Tretje leto akcije ozaveščanja potrošnikov Kupujmo slovensko je za nami. In učinek ? Klavrn v praksi, a vseeno porabljenih nekaj sto tisoč davkoplačevalskih evrov. Iskreno povedano – če ne bi na radiu slišal, da je akcija potekala, sploh ne bi vedel. Na brzino sem zavrtel film istoimenskih akcij v Italiji in na Hrvaškem, katere medije, poleg ostalih, spremljam mogoče celo pogosteje kot slovenske. Tam praktično ne mine nekaj dni v tednu, da ne bi iz medijev vseh oblik dobesedno bombardirali z oglasi potrošnike o nakupu domačih izdelkov. Medtem ko se italijani, razen ob meji, na slovenske izdelke praktično požvižgajo, je hrvaška akcija bila tako učinkovita, da je krepko izničila pomen tujih izdelkov, tudi slovenskih, in krepko povišala prodajo domačih. Iz tega je mogoče sklepati, da so snovalci naše akcije ali nespretni ali… nesposobni. Na dlani je namreč, da slovenci vedno pogosteje zanemarjamo slovenske izdelke in če ne bi bilo trgovskih blagovnih znamk, ki so na nek način tudi slovenske, bi bila slika še bolj porazna.

Povsem jasno je, da, če neka akcija, tudi po treh letih, postreže z ničnim učinkom, da je potrebna korenitih sprememb ali pa zaključitve. Trkanje na nacionalno zavest, kar naj bi bilo temeljno izhodišče akcije, se je raztreščilo ob steno. Normalno, nacionalna zavest je v naši podalpski na psu. Pa ne zaradi akcije same, pač pa zaradi skupka spleta dogodkov od 91′ dalje. Z vstopom v EU in prostim sprehajanjem konkurence, pa se je le še stopnjevalo do kulminacije.

Slovenski izdelki so dragi ! Zelo dragi, primerjalno s konkurenco. Katere izdelki so, navkljub namigovanjem, da v našo podalpsko pošiljajo tretje razredno robo, še vedno najmanj sorodne kakovosti našim izdelkom. In za nameček jim je dodana še pestra paleta različic posameznih izdelkov, kar je pri naših prej izjema, kot pravilo.

Trkanje na nacionalno zavest, kar naj bi posledično sprožilo nakupovanje slovenskih izdelkov in s tem tudi podporo slovenskemu gospodarstvu, je pač preživeta. Kar tudi ni težko razumeti, upoštevajoč okoliščine v naši družbi. Družini s 500 – 800 € mesečnega prihodka, katerih je v naši podalpski že več kot polovica, je pač edini smisel in računica nekako prekrpati mesec. In povsem normalno in naravno je, da bo družinski proračun temeljil na količini, tudi za ceno morebitne manjše kakovosti. Kupiti en izdelek slovenskega porekla ali dva primerjalna tujega proizvajalca, tako ni nobeno vprašanje.

Kakovost tujih izdelkov pa se, tudi tistih po diskontih, opazno boljša. Česar pa ne morem več trditi za slovenske proizvode.
Od kar vem zase, sem bil vnet pristaš in kupec slovenskih izdelkov. Sploh kar se tiče tehnike. Poleg kakovosti, je to mojo odločitev dodatno potenciralo dejstvo servisev oz. možnosti reklamiranja kar v domačem kraju. A servisi praktično niso bili potrebni, saj so bili izdelki tako kakovostni, da mi nekateri še danes služijo kot prvi dan, brez vsake vmesne okvare. Lepi spomini na preteklost slovenskega gospodarstva.

In istega mnenja sem bil za prehrano, kakor tudi oblačila in obutev. Okus Fructal-ovega soka je zame še vedno nezamenljiv, česar pa ne morem več trditi za Laško pivo. In še za kopico izdelkov, predvsem pa so na kakovosti krepko izgubili izdelki Ljubljanskih mlekarn. Sploh v zadnjih dveh letih. Govorim seveda iz svojih primerjalnih opažanj skozi leta.

Cen svojih izdelkov pa slovenski proizvajalci, kljub neusmiljeni konkurenci, niti pod razno ne spuščajo. Prej nasprotno. Totalen paradoks pa pade v oči in denarnico, ko se odpravim v obmejni del Italije, kjer za izdelke na trgovinskih policah, ki nosijo oznako Made in Slovenia, odštejem praktično polovico manj, kot če bi jih kupil v slovenskih trgovinah. In za nameček so, primerjalno, celo boljše kakovosti. Sploh pivo in mleko.

Kako je to možno ? Enostavno. Slovenskim proizvajalcem je pomembna prisotnost na tujih trgih, kar pa pogojuje vsaj dvoje – visoka kakovost in sprejetje pravil trgovcev iz tujih držav. Tam se seveda ne morejo igrati igric, katere se z našimi trgovci, oboji pa z nami kupci.

Dvoma v poštenost naših proizvajalcev, kot posledici prostega trgovinskega pretoka pa, vsaj zame, že kakšno leto ni več. Vedno več, sploh prehrambenih, slovenskih proizvajalcev, surovine kupuje v tujini. Pa ne ker jih naši kmetje ne bi proizvajali, pač pa zaradi nižje cene v tujini. In potem tej naši proizvajalci vse skupaj lepo zapakirajo kot slovenski proizvod. Dovolim pa vsakomur, da me poskuša prepričati, da je mleko krave iz madžarske farme kvalitetnejše od mleka krave, ki se pase po slovenskih alpskih pašnikih ali pa, da je poljski hmelj kvalitetnejši od savinjskega.

Seveda pa niso nič manj zviti slovenski kmetje, ribiči in ostali proizvajalci. Sešteli so pač računico. Svojo A klaso robe tako raje prodajo v tujino, kjer praviloma sicer prejmejo zgolj kak cent več kot doma, a plačilo dobijo takoj in v večini primerov gotovinsko. Za razliko od slovenskih mešetarjev, ki jim plačujejo po nekaj mesecev in jih nategujejo v nekih cenovnih pogajanjih. Tako ne čudi, da lahko slovenske ribe kupiš v Trstu v bistveno večjem izboru in ceneje kot v Kopru. Celo v Ljubljani in Mariboru so ribe slovenskih ribičev dosti cenejše kot v Kopru. Tako, da se že resno sprašujem, katera reka je povezana s slovenskim morjem do kontinenta.

Sicer pa, koliko je trgovcem v resnici do slovenskih proizvodov, kažejo kar sami. Cene slovenskih proizvodov dvigujejo v nebo. In dodatni udarec prispevajo s svojimi trgovskimi blagovnimi znamkami. Katerih izdelavo praviloma in v večini primerov naročijo pri proizvajalcih v tujini in jih potem na svojih policah prodajajo. In zdaj je vprašanje ali so izdelki trgovskih blagovnih znamk slovenski ? Če bi merili po kraju proizvajalca, potem, po večini, niso. Torej bi morali izvajalci akcije najprej potrkati na (za)vest slovenskih trgovcev, ki prvi ignorirajo slovensko kakovost, kolikor jo je pač še ostalo.

Figo v žepu pa držijo tudi večji proizvajalci slovenske kakovosti. Vrstijo se stečaji vse več slovenskih podjetij že od 93′ dalje. Tomos, Mura, Mehano, MIP, in kopica ostalih, pa še ni konec. Vse več je slovenskih podjetij, ki mečejo na cesto naše delavce zgolj zato, ker njih proizvode bistveno ceneje naredijo na Kitajskem, Tajvanu, itd. Seveda njih izdelke še vedno krasijo napisi Made in Slovenia. Torej po eni strani to isto gospodarstvo, ki pričakuje podporo v obliki kupovanja slovenskih izdelkov, samo sebi pljuva v skledo. In spet me lahko poskušaš prepričati, da je izdelek, katerega izdelajo v tujini z njihovim materialom in delom, kateremu naši proizvajalci dodajo le oznako Slovenska kakovost, čisto in povsem slovenski izdelek, a naši delavci so tisti, ki so na zavodu.

Ob vsem kar sem navedel, me v čisto slovensko kakovost prepriča le še sledeče : riba, katero dobim od ribiča takoj ko pride v mandrač ; oljke, mleko, siri, meso, sadje, zelenjava in podobno, katere kupim neposredno pri kmetu, katerega proizvodnjo imam vedno na vpogled, če se mi zahoče ; čevlji čevljarja, po naročilu, iz Čevljarske ulice ; garderoba sešta neposredno od krojača. Za omenjeno sem prepričan, da je totalno slovensko.
In za konec še moj zaključek na vseslovensko akcijo. Kupujmo slovensko ? Seveda ! A v tujini !

Don Marko M