Letošnji 8.marec poteka tudi v znamenju 100letnice. Pred natanko toliko leti je namreč Clara Zetkin dala pobudo za ta ženski praznik. Ob vseh modrih prevodih in novih dodanih besedah v slovenski slovar, katere sproducirajo naši vrli slavisti, mene pa zato včasih bolj na debelo črevo pristiska, je 8.marec v naši podalpski uradno še vedno zapisan kot – dan žena. Čeprav je povsod po svetu zapisan kot – dan žensk. Razlika v pomenu je seveda več kot očitna. Dan žena je, kot naziv, ohranjen še iz časov skupne domovine Jugoslavije. In kot takšen je bil isto izražan v vseh republikah. Kar je prav. Zadeva pa se zatakne pri prevodu. V sosednjih pobratenih balkanskih državah “Dan žena” za slovenščino dejansko pomeni “Dan žensk”. A v slovenskih slovarjih in koledarjih je še vedno zapisan kot – Dan žena. Kar pa zame pomeni le, da… ta praznik praznujejo lahko samo poročena ženska, ki je seveda žena. Čeprav v današnjih časih povsem zdrži tudi, da je poročena žena – moški.

Sicer pa, kdaj ženska postane ženska ? Je to že od rojstva, mogoče od prvega mesečnega perila, od izgube nedolžnosti, od polnoletnosti, mogoče od poroke dalje ali pa od prvega poroda ? Sam, priznam, sem še vedno v dvomih glede tega. Čeprav, če bi upošteval poslanstvo tega praznika, potem dvomov ne bi smelo biti – ženska postane ženska, ko se začne boriti za ženske pravice do stopnje emancipiranosti. Katere in koliko je teh ženskih pravic pa je seveda že druga, obsežnejša debata.

8.marec so sproducirale – intelektualke. Ena je začela, ker nekdo pač mora začeti. Clari so počasi sledile ostale, a pravi razmah tega gibanja je bil dosežen, ko so ga za svojega sprejele povsem običajne, delovne ženske srednjega in nižjega sloja. Za pravice katerih je v temelju to gibanje bilo tudi ustvarjeno. Takrat so bile intelektualke redke, saj je večina žensk, namesto študija, skrbela za svoje družine, ker je bila to pač temeljna vrednota. Oboje je bilo pred 100 in več leti povsem “normalno”. A danes so drugi časi – intelektualka in emancipirana je že prav vsaka slovenka.

V naši podalpski so ta praznik prvi in prvič praznovali v Trbovljah, pred 99imi leti. Iz teh revirjev še danes na nek način še vedno prihajajo najbolj čvrsta dekleta. A v Sloveniji se kljub temu prazniku in poskusom ni, še dobrih 35 let od nastanka praznika, zgodilo prav nič omembe vrednega na področju ženske emancipacije.

Tektonski premiki in postavitev današnjega ogrodja je začelo svoj pravi pomen praznika za slovenske ženske pridobivati od 1945 dalje z nastankom Jugoslavije. Ker so že v osnovni ideologiji to gibanje emancipacije poganjale ženske socializma in ne kapitalizma je bilo še lažje. Tito je imel rad ženske o čemer ni bilo nikoli dvoma, da pa je tudi spoštoval ženske iz vseh republik Jugoslavije, ker so prispevale pomemben delež k osvoboditvi je tudi praktično dokazal. Tako on, kot socialističen sistem sam.

Prva pravica ženskam na poti enakopravnosti, ki je bila, poleg Slovenije, dodeljena ženskam vseh republik Jugoslavije, je bila volilna pravica. Sledila je pravica do svobodne odločitve rojevanja otrok. Pridružila se je pravica do umetne prekinitve nosečnosti, ne le zaradi zdravstvenih razlogov. Kako leto pred razpadom Jugoslavije pa je začel delovati tudi prvi telefon, kot klic v sili, za ženske in otroke kot žrtvam nasilja.

Za delo in plačilo se ženskam v Sloveniji, pod Jugoslavijo, sploh ni bilo potrebno boriti, saj je že od 45’ega dalje bila zaželjena in dobrodošla prav vsaka dlan pri gradnji nove domovine. Ženske so imele možnost delati na vse področjih kot moški. Socialna mreža, ki je bila izredno razvita, je bila ženskam v veliko pomoč. Je pa res tudi, da so ženske v največji večini, do razpada Jugoslavije, čvrsto držale in izvajale družino kot temeljno vrednoto in najmočnejšo državno celico.

V Sloveniji so pod Jugoslavijo ženske dosegle vse vrhunce emancipacije, ki veljajo v praksi še danes. Zato niti ne čudi, da so tiste “iskreno” zagrižene feministke v 80ih, čeprav napumpane ženske emancipacije, na področju Balkana enostavno izumrle.

Seveda je povsem druga zgodba ženske enakopravnosti v slovenski samostojnosti od 91’ega do danes. Ženske niso, razen svetlih izjem, pokazale nobenega praktičnega napredka več. Čeprav so si falirane feministke prilastile tako socialo, javne službe, sodstvo in še katera pomembna polja pri vodenju države. A kljub temu je jasno videti, da je danes že zajetno število slovenskih žensk, čeprav emancipiranih, prikrajšanih že pri osnovnih pravicah, za katere jih, zanimivo, prikrajšujejo ravno ženske, ki delajo v navedenih področjih. Boj ženske emancipacije se je nekoč začel zaradi moških in proti njih ravnanjem. Danes pa je za slovensko žensko vse drugače, saj se (bo) mora(la) za svoje pravice zoperstaviti – ženskam.

Emancipacija, kar je (bilo) gonilo tudi žensk pod okriljem 8ega marca, seveda ne pomeni nič drugega, kot težnja po osvoboditvi od položaja odvisnosti in posledična pridobitev svobode in samostojnosti. Pa naj gre za vprašanje statusne, verske, rasne ali spolne svobode. Predvsem pa je emancipacija pojem in temelj za napredek predvsem v osebnih,  pa tudi socialnih, ideoloških, političnih in drugih področjih človeka. Svoboda napredka torej.

Miselnost, da je emancipacija dosežena, ko je dosežena zgolj finančna neodvisnost je seveda izprijanje te, v koreninah, plemenite ideologije. Mislim, da je človek lahko v resnici emancipiran šele takrat, ko je sposoben razumeti, da ni edini na tem planetu in najpametnejši, predvsem pa je strpen do sebe, drugih in drugega.
Moj iskren poklon vsem iskrenim, poštenim pravim ženskam in seveda vse dobro za Vaš praznik, spoštovane AFŽejevke !

Don Marko M