Ok, vse kar je prav, ampak te fejkane feministične hinavščine pa res ne mislim podpirati. Statistično naj bi 10% slovenskih žensk doživelo nasilje, katerega naj bi jim povzročal njih partner. Ampak pozor – statistično naj bi tudi 8% slovenskih moških doživelo nasilje, katerega so jim povzročale njih partnerke. Fizičnega seveda. Statistika pa zajema seveda samo tiste primere, ki so bili prijavljeni uradnim organom…..
Ne samo ta teden, ampak že nekaj zadnjih let, kontinuirano poslušam “borke” za ženske pravice, ki, preko raznih organizacij, zganjajo vik in krik o nasilju nad ženskami in njih pravicah. Celo predlog novega družinskega zakona so dokaj spretno zlorabile za svoje pravice. Kaj bi te ženske v resnici sploh še rade ? Mogoče svoj planet ? Malo pameti ? Ali pa le moške sužnje, ki bi donirali tudi zadnje seme iz mod, brez vsake pravice besede.
Dejstvo je, da praktično nobena od žensk v teh organizacijah, ki vpijejo po pravicah, še ni doživela nasilja od moškega ali partnerja. Tako jim, za svojo promocijo najprej, naknadno pa še kao upravičenost teh akcij, ne ostane nič drugega, kot da poiščejo eno žensko žrtev, ki je nasilje v doživela in jo, kljub njenemu nasprotovanju izpostavljanja v javnosti, zbombardirajo po načelu “Povedati moraš na glas, me ti bomo pomagale”. Praviloma celo ne pokažejo obraza in spremenijo glas v intervjujih, tako, da ni nič narobe če človek posumi na prilagojeno montažo.
Te iste aktivistke, ki so žrtev kot primer izpostavile v akciji, posebej za medije seveda, pa na veliko večino le teh pozabijo že takoj po zaključku akcije oz. po dobljenih denarnih sredstvih davkoplačevalcev, za nadaljno modrovanje. In tiste prej žrtve nasilja naenkrat postanejo dvojne žrtve. Aktivistke pa si zadovoljno manejo roke nad uspešnostjo akcije. Ja, ženska ženski je najhujši sodnik, sploh v hinavščini.
OK, razumi me kot hočeš, le napak ne, ampak absolutno zavračam že vsako misel za nasilje v vseh oblikah. Dopuščam le eno obliko – samoobrambo. Tudi po skrajno južno italijanskemu pregovoru. Če je to klasificirano kot nasilje za koga, potem tudi prav. Zame ni.
Tudi vsakemu umskemu daltonistu je že jasno, da “sodobna” slovenska ženska ni, po večini, več niti približek tiste klasične slovenske ženske-matere izpred dvajsetih in več let, ki je vzorno in nesebično skrbela za svojo družino. In primerov nasilja, na katere se danes sklicujejo, je bilo takrat bistveno manj. Normalno, kateri moški pa bi si dovolil nadirati mati svojih otrok ali po njej udrihati, če pa je vse porihtala kot je treba v zadovoljstvo cele družine.
Kot takšna je slovenska ženska takrat, v upravičenem slovesu, bila prepoznavna ne le po evropi, ampak svetu. In temu primerno zaželjena in oboževana. Žal danes ne več, bo rekla večina moških in prav, bodo rekle omenjene aktivistke in sorodno misleče. In, ne le da je večina sodobnih žensk izgubila smisel in družinsko orientacijo, še več, postale so prave možače in čustveni, a posesivni invalidi. Nič kaj vzpodbudno za bodoče moške rodove, sploh pa otroke.
Nekaj pa je, mislim vsaj, jasno vsakomur. Tiste prave in resnične ženske žrtve, ki so nasilje preživele ali ga preživljajo, so praviloma tiho. Zelo tiho. In ne klicarijo policije in podobnih. Mogoče zato, ker so spoznale, da so same sprožile kasnejše nasilje, mogoče, ker jih je enostavno sram, da bi se razgalile. Pravi razlog poznajo same. In kdo so potem te ženske, ki vpijejo, da je bilo nad njimi izvajano nasilje ?
No, tukaj se že začne prepletenost z ženskim nasiljem nad moškimi. Bistvo seveda ni v krošnji, temveč v koreninah.
Sodobnim ženskam, po večini, ne pravimo zastonj možače, saj so že v veliki meri prevzele moške značilnosti. Plača, ne glede na obliko dela prislužena, jim omogoča finančno neodvisnost. Ker večina žensk smisel življenja vidi le skozi denar, jim ta “neodvisnost” omogoča določanje moškemu vlogo, ki več nima dosti veze z tradicijo odnosa med žensko in moškim v smislu partnerskih in družinskih vlog.
Te možače so finančno neodvisnost enostavno spremenile v načelo “delam kar hočem in kdo mi kaj more”. Do kod to potem pripelje razmerje in/ali družino seveda ni potrebno posebej razlagati. Čeprav, te možače se družinskega življenja na široko izogibajo. Čustvene invalidnosti namreč ne odtehta noben denar. In tako moške uporabljajo le za zabavo, prosti čas, nekatere še za dodatno financiranje svojega računa.
Pride pa čas, ko se v teh možačah prebudi tisti ženski prvinski nagon – materinstvo. Večino pa do tega ne spravi iskrena volja do družine, ker tega itak niso sposobne, pač pa tik tak-anje biološke urce. In potem se pustijo oploditi tistemu, ki pač naleti. Od moškega potem rabijo le še to, da bo za otroka plačeval nadomestila, brez vsake pravice besede ali dejanja vsaj poskusa urejanja solidne družine na željo moškega. Manipulacija ali nasilje nad moškim ?
In potem se je zgodila država. Ki se je odločila korenito vmešavati v družine, pod krinko izgovora nasilja v družini. Od začetka veljavnosti tega zakona, ko policija edina oceni stopnjo nasilja v družini in posledično nasilneža pripre in mu celo izda prepoved približevanja lastnoročno zgrajeni hiši ali stanovanju, so se primeri nasilja v družini povzdignili v višave. S tem pa tudi zlorabe. Tako policistov, kot tudi žensk, ki jih kličejo zaradi nasilja.
Ja, najmanj 90% žensk kliče policijo že zaradi tega, ker njih partner povzdigne glas. Ob tem pa ne povejo povoda njega reakcije – da so se cel dan potepale s prijateljicami v pametnih klepetih, medtem, ko so otroci doma čakali na obrok hrane. Ali pa so bile z ljubimcem, po možnosti policajem, medtem ko je njen partner garal že stoto naduro, da preživi družino. Ali pa, da so zapravile 100, 200 € za garderobo, ker nimajo kaj obleči, čeprav ima svoji dve polni omari, na položnice pa letijo opomini in odklapljanja.
Jasno, te ženske in država potem seveda povsem normalno pričakujejo, da bo moški takšnih žensk povsem tiho in mirno vse to prenašal. Če pa bo kakšno že samo pisnil, ga bodo takoj odpeljali plavci, ki seveda niso niti najmanj usposobljeni ocenjevati stopnjo in vzroka nasilništva v družini. V bistvu niso, po večini, usposobljeni niti za poklic policista. Spretne, da ne rečem pokvarjene ženske, pa tak zakon spretno zlorabljajo.
Kar pa slučajno s prepovedmi približevanja ne uspe policistom, uspe kasneje sodnicam. Zanimivo, prav vse takšne primere vodijo ženske sodnice, ki po tekočem traku obsojajo partnerje tistih žensk, ne da bi pred izdano sodbo ocenile vse okoliščine, ki so privedle do tega, da je moški na glas popizdil zaradi omenjenih razlogov in podobnih. Predvsem pa se spretno izogibajo upoštevanja izhodiščnega povoda ženske za kasnejšo moško reakcijo. Pač upoštevajo “sodno prakso”.
In zdaj se pojavi vprašanje, kdo v resnici nad kom izvaja nasilje ? Ali moški nad ženskami ali obratno? Namreč, povsem jasno je, da na svetu ne obstaja človek, ki bi iz čistega golega mira nekoga tresnil po buči ali pa začel nanj vpiti. Nihče ni toliko pameten. Ker so te aktiviste za ženske pravice, preoblečene celo v socialne delavke in varuhinjo človekovih pravic, kar same določile, da nasilje nad ženskami ni le fizično, temveč tudi psihično, potem je na dlani, da, tudi iz svoje prakse, dobro vedo o čem govorijo.
Psihično nasilje pa niti pod razno ni obvezno le v kričeči obliki. Tisto je že krik obupa. Kar, tudi aktivistke, še kako dobro vedo. Seveda pa ženske ne zaostajajo nič manj tudi v fizičnem nasilju nad moškimi. In da se razumemo – zame je moški tudi otrok moški. Kjer se žensko nasilje nad moškim tudi začne. Jasno, moški otrok jim še ne more parirati kot odrasel. Čeprav obstaja tudi že zajetno število takšnega ravnanja tudi nad odraslimi moškimi, ki niso obvezno partnerji, čeprav so slednji prej pri roki.
Ženskih pedofilk pa tudi ni nič manj kot moških. Prej več. Le da njih ženske kolegice to spretneje pometejo pod preprogo.
Ko pa ženska načne najedati s svojim modrovanjem, kateremu ni videti konca, pa mora moški že vklopiti najvišjo stopnjo strpnosti, da lahko to prenaša. Ali vklopiti možgane na off. Ali pa se enostavno spokati ven. A kaj, ko je treba priti nazaj. Obstajajo namreč ženske, ki enostavno ne znajo nehati. Rad bi napisal, da sem s tem mislil na sex. A moški mora, posledično, res krepko brzdati zavore strpnosti, da ji, najmanj, v zobno pasto ne vstavi super super atacka. I tako više puta.
Ženska pa, vsaj kar se torpediranja modrovanja tiče, ne pozablja. In v takšnih primerih nasilja nad moškimi, katerih dnevno ne manjka, se te možače potem posujejo s pepelom na enostaven način, ki sicer ni njihov, je pa ženski – ženske smo pač zmedene in ne vemo kaj delamo, pa nam je treba oprostiti. Ma ajde, kaj res ? A za tračat klamfe in delat pizdarije v škodo pa niste zmedene ? Ne vem, zakaj se potem te babe čudijo, ko dobijo milo za žajfo.
Če ženske že vpijejo po enakopravnosti, naj to velja za vsa področja. Torej naj neprištevnost, katero navajajo kot olajševalno okoliščino, ko že vse zajebejo do situacije, ko je potreben že najmanj temperamenten pogovor, upoštevajo tudi, ko to izusti moški. Ne pa da za praktično isto dejanje takoj kličejo policijo, da odpelje njih partnerja, ker je na njih vpil in jih žalil, ne pa razbil polovico ulice, čeprav je povedal le golo resnico.
Trdim, da je nasilja žensk nad moškimi bistveno več primerjalno, pa se večina moških še vedno ne odloča klicati policije za vsako takšno obliko nasilja partnerke – ženske. Čeprav velja tudi za moške isti zakon družinskega nasilja in čeprav se bo stopnja tega prijema, tudi statistično zelo kmalu izenačila z ženskimi procenti. Od moškega, tako ženske kot organi, pač še vedno pričakujejo pokončno in odločno držo tradicionalnega moškega, ki je sposoben urejati razmere v svoji družini.
Če pa slučajno pokliče policijo seveda postane predmet posmeha in povsem drugačne obravnave, kot pa, ko nasilje prijavi ženska. Seveda so takšno neenako obravnavanja pred zakonom na vso moč objele te feministke, možače aktivistke, ampak, v večini primerov, ne za pravico, temveč zlorabo.
Če torej statistično primerjamo, se nasilje žensk nad moškimi nevarno izenačuje. Verjetno pa bi moški ženske že prehitele v tej panogi, če bi vsak moški prijavil žensko nasilje. Ampak, kam pa bi potem prišli ? Kam bi prišli, če bi za vsak prazen nič klicarili policijo za prijavo nasilja tudi za primere, ko je potreben le pravilen pogovor in izpeljava dogovora ? Koliko je v resnici sploh stabilna družina, katera sama ni sposobna urediti svojih družinskih zadev in kjer eden ali oba partnerja dovoljujeta vmešavanje drugih, tudi države, za urejanje lastnih zadev ?
Dejstvo je jasno – država je stabilna ravno toliko, kolikor ima stabilnih posameznikov in družin. Predvsem družin. Naši politiki, kot država, so več kot jasno dokazali, da jim urejena slovenska družina prav nič ne pomeni. Namesto preventivnih programov usklajevanja družine, tam kjer je to potrebno, so raje uvedli diktaturo lastnega vmešavanja v dokončna razbijanja družine. Kar aktivistke raznih vladnih in nevladnih organizacij z veseljem izkoriščajo za sklicevanje preprečevanja nasilja v družini, torej medsebojnih, tudi partnerskih, odnosov.
In ko smo že pri družini. Ravno v družinah in v imenu družine omenjene izvajajo najhujše oblike nasilja. Kdor je kdaj preživljal ločitveni postopek dobro ve, kako izgleda, ko socialne uslužbenke in sodnice, ki v večini vodijo takšne postopke, vztrajno prikimavajo “ubogi” ločenki in jih še dodatno vzpodbujajo, da čim bolj in čim več oderejo moškega. In za finale pridejo na vrsto otroci oz. dodelitev skrbništva le teh.
Kjer moški oče praktično nima nobene možnosti dobiti skrbništvo do svojih otrok, pa če je 100x sposobnejši od matere. Ker sodniška ženska sodna praksa pač pravi, da je ženska mati tista, ki je edina poklicana za skrbništvo. Oče pa zadolžen zgolj za preživnino in tu pa tam izvajanja stikov. Zadnji primer pa je, po mojem, tudi najhujša možna ženska oblika izvajanja nasilja istočasno nad moškim in otroki – žensko onemogočanje izvajanje stikov otroka z očetom namreč.
Seveda ima vsak pravico na glas povedati, kar si misli, ne glede na odzive. Ampak, predvsem te aktivistke za ženske pravice, možače, bi morale najprej pomesti pred lastnim pragom, preden s prstom kažejo na moške ali podpihujejo prave ženske. In zdi se mi, da bi to bilo tudi edino za pometati preden bi postalo vse čisto in jasno.
Namreč, tudi ti (pre)dobro veš, da sta za vse na tem svetu potrebna, najmanj, dva. In edino prav je, da moški ženstveno žensko, razčiščenega podstrešja, ljubi iskreno in predano, kar mu bo ista v najmanj enaki meri ponujala oz. vračala. Tiste aktivistke, feministke, možače in tiste s konstantnim PMS, pa naj se še naprej borijo za pravice, a naj prej izpolnijo ženske dolžnosti.
Don Marko M
Še malo branja, če nisi suženj časa...
- Zakaj so dojenčki v zaporu....
- Novak Đoković - da, Nole je postal največji tenisač vseh časov.....
- 15 let bloga Don Marko M.....
- Športnik leta Slovenije 2021 Tadej Pogačar, košarkarska reprezentanca nezasluženo.....
Huh delno se strinjam s tabo (ne morš verjet ane). Vsaka zgodba ima dve (ali več, odvisno od števila udeležencev) plati.
Pozabil si en vidik: npr. ko pride moški domov pijan in “nalomi” ženo že samo zato, ker se mu večerja zdi prevroča/prehladna. Ampak te so ponavadi res tiho…
Je pa tako, da ne zagovarjam nasilja pa sem ravno v petek rekla, da bi skloftala eno babo (pardon izrazu). Jo je moj kolega našel v hiši svojih staršev s svojim (do takrat pač) “prijateljem” iz otroštva. Ja, marsikatero žensko bi tudi jaz malce drugače tretirala… pa je v meni verjetno kar nekaj “feministke” ampak nekje so pa meje.
Pa še kar se tiče enakopravnosti: večina bi jih bila enakopravna na področju, kjer njim to odgovarja; istočasno pa jamrajo, da kavalirjev ni več. Hja, “ljubica”, odloči se 🙂
Huhuhu mucek,to pa si zakuril. 🙂 Sem pa malo razmislila in ugotovila da se o ženskem nasilju nad moškimi res skoraj nič ne govori.Poznam ženske,ki grizejo svoje moške hujše kot morski pes in zraven delajo še takšne neumnosti,da bi jih še jaz prebunkala.Takšne ženske so res sramota ženskemu rodu.Saj mojemu medotu včasih najedam,ampak zato da ga spravim iz kavča na sprehod in v zahvalo za to najedanje me vedno pelje na kavico na sprehodu. 🙂
Kaj smo me ene čudne ženske 😀 Me zanima kako se bo debata nadaljevala, ko se bo oglasila kakšna, ki ne bo prebrala dovolj globoko.
Marko v takšnih primerih res pogrešam možnost za sledenje komentarjev 🙂
Tamala
o čudnosti žensk sem zelo jasno zapisal v zadnjih dveh stavkih…. 😉
primera, katerega omenjaš, o hladno topli večerji, pa namenoma nisem omenjal iz dveh razlogov – ker sem zapisal o ženskem nasilju nad moškim in zato, ker so takšni primeri v hudo zanemarljivi manjšini, čeprav se ravno te vleče na površje, predvsem pa zato, ker so takšni moški, pa tudi ženske, uboge duše, ki so prej potrebne učinkovitega zdravljenja, kot pa obsojanja…..a tukaj vse službe zatajijo….v preventivi namreč…..zato pa so uvedli represijo….da zakrijejo svoje nesposobnosti….
tudi mene zanima, kako se bo debata nadaljevala, a nekaj vem že zdaj – tiste aktivistke, orto feministke in podobne, se bodo v širokem loku izognile komentarjev…..že vejo zakaj….
Ivonca
se mi je malo vročina povzdignila, pa sem zakuril…. 🙂
takšnega najedanja, kot ga ti zažiraš svojemu medotu – povabila na sprehod – pa se mislim noben moški ne bi branil od svoje ženske…..vsaj jaz ne….. 🙂
Hmm po moje pa ni tako malo tistih primerov – problem je, ker imaš dejansko prav in ženske o tem ne govorijo. Prav tako imaš žal prav, da pri takšnih primerih sistem zataji. In ne, ne gre jih obsojati ampak jim gre pomagati. Žal (joj ponavljam to besedo) pa dostikrat pomoči niso pripravljene sprejeti oz. jo sprejmejo samo za določen čas, potem pa se vrnejo v “sršenje gnezdo”.
Heh zanimivo, da povsem drugače dojemam tvoje objave (predvsem ob branju vklopim sarkazem), kot sem jih preden sem te srečala (pa čeprav sem te samo enkrat mi je bilo dovolj, da sem zaznala “ton” tvojega pisanja)… prihrani veliiiiko nepotrebnega razburjanja. 🙂
Pizda, prav skoncentrirat sem se moral in se vračat med vejice…tudi sam jih rad trosim in razvrščam, a ta reč je tako gnevno spisana in toliko vzrokov, primerov hoče nakazati, da sem se zgubil v asociacijah in lastnih izkušnjah sredi dokaj aktivističnega besedila, ki napada aktivistke.
Ja, ženske so nasilne in spodnja meja se bliža polnoletnosti. Moški bi bili radi nasilni, tako v obrambi kot maščevanju pa nas veliko pameti in strahu drži nazaj, da ne rastreščimo tisto žnablo, v katero smo se vsesali, ko smo ljubili svojo zaljubljenost in se pustili besedam, ki so od tam žuborele, pretentati v igri osvajanja in strasti.
Moja leta mi dovolijo ispovedati vse in ni mi kaj skrivati, samo človek sem, moški…
Stokrat sem se v treznem in opitem stanju zadrževal, da mi ni roka plosko poletela na lice moje drage, bilo katere, ki se ni in ni hotela ustaviti v besednem in mlatastem napadu, zaradi malih ali velikih, upravičenih in neupravičenih, užaljenosti.
Vsako opravičilo, iskreno ali zlagano, vsako sprejemanje krivde, taktično ali skesano, je samo prilivalo ogenja na gnev, ki se je kuril v lažni samozavesti lastnega glasu.
Vsaj moje bivše, s še slabšimi izkušnjami pri novih partnerjih in modrostjo po petdesetih, mi na kakšnem družinskem srečanju priznajo mladostne neumnosti…tudi jaz jih priznam eno mladostno in eno glupo, starčevsko. Tolikokrat sem butnil žensko…
Ena se je začela navduševati za sindikalne zabave, mlada za odstrel, ob možu, ki je bil od jutra do mraka v teatru, z nič kaj velikimi družinskimi obveznostmi, saj je imela celodnevno služkinjo. Takšno njeno vračanje iz popoldanskih sindikalcev, pri njenih petindvajsetih, mi je po nesmiselnem kričanju poslalo udarec tja, kjer se najmanj vidi, v pleksus. Bolj iz strahu in panike, ker ni prišla do sape se je metala po stopnišču in zbobnala sosede, ki so se z njo vred zaklenili v moje stanovanje. Logično je bilo, da sem vlomil, snel vrata in jih skozi sušilni boks bloka, zabrisal na dvorišče.
Pol sem sedel na prag in počakal na marico, ki so mi jo sosede obljubile.
Niso me peljali. Po prstih, z zvitimi rokami nazaj pod tilnik, sem moral peš do katakomb.
Po parih urah so me spustili in ko sem prišel domov sem ujel, prepir tašče in moje nadalje nesojene, ki se je končal s taščinim konkretnim focnom, a ne na mojem, ampak na hčerkinem licu.
Drugič po več desetletjih, sem mehki focn prisolil, moji komaj priborjeni ljubezni, rosno mladi deklici, ki me je vlekla iz dreka zgubljenih priložnosti in političnih medijskih spletk. S prijateljem s katerim sva hotela dotolči zajebane spomine, sva izpraznila vse kar se je izpraznit dalo. In ko sem šel domov, sem jo pred hišo srečal in ji pomahal, se najbrž opotekel pa še kaj hecnega rekel in bil ožigosan za pijanca. Par besed je še priletelo v moja ušesa, ki niso sodile v najino razmerje in roka se ni mogla ustaviti. Naslednje jutro je rekla, kot da bi se hotela ona opravičiti, da tisto kar je skričala name, ni bilo primerno. Ob tem tekstu, je moje opravičilo dokaj klavrno zvenelo. Po dveh letih sva rodila deklico in pesem kričave samozavesti, se nadaljuje v očitkih, pred katerimi me je včasih branila. Nikoli več ni bilo alkohola, a so se naložile druge reči, ki jih je treba izkričat in z grožnjami podkerepit. Nasilje sem storil nad sabo. Odselil sem sem, da ne bi poživinil ob vseh neumnostih, ki jo mlada glava prikuri po Štukovskih in Standupovskih nočeh…
Povzetek pa je, ženske in dekleta so v teh ekscesnih primerih, v svojih izbruhih veliko bolj nasilne, njihov repertoar od histerije do maščevalnosti je nekontroliran in intuitivno samouničevalen.
Zato dodajam še “novo zvrst” nasilja nad ženskami, ko jo moraš miriti in držati za roke, da te ne opraska, da jo moraš močno objeto zadržati, da si kaj ne stori in da ji ne pustiš, do predmetov, ki bi končali v tvoji glavi…
In veselo se podajam novim porazom naproti.
Tamala
da jih je malo, sem mislil zaradi primerjalnosti…..torej tistih, ki so res takšni in pa primerjalno omenjenega tipa žensk, ki najprej vse zagonijo, potem pa kličejo policijo, da jih rešuje njih neumnosti….in še država jim pomaga v potuhi, da te neumnosti še potencirajo….in slednjih bab je neprimerno v večjem številu od omenjenega primera….in da bo mera polna imajo še pogum javno vpiti, da so ogrožene…..mene čudi, da se sploh upajo oglašati….
vidiš, takšne ženske kot ti, ki znajo prebrati moškega, tudi mene, praviloma nimajo težav ne s seboj ne s svojim moškim…..ampak, eno pomeni brati, drugo pa prebrati….isto velja za poslušanje….kjer omenjene ženske pogrnejo kolikor so dolge in široke…..o njih teži pa ne bi spet, ker je čudno, kako se zaradi takšnih bab zemlja sploh še lahko vrti….
ampak važno je, da (tudi) ti ob prebiranju mojih spretnosti ne čutiš razburjenosti, temveč le vzburjenost…. 🙂
aja, pa hvala za reklamo na FB in Twiterju….maš čokoladico v dobrem… 🙂
totibastard
sorčy, če sem te prislil v koncentracijo… 🙂 …ampak komentarji takšnih, skoncentriranih, so veliko plemenitenje mojega bloga in tudi mene osebno….
iskreno, ampak res iskreno, se priklanjam tvoji iskreni izpovedi…..v določenem delu si celo mene zasačil in povrnil v zgodovino….v tistem delu namreč, da sem tudi sam raje storil nasilje nad seboj in zapustil tako prizorišče kot žensko, s katero sva imela nekaj skupnega….
drugače pa si več kot temeljito, z zgodbo vsakdanjika, prepesnil moj tekst….za 10…..
moj zapis pa je bistveno manj gneven, kot pa namenjen omenjenim aktivistkam, da, preden začnejo spet modrovati, raje temeljito prečešejo svoje povode in vzroke, preden sploh začnejo modrovati….modrovanje namreč dopuščam le tistim, ki so sposobni kritiko najprej zvaliti nase….in praviloma potem ne ostane prostora, da bi jo valili na druge, ker imajo s seboj že itak preveč dela……ampak to pomeni tudi, da dajo od sebe bistveno več mira….in, namesto od namernega hinavskega, škodoželjnega provociranja in namernega škodovanja ostanejo le še tiste prve napake, ki pa so vsem dovoljene….a le kot prve, kot plod nepoučenosti….vsak moder se nauči že iz prve, sploh lastne napake….ponavljanje iste pa ni nič drugega kot namerno škodovanje – najprej sebi, pa partnerju, družini in posledično družbi….
v svojem predzadnjem stavku pa si več kot nežno zapisal, kaj vse je za tiste babe nasilje….
več kot odlično pa si zaključil….le da sam mislim in vem, da v razmerjih ni poražencev ali zmagovalcev….le pat…..
Bravo,stari.Kolkor vem se v medijih ne govori kaj o tej temi.Se bo pa zdaj,ko si ti začel.;)Danes sem srečno poročen in imam zlato žensko.Takšno žensko kot opisuješ v stavku pred koncem.Saj ni da nima kakšnih muhic ampak tistih nekaj ženstveno ženskih,kot praviš,pa je prav da so da malo popestrijo.Sem pa pred poroko osebno poznal dve takšni kot jih opisuješ in upam da takšnih podnastih zmešanih žensk,ki delajo samo zdrahe ne bom več niti srečal.Kot si rekel vpijejo za svoje pravice samo tiste,ki delajo probleme in se strinjam.Takšne je treba poslati na zdravljenje ne pa da se jim še dovoli da vpijejo za neke pravice za kar vsi plačujemo,ki so njihove krivice.
Billy
sicer nočem, da bi ta zapis izpadel v stilu ‘imperij vrača udarec’ ali mačisti imajo zadnjo, ampak to pa moram prijaviti….pri omenjenemu tipu žensk tista pregovorna, da tudi slepa kura zrno najde, povsem pogrne….tiste kure namreč zrna ne prepoznajo niti če jim ga v kljun tlačiš….prej nasprotno….hočejo zaščito države, ker jih hoče človek nahraniti….
Ok zdaj ste me pa nasmejali. To gre po onem principu: “zakaj ima ženska 2 predala v torbici? -v enem ima potrdilo, da ni kura, v drugem pa koruzo…” 🙂
Bodite veseli, da imate super žen(sk)e. Mene je zadnjič en “dec” pogledal, kot da sem iz Marsa padla, ko sem rekla, da mam tok super partnerja, da ga lahko iščem z lučjo pri belem dnevu. Je rekel, da že doooolgooo ni slišal kaj podobnega. 🙂
Tamala
saj to tudi je smešno….da vpijejo tiste, ki bi se v resnici morale skriti na osamljen otok, o nekih pravicah pa, niso sposobne niti osnovnih ženskih dolžnosti prej izpeljati…..tukaj seveda komentiramo tiste babe, ne pa ženske ženske….
da se ne ponavljam….ampak, res lepo in jasno sem zapisal, da moški tistih pravih ženstvenih žensk, proti katerim so tiste aktivistke v bistvu res prave kure, nikakor ne damo in jih skrbno čuvamo – čeprav so to sposobne tudi same tako zase, kot razmerje, kot družino….
tiste druge babe pa še zase ne znajo poskrbeti, razen da zgago zganjajo in bi celo rade še bile plačane za to….to je možno le v naši podalpski….
kako boš ti “terorizirala” svojega in svojo familjo pa sem ti itak že napisal na tvojem blogu…. 🙂
ampak tiste babe se sigurno ne bodo upale pojaviti ne na mojem blogu, ne na kateri takšni temi kjer koli….že vejo zakaj…no brains še ne pomeni obvezno tudi no pains….
Najprej glede tega, da so moški žrtve. Vsekakor so. Različnih oblik nasilja. Od psihičnega, fizičnega, spolnega, ekonomskega, pa še kakšnega bi lahko naštela. Tudi s strani (svojih) žensk. Ampak to je vsepovsod še večji tabu kot nasilje nad žensko ali otrokom. In o tem se še manj govori. Predvsem zato, ker je v večini v družbi to sprejeto s posmehljivostjo, žaljenjem in etiketiranjem žrtve (moškega) s »prpo«, »zajcem«, in še čim. Zato v večini molčijo.
Nato pa glede žensk. Ki tudi doživljajo nasilje. Tudi v večji meri, kot je to zaznati v statistiki uradno prijavljenih kaznivih dejanj. V dosti primerih zaradi še vedno vztrajajočega odnosa moški – nadrejen in ženska – podrejena in poslušna žena, ki vse potrpi. Pri tem pa skrbi za otroke in je poleg dobre kuharice tudi odlična gospodinja, ki mora biti vedno voljna. Ampak se strinjam, ta stereotip počasi ugaša. Predvsem zaradi emancipacije žensk. Ko je le-ta še v meji obojestranskega spoštovanja, je to idealno. Ko pa prestopi meje (največkrat zaradi lastne sebičnosti), pa postane nesprejemljivo. Tudi zakonsko. Lahko spodbuja sovražnost, predvsem pa je to vprašanje nestrpnosti (ravno o tem sem zadnjič pisala na blogu).
Me pa preseneča, od kje ti podatki, da ženske, ki delajo v preventivnih organizacijah, same še niso doživele nasilja? Po mojih podatkih je večina »bork« za spoštovanje pravic ostalih tudi samih doživljalo nasilje. Takšno ali drugačno. In ko so zmogle pomagati sebi, so nato začele pomagati še drugim. Nekatere to počnejo odlično. Spet druge skozi nove vzvode (žal) zdravijo le lastne frustracije. In ravno te mečejo senco na tiste, ki to delo opravljajo z odliko.
Prav žalostno se mi zdi, kako se vsi pravi »borci« za človekove pravice izgubljajo v senci tistih, ki so preventivne akcije začeli izkoriščati za lasten zaslužek ali maščevanje. Pa saj ni to samo na tem področju tako. Še na vseh drugih. Še posebej, kjer so vključeni otroci. Ampak to so druge zgodbe.
Kar se tiče izpovedi žrtev v javnosti. To je za žrtev vsekakor zelo težko. Tudi če je skrita za steno, s spremenjenim glasom. Za žrtev to namreč pomeni, da mora ponovno podoživljati travmo, ki jo je doživela. Zato so le redke pripravljene sodelovati. Pravzaprav, tisti z nekaj soli v glavi žrtev niti ne vabijo, da povedo svoje zgodbe pred drugimi. Z mojega vidika je to sprejemljivo samo, če se žrtev za to odloči sama. Razlogi za to so lahko različni. Od tega, da želijo deliti svojo izkušnjo z drugimi in jim povedat, kako se jim je uspelo odcepiti, do tega, da se želijo drugim smiliti, ali pa celo, da s tem zadovoljujejo kakšne svoje fetišizme.
Samoobramba :D. O tem bi lahko napisal poseben blog. Eno je, ko smo napadeni slučajno in se branimo; seveda s tem, da ne prekoračimo sile, ki nam je grozila. Drugo pa je, ko se trpinčena oseba po mnogih letih trpljenja odloči, da tega ne zmore več prenašati in se postavi po robu – običajno z močnejšim sredstvom, kot je grozilo (npr. roka – nož).
Povedati jasno »Žrtev nasilja sem.«, pa je izredno težko dejanje. Sploh, če se dogaja v družini. Predvsem zaradi okolice, ki dostikrat za nasilje nima sočutja. In tudi večni problem ostaja (predvsem v laični javnosti), zakaj ženske vztrajajo v odnosih, kjer doživljajo nasilje. Razlogov je mnogo. Pa tudi tistih, ki razložijo, zakaj si poiščejo drugega partnerja, ki je do njih prav tako nasilen.
Bistveno pa je, da smo toliko odgovorni, da ne sodimo od zunaj, če situacije ne poznamo od znotraj. Navzven marsikaj zgleda drugače. Tudi idealno, če smo že pri tem. Koliko je družin, ki se kažejo kot čudovite, v bistvu pa je njihovo bistvo gnilo od najbolj gnilega.
Ah. Ja. Biološka ura. Strah in trepet poslovnega življenja žensk. Ko začne biti, se lahko zgodi tako, kot si napisal. Se strinjam. In žal mi je teh otrok. Ker potem doživljajo vse izpade staršev, ki se ali samo sovražita, ali pa (v boljšem primeru) tudi ločita. So pa seveda tudi take, ki so odlične. A tistih, bi si upala ugibat, je peščica.
No. Ja. Naštetim situacijam neumnih ženskih potez ne oporekam. Se strinjam, da obstajajo. Vsekakor pa menim, da je na drugemu odgovornost in predvsem sposobnost, da zmorejo konflikt razrešiti brez nasilja, usmeriti situacijo v svojo smer; če pa ne gre, pa si poiskati in začeti novo življenje. Vem. Enostavno je govoriti. Veliko težje narediti. A ko dovolj dozorimo, zmoremo vse. Skoraj gore premikati.
Policija je pa spet druga stvar. Nekateri policisti so odlični. Takšni, da jim damo kapo dol. Spet drugi pa taki, da bi bilo bolje, da bi delali v okolju, kjer ni ljudi. Kaj šele, da bi jim zaupali možnost diskrecije in nošenja orožja.
Ne, ne vodijo vse ženske sodnice. Je pa verjetno več takih primerov, kjer so ženske sodnice. Ampak bi rekla, da je to predvsem zaradi dejstva, ker je zaposlenih več žensk na tem področju. Zakaj pa je tako? To je pa spet lahko pomembno vprašanje.
Kdo nad kom izvaja nasilje? Odvisno od posameznega primera. Vsekakor. Lahko je pa tudi obojestransko. Tudi takšne intervencije so. Ko gredo policisti en dan tja, kjer kliče žena, drug dan pa, ker kliče mož.
O. Da. Obstajajo tudi takšni. Ki gredo po cesti. Si nekoga izberejo in kresnejo. Obstajajo tudi tisti, ki to naredijo doma. Ker so pač imeli slab dan. Ne glede na spol. Ne glede na starost. Veliko je teh. Zato me ponovno preseneča, da si postavil trditev, da se to ne dogaja.
Da. Ženskih pedofilk pa je manj. In to precej. Pedofilija je spolna deviacija. To so ljudje, ki občutijo spolni nagon samo do otrok in niso sposobni imeti intimnih stikov z odraslimi osebami. Teh ljudi je v družbi pravzaprav zelo malo. Vsi ostali so nasilneži, ki si za žrtev izberejo otroka. Največkrat, ker je otroka lažje podrediti kot odraslo osebo. Pa še mnogo drugih vzrokov je. Ampak to je spet druga štorija. So pa seveda tudi ženske. Tudi v Sloveniji smo imeli takšne primere.
Pri vsem tem se sprašujem, zakaj sploh do vseh teh zdrah pride. Je to samo posledica neprimerne izbire partnerja? Posledica izbiranja izključno na fizičnem izgledu? Predvidevam, da ja. Vsaj v večini. Ampak, ko se med poliže, ostane le še grenkoba. In to je verjetno to, kar opisuješ. Tako da se strinjam. In zato sem tako izbirčna, kakšnega bom izbrala. Čeprav se zavedam, da pravijo, da kdor izbira, izbirek dobi. Ampak z mojega vidika – če bo izbirek – bo verjetno poseben, kar bo zame ravno idealno. 🙂
Plujem
kaj so ti dali dopust za ta komentar ? … 🙂
ker sem, za spremembo res napisal dokaj zajetno besedilo, verjamem, da nisi namerno izpustila nekaterih drobnih besed in vejic, ki pa bistveno spreminjajo pogled prikaza…..
nisem zapisal, da ženske, ki na glas vpijejo o pravicah žensk nasilja še niso doživele nasilja, ampak, da ga praktično niso….kar pomeni, da ga je ena od sto pa res….vsekakor pa dosti premalo za hinavsko in zlagano vpitje vse poprek tistih ostalih, ki ga niso….
saj ti ne očitam, ampak zapisala si v določenem delu natanko tisto, kar počnejo te aktivistke – nasilje nad določenimi ženskami povežejo z nasiljem nad otroci, zapakirajo v družinsko nasilje, kar uporabijo za kasnejše dokazovanje nasilja v družini….moško nasilje omenjajo seveda le kot moško….čeprav zaradi nasilja tudi teh aktivistk, poleg moškega, trpijo tudi otroci….ampak one o tem seved anočejo nič vedeti, ker one pa že niso takšne, saj so žrtve, ki nikoli niso dale povoda…pa ja….bi človek moral biti že res brez možganov čisto, da bi to konzumiral….
zavajujoče so tudi statistike, katere natančno ne specificirajo oblik povzročenega nasilja….vse je stlačeno v en koš….tako fizično, kot (ne)verbalno psihično nasilje….torej to lahko pomeni tudi, da je fizičnega nasilja dejansko le 1%, ostalo pa psihično….kar seveda spet s pridom obračajo v zavajanje te aktivistke….ampak, še hujše je, da jih prav vsi državljani za to plačujemo…..
ravno te aktivistke in neke kvazi feministke, pa so tiste, ki, tudi poštenim, ženskam, vztrajno poskušajo vcepiti, da je nasilje že grda beseda moškega in da naj takoj kličejo policijo….ne učijo jih, kako uspešno upravljati v družini, ne učijo jih spoštovanja do partnerja,otrok,lastne družine…ne, učijo jih, da je komunikacija nekaj slabega in da bolje pametovati tudi brez razloga….učijo jih, da ni nič narobe, če pride mož nenapovedano domov in zaloti ženo v postelji z drugim….narobe je, če začne potem mož višati decibele, ker takrat pa je treba takoj poklicati policijo zaradi nasilja in ga odtraniti, ljubimca pa pustiti v hiši moža, katero je pozidal samo s svojimi žulji, z njo, da jo tolaži, ker je pretrpela nasilje….probaj se poigrati s svojo domišljijo pa se postavi v takšno vlogo moža, pa ti bo vse jasno….
dejstvo je, da se je država, tudi v zakonodaji in zaradi takšnih zavajanj aktivist, spremenila v družinska bojišča….ker država ni sposobna reči ravno tem aktivistkam in podpornicam, naj najprej pometejo pred svojim pragom…..ampak, tako te aktivistke kot tudi država pozabljajo, da prej kot slej dobiš zgolj in edino, kar si prej dal….sicer pa sem navedel nekaj primerov na to temo, kot je to storil tudi totibastard v komentarju….in to je čista praksa….žal seveda….
glej, lahko me sicer poskušaš prepričati, da bi kdor koli nekje, na ulici ali doma, nekoga kar iz čistega mira tresnil nekam….ampak ostajam v dejstvu, da kjer ni akcije ni reakcije….iz nič, pa se lahko rodi le nič….to pa, da le končni produkt reakcije, brez upoštevanja predhodne akcije, vidijo le opisane aktivistke in njim podobni (nič osebnega,ja), pa priča le o čistem egotripu in namernem nehotenju razumevanja dogodka kot celote in posledičnem povzročanju težav za kasnejše, tudi javno, zavajanje…..
aja, pa daj no, lepo prosim, napiši mi en sam primer, kjer je nasilje v družini obravnaval sodnik in ne sodnica….se mi zdi, da nas je kar dosti, ki bomo radi to prebrali…. 😉
tvoj izbirek pa bo itak idealen zate in obratno…. 🙂
Aha. 🙂 Plačujejo me na črko. 🙂
Hm. Sem razumela tiste besede tako, kot sem napisala. Sem si pa očitno razložila po svoje. Če je bilo napačno razumljeno se opravičujem.
Si pa tudi ti napačno razumel mene. Ne povezujem nasilja nad ženskami z nasiljem nad otroki kot dejstvo. In nikakor jih ne opravičujem! Žensk mislim. Tudi mene je že kdaj prijelo, da bi kakšno… Ampak vprašanje, ki je meni tuki pomembno, je, a ni to potem spet nasilje? In zakaj bi sploh v takšnih odnosih bili?
In ne. Ne vidim žensk kot edina bitja, ki so žrtve. Nikakor ne.
Jezijo me predvsem tisti primeri, kjer ženske niso sposobne (zaradi kakršnihkoli razlogov) primerno zaščiti svoje otroke pred nasilnim partnerjem. Še posebej pa tiste, ki otroke same zlorabljajo. Potem pa dajejo krivdo na to, da so se partnerjem prej skregale. Kure. Pa tudi tiste, ki se spravljajo na može, ker imajo občutek, da se lahko.
Da. Popolnoma razumem,kar si v nadaljevanju napisal. In se strinjam. In vem, da večina je tako. Ampak vprašanje je, zakaj. Zakaj vztrajajo. Pa ne glede na spol. Ko govorim o družinskem nasilju, tle noter sodijo vsi. Včasih bi mogli noter dati tudi še hišne ljubljenčke.
Naša država pa je v večini primerov nepravilno sestavila “svete zapise”. Na hitro. Brez podlage. Sploh te, ki posegajo v sam bit zaščitenosti. V družino. Neumnost. Neumnost, ki bo drago plačana. In to samo zato, ker propada vse tisto, kar je bilo včasih sveto. To so dobri medčloveški odnosi. Dobre vrednote.
In če se ti je postavilo vprašanje – kar verjetno se ti je 😀 – če si mi stopil na žulj, ker sem kakšna aktivistka. Ne. Nisem. In ne. Nisi mi stopil na žulj. 😀
Je pa res, da se postavim na stran tistih, ki delajo dobro. Imam nekaj preveč sočutja do vseh živih bitij.
In ko vidim, da zaradi neumnih ljudi (v tem primeru feminističnih aktivistk) kvari celotna slika, me to precej moti. Še bolj me moti, ko gledam to našo državo in tiste na vrhu, kako se samo spogledujejo z oblikovanjem najpomembnejših aktov. Neumnost na kubik.
Kar se tiče pa tega, da je nekdo lahko žrtev kar tako, bi ti pa lahko naštela primere. Ampak vsi delinkventi imajo tudi svoje ozadje. Svoje frustracije. Svoje misli. Ali pa vzgibe, ki jih potem sproščajo na tistih, ki niso nič krivi. Spet ne glede na spol. Vse je vedno v ozadju. Že od otroštva naprej. Nekateri pravijo, da celo od časa spočetja naprej.
Se pa zdele tut mal jezim sama nase, ko včasih, ko se mi mudi, napišem stvari premalo razumljivo. Morda je to zaradi tarife.
🙂
O primerih pa ne bom. Morda ob kaki drugi priliki, ja. Takole pa rajši ne. Ljudje se v zgodbah lahko prepoznajo.
Zdej sem prebrala še enkrat. V miru. In vidla bistvo. In spoznala, da sem tokrat jaz naredila kot večina. Sram me bodi. S tipkanimi besedami (ne pa z mislimi in sočutjem) sem dala več pozornosti tistim, ki jo že itak uživajo. In jo odvzela tistim, ki jim je bil blog namenjen. To se mi še ni zgodilo. Ne bom razlagala vzrokov. Sem se pa naučila, da na hitro ne bom več brala. Sploh pa – bom najprej prebrala naslov. Kar tokrat nisem. :S
Se opravičujem. Predvsem moškim (žrtvam).
Plujem
saj ti nihče ni zameril nič, da se opravičuješ…jaz sigurno ne… 🙂
sem te, ja, z zelo slastnim veseljem opozoril na spregledane malenkosti….to je pač moja praksa, hobi in užitek obenem… 🙂
pa šalo malo na stran….eno, a prvo, od sporočil tega mojega zapisa je temelj komunikacije, kot izhodišče za vsak, najmanj soliden medsebojni partnerski odnos….in tako bi morali tudi otroke vzgajati….in tako bi, ob ohranjanju te vrednote, bile možnosti konfliktov pripeljane na skrajni minimum….vsekakor pa bi se nasilja v družinah praktično izničila….
vem ja, to je mukotrpno delo, ampak tiste ženske, ki so tega sposobne in vidijo dlje kod od svojega nosa imajo tudi urejene družine in partnerska razmerja….
te aktivistke in njih simpatizerke pa že apriorij zavračajo takšen način, ker ga pač niso sposobne niti ponuditi in raje vpijejo o svoji ubogosti in pri tem delajo uboge tudi tiste, ki jim res niso krivi za njih frustracije in jim mogoče želijo celo pomagati….ampak, one itak vidijo nasilje in moškega sovražnika celo v lastni senci….
moški ima sicer vedno možnost se umakniti od takšnih žensk, a kaj ko tisti hudiči ne razumejo niti kdaj je konec in vsemu omenejnemu potem dodajo še maščevanja v podobah pravih svinjarij, katerih bi se še živali sramovale….o takšnih ženskah je tukaj govora….
in zato se nobena aktivistka ne upa tega komentirati….za letos so zaključile, denar spokale, pa srečno rajanje do naslednjega leta in čimveč moških obtoževat nasilja, četudi jim rečejo samo: “Pa ti nisi normalna. 1000€ za posodo, pa še kuhat ne znaš.” ….itak je na obroke…
Zanimivo! Prav je, da se o teh rečeh piše, da se govori, da se žrtvam enako prisluhne… ampak eno težavo imaš v svojem obsežnem zapisu: vsevprek uporabljaš neke rekla-kazala navedbe, ki jih v isti sapi očitaš “možačam”. Če bi besedilo otrebil te navlake, bi bilo precej bolj prepričljivo.
Ja, pred časom sem se s podobnimi idejami, o katerih pišeš ti, oglasil s komentarjem na enem blogu, ki je opeval grozovitost moškega nasilja nad ženskami. Poskušal sem doseči enakopravno obravnavo nasilja, neglede na spol. Ampak so se moje ideje odbijale kot bob od stene. Fronta zafrustriranih samozadostnih bab jih je zignorirala ali se jim posmehovala. In nisem več drezal v drek.
Ob nedavnem “prazniku” in enostranski medijski gonji izključno proti nasilju moških nad ženskami mi gre pa na bruhanje.
lpj
Saj je prav, da me slastno in z veseljem…opozoriš. 🙂 To tudi pričakujem. 😛
Tiste fanatične feministke (vsaj js jih tko imenujem) pa res trosijo slabo voljo. Vendar samo pri tistih, ki ne zmorejo videti koraka naprej. Tisti jih namreč poslušajo.
Predajanje samopomiljevanju pa mi je vedno bilo tuje. Saj ima vsak kakšen dan, dva, morda teden, ko bi se kam skril, razjokal. Ampak to je še daleč od tega, da to bil način življenja. Ko je osrednji uvid prihodnosti razglašanje sovraštva in izvajanje vse splošne aktivnost proti moškim, je to neumnost.
Tisti, ki so pa s svojim vedenjem povzročili ustaljenost in uporabo termina “zloraba zlorab”, bi pa potrebovali svoj tretma. Ampak teh ne najdemo v preventivnih (ali represivnih) programih, ker so že prepovedani. Vsaj na zakonski ravni. 🙂 😀
Tista posoda, ki jo omenjaš, pa bi v takem primeru bolj kot na štedilnik (kjer verjetno nikoli ne bo, razen, če bo kdo drug skuhal), sodila kam drugam….. 🙂
Jan
jaz ne vidim nič od ‘rekla-kazala’, tako, da lahko preciziraš tiste delčke, ki so te pognali v takšen zaključek….pa pošlji mi link tistega babjega bloga, da ga predstavim kot ‘vzgled’….česa ne rabimo seveda….
lp
Plujem
saj tista posoda sodi drugam….ampak če to rečeš takšnim ženskam, je to že nasilje….in to kuhano…. 🙂
nasilje obsojam….nasilje povzroča še večje nasilje,sovraštvo,maščevalnost,…
snežana
a sem ti že rekel, da sem čisto nor nate…torej na tvoje modrosti….če sem ti, potem se pa rad ponavljam…. 🙂
Jan ob tvojem komentarju sem se prav zamislila, kako in koliko je preventivno delo pravzaprav res diskriminatorno. Hm.
Mislim, da bi se dalo v smeri tega kaj narediti. Sem dobila neke ideje. Samo začeti je treba.
Koga zanima? Bi kdo sodeloval pri tem? Lahko bi začeli že z blogi. Tko kot je imel Marko idejo za dobrodelno akcijo.
ti kar začni….kar je Jan začel, jaz pa sicer bolj na svoj način….bom z veseljem sodeloval….pa upam,da se bo v akcijo na to temo priključilo tudi dosti tistih res pravih žensk…..saj to je tudi edini smisel, anje…. 😉
ufff …
no, jaz se pa s tabo ne strinjam, ker je za moje pojme tole absolutno preveč … no, ozko in grobo razmišljanje. premalo empatije na vse strani in to.
se mi ne da na dolgo in široko, pa povem samo dvoje:
# *in primerov nasilja, na katere se danes sklicujejo, je bilo takrat bistveno manj. Normalno, kateri moški pa bi si dovolil nadirati mati svojih otrok ali po njej udrihati, če pa je vse porihtala kot je treba v zadovoljstvo cele družine.* — ni res. ne bom razlagala zakaj, za razumevanje da to ne drži je dost razgledanost glede pojava nasilja in beleženja tihih primerov v zgodovini (tole na koncu je bilo ironično).
# ga ni moškega, ki bi mislil, da ima v rokah vesoljno pravico vzgajat in kaznovat žensko in bi obenem bil spoštljiv in dober partner. to je obstaja. in obratno seveda tudi, da ne bo dileme.
svašta vse skup. v končni fazi je marsikaj jasno že, ko se zaveš, da partnerstvo ni tekma.
O, ja, sem za kako akcijo. 🙂
Ta čas sem malo brskal po zaprašenih zapisih in čisto vsega ne najdem, sem pa tule (http://www.ednevnik.si/entry.phpu=janalumnus&e_id=83948) kar živahno debato sprožil z idejo o ljubosumju kot nasilju nad partnerjem. Na RL primeru, žal izkušenem na lastni koži.
Torej, Plujem, če potegneš voz dalje, sporoči.
J
Se strinjam, da je zenskega nasilja nad moskimi kar veliko. Sploh tistega psihicnega. Da ne omenjam izsiljevanja, ponizevanja in iskoriscanja itd. tudi tistih tipov, s katerimi samo flirtajo in si (se) niso blizu. Ali pa babur, ki se ga prav tako znajo napit in svojega dedca prebutat, ker vedo, da ima tip se dovolj kulture, da babure ne bo udaril nazaj, preprosto zato, ker je zenska. Pa princesk, ki mislijo, da jim iz riti sonce sije, in svojega tipcka izzemajo na vse mozne nacine, ce pa se on slucajno temu upre ali ne uspe ugoditi njenim zeljam, mu punca izpraska oci. Potem gre pa milo jokcat “najboljsemu prijatelju”, ki samo caka, da jo bo polozil (kar bo ona seveda hladno izkoristila zase).
Ja, marsikaj sem ze videla pri moskih in pri zenskah. In se cudim. Res se. A da zensk, pedofilk je pa malo? Imam najmanj 3 moske prijatelje in ene par znancev, ki so mi povedali, da so seksali ze pri svojih 12 ali 13 letih in to z zensko, ki je bila precej starejsa od njih (v 30-tih ali vec). Mar te zenske niso pedofilke? Jaz sem jih za taksne oznacila. Imeli smo afero, ko so odkrili, da je neka “trsica” v vrtcu prodajala seksualne fotografije otrok, kateri so ji bili zaupani. In ena njena kolegica. So zenske, ki mastno sluzijo s pedofili, da jim hladnokrvno “dobavljajo robo”. Ogabno in nagravzno.
Se to lahko omenim, kako so v Angliji ocetje pri locitvi diskriminirani, ko se gre za otroke. Na vse mogoce nacine se trudijo, da bi dosegli vec pravic glede tega. In osebno sem ze videla, kako neprimerne so lahko matere, ki ravno zaradi otrok lahko dobijo fino socialno podporo in bivalisce od drzave (v Angliji). Koliko je zelo mladih punc, ki se “pustijo oploditi” (redko sploh vedo od koga) ze pri 14. letih. Samo zato, da jim ne bi bilo treba hoditi v solo, da bi lahko dobile stanovanje in denar. Ki je precejsen za mladoletne samske matere. Pa naj se oce otrok postavi na glavo, ce hoce.
In ja.. sem tudi ze dozivela, kaksne so zenske, ko se cutijo ogrozene od drugih zensk. Ne vem, ce sem kdaj pri moskih zasledila toliksno sovrastvo, mascevalnost in rivalstvo, kot pri zenskah. Ampak hvalakomurkolize, je takih zensk vseeno manj kot normalnih. Ki so cisto OK punce. Custveno in se kako inteligentne, kot se rece danes.
Ja, se mi zdi, da se o tem tudi se premalo govori. Tudi sama sem ze rekla, da je cas, da se lotimo emancipacije moskih na nekaterih podrocjih. 🙂
Prave ženske se bodo itak priključile, čeprav za “ta prave” opomnik niti ni potreben, ker že vedo po čem so hruške. 🙂 Zato bodo pa sodelovale. 🙂 So pa predlogi zelo dobrodošli. Tako da Jan, če imaš kakšne ideje, kar na plan z njimi. 🙂
Da, pedofilk je malo. Ni pa malo tistih žensk, ki spolno zlorabljajo otroke. Razlika med pedofilko in ostalimi, ki zlorabljajo, je predvsem v razlogih. Pedofil(ka) čuti spolni nagon do otrok in samo do otrok ter ne more imeti intimnosti z odraslo osebo. Čeprav se v zadnjem času sprašujem po različnih anomalijah, kjer so zmešani vsi nagoni.
Tiste, ki otroke spolno zlorabljajo na način, kot ga je opisala Zuzzu, imajo drugačne razloge. Vsem pa je cilj lastno (spolno) zadovoljevanje. V Sloveniji (pa tudi drugje) imamo precej primerov, ko so ženske storilke, tudi matere. Ampak ti primeri so mnogokrat neopazni, neodkriti, ker se vsa dejanja opravičijo v imenu materinske ljubezni in negovanja. Še posebej, če se gre za zelo male otroke. In to je še najbolj zaskrbljujoče.
Plujem
pedofilk, v sklopu tudi teh aktivist, je v naši podalpski mogoče celo več kot moških….tudi komentatorji ti to navajajo….in zanimivo, da jih je največ ravno tam, kjer bi jih moralo biti najmanj – v prosveti….sicer ne vem ali je to zaradi specifike poklica ali pa zaradi priročnosti “gradiva”, vsekakor pa njih kolegice iz drugih, a sorodnih področij, skrbijo, da pometejo pod preprogo preden pride v javnost….živeti v prepričanju, da pedofilstvo obstaja le oz. predvsem pri moških, je seveda samo dodatna potuha “borkam proti nasilju”….te pa moram malo preusmeriti – razen redkih izjem, so pedofili obeh spolov praviloma v razmerjih in celo “vzornih” družinah….
Marko sedaj pa ti nisi dobro prebral, kaj sem napisala. 🙂
Zuzzu
naravnost odlično o dejanski praksi….popolnoma se strinjam s teboj, da je takšnih aktivist in podpornic dosti manj, kot pravih žensk….ker prave ženske itak nimajo časa zgago delat, ampak raje živijo življenje v razumni slogi…..ampak tista feministična združenja pa se vseeno ne sme kar tako pustiti, da delajo zgago, ker drugega itak ne znajo….sicer pa mislim, da je bolje, kot jim prepovedovati, da kvasijo neumnosti za davkoplačevalski denar, jim pomagati, ker so res uboge….v glavi in duši….in če one niso sposobne pomagati, jim pa dajmo mi….revežem je pač treba pomagati….
sam pa se ne počutim ogroženega, da bi vpil po emancipaciji moških… 🙂 ….vsaj dokler prave ženske hodijo po tem svetu….
Jan
dolžan si še dostaviti link tistega ženskega bloga, kjer so te ignorirale….takšnim se zelo rad in z lahkoto posvečam…. 🙂
Nina
jaz imam še raje takšne, ki se z mano ne strinjajo…..še raje pa imam takšne, ki se znajo pogovarjati z argumenti, ne pa s takšnimi kot ti, ki nočejo razlagati….ali zaradi vzišenosti ali pa nesposobnosti dialoga….kar dišiš po tistih zgoraj opisanih….
edino neizpodbitno, kar si postavila je, da partnerstvo ni tekmovanje…..dodajam, da je sodelovanje…..ampak zgoraj opisane so takšne tudi zato, ker tekmujejo tudi s svojo senco, čeprav vedno zamudijo na cilj….
Plujem
sem kar prav prebral….če je končni cilj isti, potem razlog ne spremeni bistva….
Z mojega vidika spremeni. In to zato, ker beseda pedofil daje potuho (zlorabljevalcem) ter javnost polni z občutkom, da je tisti (ne glede na spol), ki spolno zlorablja otroke, “bolan (kar je, ampak ne z vidika diagnostike) ter drugačen – tudi na izgled. Ampak ni. Večina; več kot 80 % tistih (spet ne glede na spol), ki spolno zlorabljajo otroke, je tistih, ki živijo “običajno” življenje,imajo družino, lahko tudi ugledno delovno mesto in še marsikaj. Mnogi izmed njih so tudi glavni aktivisti kakšnih (ne)vladnih organizacij, ki se borijo zoper to problematiko.
Preveč stereotipov se je nabralo okoli tega. Preveč jih verjame, da prijazna sosedova Micka, al’ pa prijazen sosedov Polde, tega res ne bi naredil/a. Ker jo/ga poznajo že cel lajf. In ravno to je tisto, kar hočejo doseči tisti, ki spolno zlorabljajo otroke. Neprepoznavnost dejanj v očeh tistih, ki bi lahko največ videti in vedeli.
Plujem
tudi te teme sem se obregnil v zapisu, čeprav v le nekaj stavkih….za tiste, ki niso razumeli sem dodal potem še nadaljevanje v komentarju….si pa napisala praktično isto, čeprav bolj strokovno šolsko in bolj raztegnjeno…..ampak končnega bistva nobena takšna ali drugačna razlaga ne spremeni….ampak to je zdaj že tema za en drugi blog….
Zjutraj vozim ta malo v vrtec, ob poti ob mestnem parku se nabirajo marice in druga policijska vozila, ker grejo policaji na malico in prvič, res prvič vidim, da imajo polmetrske nalepke, da naj se prijavlja nasilje nad ženskami.
Fino, drugega nasilja ni ni to je edino, ki ga je še treba iztrebit, tako pravi velika črkovna reklama.
In zdaj, da bo imel kdo kaj za prijavljat, dajmo mlatnit po ženski, da bodo policaji upravičili svojo merketinško potezo.
Saj, če ne bo prijav, so brezposelni.
Diskvalifikacija in kvalifikacija nasilja.
Totalna politična histerija topoglavih delavcev pri gospe Kresalovi.
PS
Si bom pa pozneje dovolil vrniti v debato, ker sem sam in opažam tudi pri drugih, zanemaril besede o vzrokih in vzročnostih nasilja žensk nad moškimi, ženskami, otroki, njihovimi starši in nasploh.
totibastard
v zapisu res ni bilo prostora za navajanje posameznih dotičnih praktičnih primerov, pa tudi tebi hvala za takšne dokaze….hja, verjetno bo res edino pravilno, da vsi davkoplačevalci utemeljimo upravičenost tudi tistih reklamnih nalepk, da dosledno upoštevamo zapisano priporočilo in policajem in državi damo nekaj dela….nenazadnje, aktivistke so denar že pobrale, za zavajanja in laži, in ga še bodo, mi pa moramo tudi nekaj od tega imeti, če že moramo prispevati brez da bi nas kdo kaj vprašal….npr. nove nalepke z napisom : Nasilje nad ženskami izvajajo ženske…….se bodo že same zmenile med sabo….
Nisem hotel pametovat in posploševat, a nekaj vzrokov, ki so v vseh nas, posebej v takšnih izbruhih in ponavljajočih se nasilnih dejanjih, predvsem pri ženskah torej ni potrebno osvetliti, žarometizirati, iztemiti in na svitlo dati. Hvala za pravočasno zahvalo. Mogoče mi bo kdaj kje drugje dana priložnost, da jih kljub nerazumevanju poskušam razumeti ta, če se moški prav zaveda in tiktaka, nenadomestljiva bitja reciklažnega stvarnikovega posega.
PS
Imejte se. Grem česen na kislo zelje rezat.
seveda jih je potrebno osvetliti….to je namen….mojo zahvalo, bolj cinične narave, si si pač razložil po svoje, čeprav je bila mišljena kot prikaz, na kakšen način se država, sploh pa te aktivistke (ne) spopadajo z dejanskim prikazom vzrokov ozadja, ampak površinskost brez prikaza temeljev pač stlačijo tudi na nalepke in to je zanje merilo reševanja globine nastanka nadaljnih nepotrebnosti….
in seveda….prave ženske, kar sem itak napisal, so nenadomestljive tudi v svoji nadomestljivosti…in tiste prave so razumljive in razum(lje)ne že v izhodišču in praviloma ne (po)dajajo niti vzrokov za nasilje….ampak o njih tukaj ne teče beseda….tiste pa, ki to niso, pa resničnih vzrokov, ki so najprej v njih, pa le teh nočejo razlagati….ker imajo tudi zakonodajo za to….
imej se….grem špagete navijat…
Freud je rekel, da ženske zavidajo penis, in tud ga. Hočjo bit dedi, ampak morjo se sprijaznat z svojo vlogo ter razvijat ženskost.
Pero
freud je živel v zmoti ali pa je le premalo uporabljal penis….ženske moškim penisa prav nič ne zavidajo, saj si ga nenazadnje lahko lastijo kadar se jim zljubi za zapolnitev, za odvajanje pa ga itak ne potrebujejo….vzrok ženskega nasilja nad moškimi tiči v tistem grmu, do katerega Freud nikoli ni prišel – kavnem grmu….
Hvala Marko za post in pogum! Lahko bi marsikaj napisal, predvsem moje izkušnje, ki so na tem področju zelo bogate, a po tolikih letih žal nimam več volje komentirat, konec koncev si pa že ti to storil in zato hvala še enkrat.
Slavko, druže stari, ni blema….so zadeve, ki so rak rana naše družbe in o katerih je treba jasno in glasno povedati…in govoriti….dokler se ne uredijo…..
Tole je krasen primer aktivizma:
https://radioprvi.rtvslo.si/2018/11/intelekta-135/
Društvo za nenasilno komunikacijo za ženske žrtve nasilja, SOS telefon za ženske in Mirovni inštitut spolno diskriminirata moške.
Statistično je velika večina žrtev nasilja moškega spola, pri nas pa organizacije, ki bi pomagala moškim žrtvam nasilja sploh nimamo.
Za ženske žrtve nasilja, ki so v manjšini pa jih je precej, imajo tudi medijski monopol nad nasiljem.
Če se ozremo na splet in medije v Sloveniji in prebiramo poročanje in komentarje o nasilju lahko opazimo, da ima monopol nasilje nad ženskami in organizacije, ki poročajo o tem nasilju, ter diskriminatorno pomagajo le ženskam, ki so žrtve nasilja.
Primer takšne oddaje je: Urška Henigman 04. 12. 2018 (LJ)UBIL TE BOM https://radioprvi.rtvslo.si/2018/11/intelekta-135/
Statistično dejstvo je, da je velika večina žrtev nasilja moškega spola.
Statistično dejstvo je, da so ženske v odnosu pogosto nasilne do moških. Od treh žrtev nasilja v družini je ena moškega spola. Če upoštevamo, da moški nasilja s strani ženske pogosto ne prijavljajo je razmerje dosti bolj enakomerno razporejeno.
Zakaj mediji te resnice ne predstavijo in se koncentrirajo izključno na nasilje nad ženskami, čeprav takšno nasilje predstavlja manjšino?
Zaskrbljujoč se mi zdi tudi proces normalizacije nasilja nad moškimi. Nasilje žensk nad moškimi se prikazuje kot nekaj normalnega. Prikazovanje moškega kot nepotrebne copate je pogosto in ne naleti na neodobravanje s strani širše družbe ali pristojnih inštitucij.
Z manipulacijami in celo z uporabo sovražnega govora predstavniki Društva SOS telefon za ženske in otroke in predstavniki Društva za nenasilno komunikacijo samo za ženske, v člankih in oddajah komunicirajo nasilno in s pristranskim prikazovanjem dejstev ves čas poskušajo čustveno manilpuirati z bralcem oziroma poslušalcem.
Na ta način pod krinko boja proti nasilnim moškim omenjeni društvi dajeta nasilnim ženskam sporočilo, da so njihova nasilna dejanja sprejemljiva, saj, so povzročitelji nasilja lahko le moški. Nasilje žensk nad moškimi pa obenem poskušajo normalizirati. To je zelo sprevrženo sporočilo.
Ženskega nasilja nad moškimi po njihovem ne gre obravnavati kot nasilje, saj gre le za psihično nasilje ali pa fizično nasilje, ki ne rezultira v poškodbah. Pa ne zato, ker namen ni bila poškodba, ampak zato, ker je marsikatera ženska prešibka, da bi poškodovala moškega.
V Sloveniji se “oglašuje” še en sprevržen vidik in sicer, da bi se moški, ki so žrtve nasilja s strani žensk, morali tega sramovati, saj to pomeni, da niso pravi moški.
Za nasilje je vedno kriv povzročitelj nasilja, ne žrtev. To velja tudi, če je žrtev nasilja moški. In statistika nam ve povedati, da v večini primerov to tudi je!
Moški, ki se branijo in v silobranu povzročijo poškodbo ženske so statistično pogosto obravnavani prvenstveno, kot povzročitelji nasilja, ne kot žrtve. Ne glede na njihovo predkaznovanost in nenasilno obnašanje v prejšnjih razmerjih. Slednje se dogaja kljub temu, da je statistično dejstvo, da je povzročitelj nasilja v partnerskih odnosih pogosto ženska.
Med žrtvami nasilja in lažnih obtožb nasilja je nesorazmerno velik odstotek moških, ki so “možati” oziroma ustrezajo tradicionalnemu stereotipu moškega.
Kompetentni, postavni, duševno, telesno in ekonomsko močni, saj je prav to pogosto razumljeno kot, da je že samo po sebi dokaz, da so nasilni.
To je njihova šibka točka, katero vedno bolj pogosto izkoriščajo prav nasilne ženske za dosego svojih ciljev.
Kaj je pravi cilj društva SOS telefon za ženske in Društva za nenasilno komunikacijo samo za ženske, ki svojo de facto spolno diskriminatorno obnašanje financirata z denarjem tako moških kot žensk?
Je njihov cilj zaščita žensk, ki so žrtve nasilja? Ali je njihov cilj (tudi) borba proti moškim?
Menim, da iz pričujočih dejanj in sporočil izhaja, da je cilj društva SOS in Društva za nenasilno komunikacijo prvenstveno borba proti moškim. Ki jih spolno diskriminatorno dojemajo in vztrajno prikazujejo kot edine sposobne nasilja.
Je mnenje društva SOS, Društva za nenasilno komunikacijo in Mirovnega inštituta, da bi morali za psihologe normalno obnašanje mladih moških v vrtcu, šoli, fakulteti in družbi na splošno feminizirati, ker je to pot do nenasilja, upravičljivo in pozitivno za družbo kot celoto?
Sam slednje vidim kot pot v težave družbe kot celote. Ženske potrebujejo moške in moški potrebujejo ženske.
Psihično nasilne ženske in fizično nasilne moške pa mora obravnavati policija!
Istospolno usmerjeni predstavljajo le majhen delež populacije, ki je nadpovprečno zaščiten in v današnjem razvitem svetu ni več ne diskriminiran in ne ogrožen. Obilno je podprt z davkoplačevalskim denarjem, obenem pa tudi ne zagotavlja reprodukcije in davčnih prihodkov v naslednji generaciji.
Zakaj se toliko pozornosti posveča prav tej skupini, ki procentualno predstavlja zelo majhen odstotek prebivalstva. Moške, ki predstavljajo malone polovico prebivalstva pa se enostavno prezre.
Enostarševske družine so dokazano slabše za otrokov razvoj, kljub temu društvo SOS telefon za ženske in Društvo za nenasilno komunikacijo smo za ženske vztrajno deluje proti moškim in s tem tudi proti družinam.
Brez kvalitetnih posameznikov se naši državi slabo piše, mislim, da društvo SOS in Društvo za nenasilno komunikacijo in njihovi predstavniki in člani s svojim enostranskim prikazovanjem nasilja, kot le moške domene, sejejo sovraštvo med spoloma.
Z namenom dosegati svoje za širšo družbo neoptimalne cilje zavajajo poslušalce, prikrivajo prava dejstva oziroma z njimi manipulirajo in jih zlorabljajo, v zasledovanju svojih neetičnih ciljev pa pogosto uporabljajo sovražni govor.
Slednje nima opravičila in bi moralo biti kaznovano, prav tako bi morala biti kaznovana novinarji in uredniki medijev, ki to dopuščajo v svojih intervjujih, člankih in oddajah.
Živa Humar z Mirovnega inštituta pravi:
“Nikomur ni treba doživljati nasilja. Zato obstajajo organizacije in ustanove, ki pomagajo ženskam pri iskanju rešitev.
Številka Društva SOS telefon za ženske in otroke žrtve nasilja je 080-11-55, številka policije pa 113.”
Zakaj le ženskam? Zakaj ne tudi moškim? Mirovni inštitut je spolno diskriminatoren do moških, zakaj Mirovni inštitut ne obravnava nasilja brez spolne diskriminacije?
Zakaj jih zaradi spolno diskriminatorne prakse nihče ne kaznujeje, obravnava, pokliče na odgovornost?
Nikomur, niti moškim ni treba doživljati nasilja. Zakaj ne obstajajo organizacije in ustanove, ki pomagajo vsem, tudi moškim pri iskanju rešitev.
Društvo SOS telefon za vse, tudi moške žrtve nasilja ne obstaja, prav tako ne telefonska številka, kamor bi moški lahko poklical, če je ženska psihično nasilna.
Društvo SOS bi na ta način lahko preprečilo nasilje, ki ga ženske izvajajo nad moškimi in obenem preprečilo tudi fizično nasilje moških kot odgovor na psihično nasilje žensk.
Na ta način bi zaščitili veliko število žrtev obeh spolov in zmanjšali nasilje v družbi.
Za moške tako obstaja samo številka 113, policija, kamor pa večina moških v primeru nasilja s strani žensk ne pokliče.
https://www.youtube.com/watch?v=xEZH6YSQvwA
https://www.youtube.com/watch?time_continue=109&v=u3PgH86OyEM
https://www.youtube.com/watch?time_continue=37&v=GccCWo_eZdw
https://www.telegraph.co.uk/men/thinking-man/why-female-violence-against-men-is-societys-last-great-taboo/
Statistično je moških žrtev nasilja več kot ženskih žrtev nasilja. V Sloveniji nimamo niti enega društva za pomoč moškim žrtvam nasilja in neizmerno število društev za pomoč ženskam žrtvam nasilja. Vsa ta društva za pomoč samo ženskam odkrito diskriminirajo moške žrtve nasilja, obenem se pretežno financirajo z davkoplačevalskim denarjem moških, saj so moški tisti, ki prispevajo več denarja v davčno blagajno.
JE TO ENAKOPRAVNOST? ALI JE TO SPOLNA DISKRIMINACIJA? JE TO V SKLADU Z USTAVO REPUBLIKE SLOVENIJE?
BISTVO PA JE TOLE: VSA DRUŠTVA, KI SO SAMO ZA ŽENSKE BI MORALA ZASTOPATI VSE ŽRTVE NASILJA ALI PA PRENEHATI OBSTAJATI!
DRUŠTVO ZA NENASILNO KOMUNIKACIJO = SPOLNO DISKRIMINIRA MOŠKE
SOS TELEFON ZA ŽENSKE = SPOLNO DISKRIMINARA MOŠKE
ŽENSKA SVETOVALNICA = SPOLNO DISKRIMINIRA MOŠKE
http://www.drustvo-zenska-svetovalnica.si
http://www.drustvo-sos.si
https://www.drustvo-dnk.si/
Jaz se strinjam, bistvo je neenakost in spolna diskriminacija, ki ne samo, da se v Sloveniji pusti. Ampak pride čez še brez detekcije, in kot, da je borba za nekaj dobrega.
A cilj res povečuje sredstva? Kolk kolateralne škode mora nastat, da prevaga in se neha spolno diskriminirat?
A bi bilo res tok hudo narobe, če bi ta društva zastopala tut moške žrtve nasilja?
Tut javnost mora zvedet še drugo plat medalje, ker so mediji kar se tiče te temtike absolutno pristranski. Nasilje nad ženskami to pa nasilje nad ženskami ono. Kaj pa žensko nasilje to pa žensko nasilje ono?
Pa nasilje nad moškimi? Kaj pa ženske, ki moške lažno obtožujejo nasilja, pa pedofilije, pa posilstev in izkoriščajo ta društva? Te ženske bi moral dat na pranger, saj največ škode naredijo lih tistim ženskam, ki so dejansko žrtve nasilja! Te so pa dostkrat tih pa h tem društvom sploh ne grejo, ker nočjo drame in sranja. A ta društva kaj preverjajo background?
Treba je nujno ustavit spolno diskriminacijo, še posebej, če se ta financira iz javnega denarja!
DRUŠTVO ZA NENASILNO KOMUNIKACIJO samo za ženske = SPOLNO DISKRIMINIRA MOŠKE
SOS TELEFON ZA ŽENSKE = SPOLNO DISKRIMINARA MOŠKE
ŽENSKA SVETOVALNICA = SPOLNO DISKRIMINIRA MOŠKE
http://www.drustvo-zenska-svetovalnica.si/
http://www.drustvo-sos.si
https://www.drustvo-dnk.si/
Čim več ljudi bi moralo diskriminacijo teh društev prijaviti Varuhu človekovih pravic http://www.varuh-rs.si/ in Zagovorniku za enakost http://www.zagovornik.si/ pa na Evropsko sodišče za človekove pravice:
https://sl.wikipedia.org/wiki/Evropsko_sodi%C5%A1%C4%8De_za_%C4%8Dlovekove_pravice
Poklič za hec ta društva spodaj po telefonu, pa reč, da se je tvoja ženska napila, te cel dan psihično maltretirala, da je pretepla otroka, potem te je pa ponoči, ko si spal udarla s ponvo? Veš kaj bojo rekl?
Žal ne moremo nč, mi pomagamo samo ženskam.
Če se moški bori za svoje pravice je takoj nasilnež. Tud moško društvo bo tako predstavljeno, razen, če bojo geji not.
Veliko žensk je, ki so manipulatorke, posesivke in zlorabljajo moške.
Take ženske so bolne pa psihično nasilne, ni to neka finoča zdaj.
Tako, kot je kar neki moških ki so fizično nasilni. Pač bully, kmet.
Kdo žensko reši pred nasilnim moškim v javnosti? Moški, ženska je pač ne more.
Če bi blo izključno moško društvo so takoj nasilneži pa seksisti pa šovinisti, saj so bli te door, društvo očetov.
Tudi kakšnemu novemu društvo bodo rekli, da so sami nasilneži not pa da so proti ženskam.
Ženska društva so pa ok, ona pa pomagajo žrtvam. Pa psihično nasilnim, manipulatorskim, posesivnim ženskam, ki zlorabljajo moške tud.
Društva ne bi smela bit moška ali pa ženska ampak bi morala pomagat žrtvam nasilja obeh spolov. Samo tako društvo je sposobno razument odnose z moške in ženske persperktive naenkrat.
Društva bi morala pomagat ženskam, ki so žrtve fizično nasilnih moških in moškim, ki so žrtve psihično nasilnih manipulatorskih in posesivnih žensk.
Če bi mel
DRUŠTVO ZA NENASILNO KOMUNIKACIJO samo za MOŠKE
SOS TELEFON ZA MOŠKE
MOŠKO SVETOVALNICA
bi šli takoj vsi v luft, kako je to spolno diskriminatorno.
Ker bi dejansko tut res blo. Tko je dejansko spolno diskriminatorno tut to, ko mamo ta izključno ženska društva.
V Sloveniji imamo nenormalno visoko število samomorov, eden od razlogov za te samomore so psihično nasilne ženske. Tak tip ženske je opisoval že Ivan Cankar, njegova mati je bila pravi monstrum oziroma stroj za izdelavo občutkov krivde, ki jih Ivan kljub visoki inteligenci in delu na tej tematiki celo življenje ni uspel predelati.
V Sloveniji je število samomorov med moškimi dosti višje kot število samomorov med ženskami.
Eden od razlogov so tudi psihično nasilne ženske in dejstvo, da se Slovenske institucije z njimi nočejo oziroma ne želijo spopasti. Sploh se ne poglabljajo v to, ali je ženska ki je prišla k njim po “pomoč” res žrtev.
Tako k njim prihajajo tudi nasilne ženske v želji, da uničijo svojega moškega. SOS telefon za ženske, Društvo za nenasilno komunikacijo samo za ženske in Ženska svetovalnica nasilnim ženskam dejavno asistirajo in jim dajejo teoretično podporo, kako prevladati nad moškim oziroma kako ga, kadar ga zapustijo lahko uničijo. Z lažnimi obtožbami o nasilju, pedofiliji, prijavami etc.
Ta društva bi morala najprej oceniti žensko ki pride k njim. Je res žrtev ali pa je morda ta ženska nasilnež.
Feminizem je ena najbolj škodljivih ideologij sploh. Za družbo in še posebej za ženske.
V tejle skupini je: rasizem, feminizem,nacionalizem, fašizem, komunizem, antisemitizem. In nikakor ni manj nevaren od ostalih, samo ni se še do konca razvil. Se pa zadnje čase zelo trudi.
Pri rasizmu gre za rase, pri nacionalizmu za države in nacije, pri feminizmu pa kar za moške in ženske. To smo VSI!
Feminizem je novi fašizem.
Si predstavljate, da bi nekdo zagovarjal idejo, da so moški pomembnejši od žensk, ustanavljal društva samo za moške in zahteval moške kvote v ženskih poklicih.
Bil bi nor, sexist, moški šovinist in če bi bila to ženska bi bila izdajalka, skratka poskusili bi jo raztrgat.
Feminizem želi prevlado žensk in je poln ideoloških laži in nelogičnosti. Dokler ga izvajajo neke obskurne skupine, tako kot imamo pri moških mgtov, to ni problem, ampak feminizem je šel v mainstream. Je ena glavnih tem politike, infiltrira se v šole, fakultete, v medije.
Vse pod krinko zaščite šibkih in boja za enakost.
V resnici gre za poskus prevlade in nasilje, na isti način, kot je deloval fašizem deluje sedaj feminizem.
S propagando! In društvi.
Ženska svetovalnica, SOS telefon za ženske in Društvo za nenasilno komunikacijo samo za ženske pravijo da ščitijo ženske in se borijo proti nasilnim moškim. Se borijo tudi proti nenasilnim moškim in podpirajo nasilne ženske?
Hitlerjugend in Rjavosrajčniki, so tudi rekli, da ščitijo Nemce pred nasilnimi Židi. So se borili tudi proti nenasilnim Židom in podpirali nasilne Nemce?