Pravljice so, mislim, eno tistih najlepših in pomembnih, kar je človeštvo ustvarilo. Večkrat sem se vprašal ali so najlepše pravljice že zapisane in ko sem se že nagibal pritrditvi, sem nekje slišal novo pravljico, ki me je prevzela. Slišal, ne prebral. Kakšno takšno čisto ljudsko, ki se prenaša v določenem kraju iz roda v rod in je še nihče ni postavil na papir…….

Mogoče pa to niti ni potrebno, saj ko so enkrat zapisane, je njih končna podoba določena, kar pa seveda ne velja za tiste pravljice, ki se prenašajo po ustnem izročilu, kjer je moč interpretacije še vedno prepuščena domišljiji in spretnosti pripovedovalca.

Ne glede na to ali so posamezne pravljice vesele ali žalostne, so prav vse po vrsti poučne, predvsem pa nenadomestljive v določenem delu vzgojnega procesa. In ja, prave, tiste res čisto prave pravljice so tiste, ki s svojim sporočilom pritegnejo tako otroka kot odraslega, čeprav si sporočilo le te oba lahko razlagata na svoj ustrezen, tudi drugačen način.

Vsekakor pa mislim, da je bistvo pravljic združevanje, zbliževanje, komunikacija in vzpodbujanje domišljije posledičnih poskusov vživljanja v zgodbo do stopnje občutka, da si del nje. Seveda pa so pravljice, po večini, tudi ustrezni prenosniki utripa določenega kraja in oseb v času. Tako nekateri časi ostajajo zvesto zapisani času in zanimivo, kako lahko preko nekaterih pravljic včasih ugotoviš, da čas v bistvu stoji že stoletja.

Kot mulček, tudi pionirček, sem bil nadloga. Tako je rekla moja gospa mati. Čeprav danes takšnim otrokom pravimo hiperaktivni. Od kar vem zase me je zanimalo vse, kar je pomenilo in kar ni in posledično sem imel na zalogi, kar še vedno, nešteto vprašanj za najmanj toliko odgovor. Moja gospa mati me nikoli ni uspela dohajati in usmerjati, kar opažam še pri številnih današnjih materah, ki še vedno ne zmorejo in nočejo dojeti, da samoumevnosti pač ni. Sploh pri otrocih. Za vsakogar in vse moraš pač najprej nekaj dati, da dobiš, predvsem pa ne smeš biti suženj časa za ljudi, ki si zaslužijo ves čas.

In zato sem se potem dosti družil s starejšimi od sebe. Tudi dosti starejšimi. Od mojega nonota pa do razredničarke v osnovni šoli in vse vmes. Te meni ljube osebe so si namreč zame vedno vzele čas in me tega tudi naučile, predvsem pa so vedno imele na zalogi izjemno zanimive pripovedi za mulce. Nevede ali pač so me (pre)oblikovali v stopnjo osebnosti, kateri sem potem vztrajno dodajal le še svojo vztrajnost.

Brati sem začel še preden sem stopil v prvi razred. In ja, bral sem vse živo. Od stripov, knjig, celo tistih nekaj skopih besed pod slikami mrh iz Playboya v italijanščini sem kdaj prebral. Slednjih je bilo pri sosedu policaju, ki je delal na bližnjem mejnem prehodu, vedno v izobilju. Vojni plen švercerjev pač.

Še najmanj so mi v resnici dišale tiste šolske bukve, katerih praviloma nisem niti povohal, ker enostavno nisem čutil potrebe. Učitelji so nam, za razliko od današnjih, snovi prikazovali tako slikovito in svojstveno, da je bilo dovolj že da si poslušal in spraševal in najmanj trojka ti ni ušla.

Ampak pravljice, no, te pa sem od nekdaj oboževal. Včasih so imele knjige moč velikih razsežnosti tudi za otroke. Pač ni bilo neta, tv program skromen, video dvd-jev pa od nikoder. In čeprav sem redno športal na raznih treningih in zraven obiskoval še kopico možnih krožkov, sem si za knjigo pravljic vedno vzel čas. Ne le čas, dobesedno sem jih goltal. Ko te pač nekaj ali nekdo not potegne potem greš pač do konca.

Katero pravljico sem prvo prebral se mi niti ne sanja. Ne morem pa zato pozabiti prve prebrane zbirke pravljic. Kako le, ko pa sem jo prebral mislim da vsaj 50x. Imela je enostaven naslov – Slovenske ljudske pravljice. Bila je kar zajetna bukva in pravljic v njej malo morje. Prejšnji teden sem povprašal v knjigarnah in knjižnici ali je kje še kakšen izvod, pa nisem bil te sreče.

Ampak ravno ta zbirka pravljic me je potem usmerila v neko drugo stopnjo. Poslej sem si v roke nalagal predvsem zbirke pravljic. In to vseh možnih, iz celega sveta. Prav te slednje so  mi najljubše, saj te popeljejo v neko drugo okolje, nekih drugih običajev, nekih drugih, čeprav istih ljudi. Ko sem v šoli obdelal šolsko knjižnico, domov pa so prišle vse naročene verzije, ki so bile takrat na tržišču, sem se vsedel na avtobus in odpeljal v Koper, v mestno knjižnico. Za eno leto sem bil preskrbljen.

Zadnjih nekaj let opažam, da se tu pa tam izpeljujejo organizirana branja pravljic. Kar je seveda dobro za malčke, kakor tudi za nekatere starše, ki v tem pogledu doma malo škrtarijo. Predvsem pa me to spominja na zgodovino pravljičarstva, tudi na slovenskem, ko so redki umetniki, kot pripovedovalci pravljic, obiskovali vasi in proti plačilu pripovedovali pravljice vaškim otrokom. Kot recimo potujoča gledališča ali potujoči godci. Plačilo zanje je bilo predvsem v obliki življenskih dobrin ampak meni je najbolj zanimivo to, da tej pripovedovalci pravljic niso brali temveč dobesedno pripovedovali.

Mislim, da so si teh pravljic nabrali med potovanji po različnih krajih in jih nato prenašali. Vsekakor pa so imeli določene domišljijske in retorične spretnosti, da so otroke pripravili na sedenje v krogu od koder so velikih oči, odprtih ust in našpičenih ušes nemo zrli v pripovedovalca. In mislim, da so ravno pripovedovalci pravljic tisti, ki so le te prenašali po celem svetu tako in toliko, da so jih v nekaterih krajih tudi zapisali. Tudi to je ena od možnosti, da so še do danes ohranjene razne Rdeče kapice, Mali princi, Pike nogavičke, Mački Muriji in podobno.

Tudi praktično sem prepričan, da pravljice, po svoji domišljiji povedane ali prebrane iz knjige, dejansko delujejo stimulativno za otrokov razvoj in to neprimerno bolj, kot pa tv ali pc. Pa saj primerjave v resnici sploh ni. Pripovedovanje ali branje pravljice namreč ustvarja in ohranja neko posebno, drugačno vez, med pripovedovalcem in otrokom. Če je pripovedovalec starš, je to seveda toliko bolje za oba in vse skupaj.

Slišal sem že tudi od nekaterih staršev, tako očetov kot mamic, da raje dajo kakšno dvd risanko pravljice otroku na ogled, ker sami pač kao niso “talentirani” za pripovedovanje. Seveda je bolj poneumljajoče izgovore praktično nemogoče najti. Prav vsak otrok zelo rad posluša starša ob prebiranju pravljic ali poslušanju tistih, katere si starš lahko celo sam izmisli. V pravljicah je domišljija zelo zaželjena in sam pravim, da če jo ima nekdo za neumnosti počenjati, potem jo ima tudi za koristno.

Sploh pa otroku, vsaj v začetnih fazah, sploh ni v ospredju pomembnosti interpretacija pravljice, temveč tisti občutek, da je za svojega starša takrat epicenter vesolja. In tudi zato so otroci, čeprav dosti bolj kritični od odraslih, morebitno nerodnost pri predstavljanju pravljice mirne duše pripravljeni prezreti. Saj ne da se sprenevedajo, čeprav so mogoče že slišali dosti boljše interpretacije, ampak se zavedajo, da je najpomembnejša tista pravljica, katero pišejo sami skupaj s starši. In če jih vprašaš kaj si mislijo o določeni pravljici ali jih naprosiš za “obnovo”, kar seveda avtomatsko pomeni komunikacijo, bodo rade volje sodelovali v izražanju svojega mnenja.

Čeprav sem branje in pripovedovanje pravljic za nekaj let, od pubertete dalje, ko sem pisal neke svoje pravljice, založil nekam na stran, jim dejansko nisem nikoli dovolil stopnjo zaprašenosti. V bistvu se moram za to, sploh v zadnjih letih, zahvaliti predvsem moji mali Carici in zdaj še njeni Koki sestrici, ki me ob pravljicah zapeljeta v neko preteklost, sedanjost in prihodnost, jaz pa njiju.

In proti koncu dneva, ko se Sonce utrujeno spravlja k počitku, Luna pa podreza zvezdice zaspanke, da razsvetlijo temno noč, se z največjim veseljem odzovem povabilu teh velikih, najlepših oči, ki so pripravljene postati majhne : “Tati, pravljico.” Prisedem na posteljo in beseda steče. In teče tistih nekaj minut, dokler ne vidim tistega umirjenega in brezskrbnega izraza obraza mojega potomstva, ki pluje v sanjah neke svoje pravljice. Tako enostavno, a tako neprecenljivo.

Don Marko M