Še vedno so me fascinirale kategorizacije hišnih ljubljenčkov. Mislim seveda na živalski svet. Kolikor mi nese spomina nazaj, torej od včeraj, se je ta pojem hišnega ljubljenčka bistveno okrepil. In kakor sem sešteval v zgodovino domačih ljubljenčkov v naši podalpski, vsakič sem prišel do zaključka, da je prvi pravi in vodilni hišni ljubljenček – muca. Verjetno bi bilo isto, če bi živel na Kitajski, le končni videz muce bi se razlikoval. Ampak v ta zapis me ni pognala misel na, tudi mojo, muco, temveč manever hišnega ljubljenčka izven stenskega okolja. Kolesarski krog me je zapeljal tudi na pločnike naše promenade. In tam, trideset metrov naprej vidim kolesarja, ki je nekam čudno odskočil s kolesom vred. Razlog naglosti njega kretnje se je kmalu prikazal tudi mojim očem. Levo tovariš, poleg njega tovarišica, ki je v roki držala povodec, raztegnjen na dva metra. In na povodec je bila pripeta sfrizirana podgana. Vsaj kar se velikosti tiče, a v pasji podobi. Pa še okrašen je bil kot… novoletna jelka v svoji dlakavosti. Cucek je bil očigledno alergičen na vse in vsakogar, kar se ni okoli njega gibalo z človeškimi nogami.
Seveda sem doživel isto usodo kot kolesar pred menoj in še nekaj avtov. Cucek je bevskal še na lastno senco. Ampak, kdor kolesari že ve na kaj vse mora biti kolesar pripravljen, sploh v mestu. Najbolj pa me je zabavalo brzdanje tiste male sfrizirane podgance, katerega je lastnica, poleg vlečenja povodca, pospremila še z ponavljajočimi besedami : “Ne,ne, priden…..” Aja, cucek, kljub svoji miniaturnosti, ni bil več mladiček, ampak dovolj odrasel, da je že zamudil smisel dresure. Ampak, prvinskega nagona se pač ne da nadresirati. Mogoče le koristno usmeriti.

Sožitje živali in človeka v urbanem okolju pač zahteva določena pogojevanja in usklajevanja. Tako za žival kot tudi človeka. Bistveno lažje kot v mestu je seveda hišnim ljubljenčkom na podeželju. Naj bi bilo, čeprav obstajajo tudi nasprotni primeri. Mnenja sem, da bi tako muca kot pes, kot prvokategornika med hišnimi ljubljenčki, morala biti obravnavana v pravem pomenu besede nastanitve. Nikakor pa v stanovanjih v blokih. Čeprav ne dvomim, da obstajajo tudi v blokih lastniki, ki za svoje živalce skrbijo dosti bolj vzorno, kot marsikateri na podeželju. Edina njih napaka tako ostaja,da to počnejo v stanovanju bloka.
Ampak stvar je v prvinskem okolju živali, kakor tudi, v večini primerov, vsiljenemu jim nov prostor. In potem pridemo do že absurdnih situacij, ko se po blokih sprehajajo pasje pasme, ki po velikosti dosegajo že dimenzije ovce ali medveda.

Sam že predobro vem, da po obnašanju živali prepoznaš lastnika. Hišni ljubljenček ni namreč čisto nič drugega, kot zrcalo njega gospodarja. Obenem težko razumem, čeprav se trudim, kako je možno, da nekateri ljudje nimajo radi živali. Torej nimajo radi niti sočloveka niti sami sebe. Seveda pa obstaja tudi drugačnost ugotavljanja. Več kot ima pes krvločnih značilnosti, večji je primankljaj v podstrešju gospodarja. Ampak to velja tudi za totalno nasprotje, torej cucke. In potem se znajdemo v zlati pasji sredini. Ob vsem tem pa ne gre pozabiti, da je pes, globoko v svojih genih, čisto nič drugega, kot sodoben potomec volka. Razna križanja pasem, katere je človek ustvarjal in jih še, tega nagona seveda ne morejo izničiti.

Že narava sama je poskrbela za prevaro v smislu, da videz vara. Lepota sploh. Ampak videz vara le nepoučene. Zlati prinašalec, otrokom tako zelo priljubljen zaradi svoje lepote, je v bistvu lider v težavnosti in povzročanju škode. Po številu ugrizov in poškodb človeku, tudi smrtonosnih, je prepričljivo v vodstvu celo pred takšnimi zverinami, kot so pitbuli, rotvajlerji, doge. In manjši kot so po rasti psi, bolj so napadlni. Kar je lahko moč razumeti tudi v kompleksu majhnosti.

Ampak, kot rečeno, velika večina socializacije psa je odvisna ravno od lastnikov. Prvi problem, tako za psa kot lastnika, pa tudi družbo, se lahko začne že s tistim famoznim stavkom, katerega toplega pogleda izrečejo naši potomci : “Tati, mami, hočem kužka.” Najbolj nevarno je seveda takojšnje slepo sledenje in izpolnitvi te želje. Pes je namreč, za razliko od muce, kače, papagaja, želve, itd., bistveno zahtevnejši proces. In če v družini že v osnovi ne vlada potrebna urejenost, potem je nabava psa čisti harakiri, tako za psa kot družino. In se ponavadi konča tako, da pes konča, prepuščen sam sebi, na kakšni njivi obrobja mesta s statusom potepuškega psa. Kar je seveda izjemno človeško neodgovorno. Seveda pa ni nič manj neodgovorno s pasjim laježem vznemirjati sostanovalce v bloku. Pes ni kriv, ker ima pravico do besede na svoj način.

Dresura oz. socializacija psa pa je čista domena lastnika. Osnove obnašanja žival itak povzame iz vsakdanjega seštevka obnašanja gospodarja in njega karakterja, a dresura je tisto nekaj drugega, kar naj bi to dopolnjevalo. Seveda je tudi tukaj lahko enostavno – če gospodar ni discipliniran je to iluzorno pričakovati od psa. Vse prepogosto, pa ob nabavi psa bodoči lastniki zanemarjajo mogoče celo najpomembnejše dejstvo – lastni karakter in karakter psa. Seveda morata biti najmanj sorodna, če že ne ista v večini. radoživi osebki tako posegajo po miniaturnih, pocket vrstah psov. Tisti, ki se bojijo lastne sence, z razlogom ali brez, posegajo po borbenih in krvoločnih psih. Karakterni pa izberejo med karakternimi pasjimi vrstami, katerih je sicer še najmanj na izbiro, so pa zato toliko bolj dragi in dragoceni.

V naši podalspki imamo veljavno zakonodajo za pse, ki se gibljejo v javnosti. Nagobčnik in povodec sta sestavna nujna oprema. Izjave lastnikov psov, da njih pes pa že ni takšen, da bi ugriznil, so seveda neodgovorne. Pes ima namreč svojo instalacijo, ki lahko pripelje do nagle in nepredvidljive reakcije kljub temu, da je lastnik prepričan, da ga pozna. Nenazadnje, tudi ljudje presenečamo drug drugega in sami sebe tudi, ko že mislimo, da vse o nekom vemo. Je pa po drugi strani res, da naši redarji še ne izvajajo dosledno te zakonodaje in tudi ne kaznujejo takšnih lastnikov, čeprav so tudi za takšno delo pošteno plačani. Ampak zato potem gledamo srhljive napade psov in masaker na človeka sredi urbanih okolij.

Ob vsem tem sem se že nemalokrat zamislil o načinu vzgoje svojega psa posameznikov. Kaj, le kaj hočejo povedati, ko se njih kužek plete okoli otrok v parku in v svoji razigranosti seveda tudi s svojim jezikom poliže katerega od otrok. Pes tako pokaže pozitivnost in pripravljenost na spoznavanje, tudi v igri. A že prevečkrat sem potem, ob takšni psa gesti, slišal gospodarje : “Fuj to!” Ma fuj kaj? A je fuj otrok, katerega je pes polizal ? In še kar nekaj poprastih na ta račun bi lahko zapisal.

Vsekakor pa ostaja neomajnost v dejstvu, da je gospodar živali tako moralno kot materialno odgovorne za obnašanje svoje živali, kar velja tudi za psa. S tem, ko v sploh v urbanem okolju, svojemu psu na gobec ne posadijo nagobčnika – najprej tega – in zraven dodajo še povodec, seveda namerno povzročajo nevarnost v družbi. Do sočloveka in drugih psov v sprehodu. In čeprav je žival doma, sploh muca in pes, lahko izjemno pozitivno tudi pri vzgoji otroka, to še ne pomeni, da se bo, do drugih ljudi in psov, pes tako obnašal tudi zunaj na sprehodu, kot v domačem okolju. Tista pregovorna “bolje preprečiti, kot pa zdraviti” seveda ni iz trte izvita.
Če za psa že radi rečemo, da je človekov najboljši prijatelj, potem naj velja tudi obratno. Pes ki laja, ne (u)griz(n)e ?! Misli si. Tudi psi niso več, kar so bili.

Don Marko M