, ki jo praviloma spremlja zazrt pogled v prihodnost.

Torej – kakršna mati, takšna hči. Gre za proces interpretacij, ki lahko preživi nešteto ponovitev, kar pa ni obvezno za gledalce ali sodelujoče. A to je le intro.

Saj tista najprej dekle, pa gospodična, pa gospa, preobrazbi do naslova tašče doda le še – samoumevnost. Ker, (pre)veliki večini žensk je samoumevno, da bodo nekoč tašče – hčerki ali sinu. In nisem še slišal za žensko, ki bi se bila pripravljena odreči tej inkvizicijski operaciji v ritmu ilegale, tiste samozadostne tudi javnemu razkazovanju svojih spretnosti.

Ko ženska postane tašča ji namreč naenkrat postane jasno, da je to njen zadnji poskus dirigiranja, za katerega pa se presneto zaveda, da nima roka trajanja. In zato ji je pospešenost izpeljav vloge tašče vitalnega pomena.

Kar se mene tiče se povsem strinjam, da tašča mora biti. In še najbolje je, če večino ali kar večino časa bije tam, kjer ima tast vse privilegije (pred)premier spoznavanja njenega talenta. Sicer pa moram priznati – tašč sem imel dovolj, čeprav nesojenih. In krivulja primerjalne všečnosti vzajemnosti je še najbolj podobna krivulji uspešnosti slovenskega gospodarstva v zadnjem letu.

Prva je itak vedno najboljša, čeprav je edini razlog ta, da je bila prva. In pri nekaterih taščah si res nisem prišel na jasno ali so me gledale in obravnavale kot zeta ali kot tasta. Taščina duša je posebna že zaradi tega, ker je naprodaj zastonj, če je zet pravilno izbran, ali pa dosega vrtoglavo ceno v napačnih primerih, ki so praviloma pogostejši. Seveda sem bil že oboje, za tretje pa pridno stojim v vrsti.

Zdaj si že zaključil/a, da je zame najboljša tašča tista, ki je, razen za praznik osamosvojitve, ne slišim, ne vidim, ne voham. Mi bo pač zadostovala njena potomka vsakodnevno. Kar je skoraj isto, le v mono tehniki . Torej skozi eno noter, drugo pa ven. Uho. Te tehnike sem se seveda najprej naučil od žensk, tašče so, kot maximalen skupek ženskosti, dopolnile manjkajoče malenkosti.
Ampak veš kaj – po mojih osebnih spoznanjih, se mi vloga tašče zdi sila kompleksna zadeva. Sploh, ko je nihče ne kliče, pa se vseeno nariše na vratih, ker jo pač zagrabi tisti družinski čut skrbnosti.

Če sem prav razumel, je tašči lažje biti tašča zetu, kot pa snahi. Tako žensko sodelovanje doživlja tudi praktične nadgradnje preteklosti za prihodnost. Ob talentirani ženi in verižno spretni tašči, zet potem lahko le še upa na lepše dni.

Lahko pa so mu vsi dnevi lepi, če tašča namesto žene kuha, gospodinji, vzgaja otroke, skratka počne vse, le v postelji ne. Naj nebi, no. Čeprav se nekatere tašče zetov tudi do konca vživijo v vlogo popolne svetovalke. V spretnostih takšnih tašč, ki povzroča razkošja uživajočemu, zetu rečemo srečkovič, njega ženi pa stebrič.

In če je taščino poslanstvo do zeta lahko prav zabavno, hudič pokaže vse svoje razkošje, ko se redno srečujeta snaha in tašča. In hudič je tukaj še pravi angelček. Jasno kot pasulj je, da je tašča v vsaj kakšnem desetletju prednosti pred snaho, glede pravilne postrežbe ustrežljivosti.

In dodatno je jasno, da je za njenega sina dobra le tista snaha, ki je boljša od nje same. Takšna se seveda še ni rodila, ampak določeno upanje se lahko vzpostavi. Moškim, deležnim takšne oskrbe, rečemo mamini sinčki, v primerjavi s katerimi so gay-i pravi heroji moškosti. In snaham s takšnimi taščami rečemo – moje iskreno sožalje.

Bo že držalo, da bi brez tašč marsikateri zakon splaval po vodi. Čeprav je marsikateri zaradi tašč zaužil razkošje brodoloma. Ampak jaz vem, da se bom z mojo taščo odlično razumel, tudi če bo zmaj. Predvsem pa zato, ker naju bo ločeval najprej Črni kal, za njim ostalo gorovje in za nameček še 363 dni v letu. Resnično iskreno imaš lahko rad tudi če ne vidiš in ne slišiš.

Don Marko M