To noč sem slabo spal. Kar pa je bilo še dobro v primerjavi z vstajanjem. Hm, če dobro razmislim, res sovražim jutra in zelo me zanima kdo se jih je spomnil. In tukaj je še dodaten razlog. Komaj se dobro predramim in pričnem z raztegovanjem, že nad mano visita oče in mama in se mi režita v fris s tistim : “Dobrooooooo jutro sonček”. Mislim, a sta kaj spila ali pokadila ali oboje skupaj. Kaj me lahko kdo nese pred ogledalo, da vidim če sem res tako rumen kot sonce ali pa imata moja starša zgolj farben blint. Pa niti pretegniti se ne morem do konca in evo – že me vlačita iz posteljice. In to moje. Brez da me sploh vprašata. Noro. Čista anarhija. Vidim, da bom… moral še dosti naučiti ta moja starša o otrokovih pravicah.

In dragi moj dnevnik, ko sem že pri posteljici, mislim, meni se bo čisto odpeljalo. Vse okoli posteljice sta mi po stenah nalimala tapete z živalcami, da se mi zdi kot bi bil v živalskem vrtu. Mama mi je celo neko tendico razpela nad posteljico, da zdaj res ne vem več ali imam jadrnico ali padalo. Mama očeta prepričuje, da je ta tenda dobra zato, da mi kaj odzgoraj ne pade dol, oče pa njo, da je tisti pajek v kotu že dva tedna tako domač, da mu ne pada na pamet, da bi se jumping spuščal name v posteljico.

Ker se nista mogla niti po minuti odločiti kdo ima prav, sem se odločil poseči vmes. Najprej sem malo postokal. Oba sta me pogledala in nadaljevala. A tako. Očitno hočeta pozornost. Dvignil sem prvo oktavo, pa drugo in ko sem hotel tretjo sta utihnila in se zazrla vame, kot bi izgubila 1k €. Ampak ta fora je res cool. Malo zastokam, pa že skačeta. Malo zaglumim, da jočem, pa je že obsedeno stanje. Da se jima da.

No, svoj namen sem dosegel in mama je ugotovila, da me mora previti. Jaz bi sicer raje šel sam na wc školjko, da bi lahko med obredom prebral še kakšen strip, a nimam še te možnosti. Ampak ta obred previjanja pa  je zame živa travma. Vse je ok, dokler mi mama sname tisto nočno napojeno plenico. Danes zjutraj sem jo še pokakal, da bo ja imela kaj delati. In potem – voda. Umivanje. Kaj si ja nor. Tudi če ne bi hotel sem se zbudil do konca. Moram vprašati varuha človekovih pravic če tudi njega zjutraj tako šokantno prebujajo.

In potem je začela mama – modno revijo. Kaj hujšega. Pa to ti paše, pa to ti paše, pa to bi lahko…Pa daj odloči se že enkrat, jaz sem že zelo llaaaaččččeeeeeennnnnnn. Prav. Bom pa spet uporabil trik s stokom in še jokom če bo treba. Evo, še malo. Ok, deluje. Saj zna hitro, če jo malo poženem.

Končno hrana. Moji najljubši deli dneva. Ko se priklopim na moj osebni mlekomat mi je čisto vseeno, kaj se okoli dogaja. Gnetem, stiskam, vlečem, meljem. Čakaj, kaj je zdaj to spet? Mama mi spet nekaj bla bla, pa nekaj me boža po glavi.  In tako poganja monologe do skrajnosti. Mislim, a je kdaj sploh slišala za pravico do tišine. Pa dobro, kaj v tej bajti ni mira niti ko se hranimo. Dobro, dobro, še nekaj mesecev pa bom že zbrisal v svoj tihi kotiček. Tudi po vseh štirih če bo treba.

Veš, dragi dnevnik, zaenkrat je moj najbolj priljubljen šport, ko zarigam kot pujs. Starši sicer pravijo, da podiram kupček, čeprav ko kdo od njih zariga tako, mislim da bi bilo še pujsom nerodno. Nisem vedel, da obstaja toliko različnih izrazov za isto dejanje. Vem ja, še dosti se moram naučiti.

O, tata je rekel mami, da me pelje na sprehod. Z mojo kočijo. Z enojno oslovsko vprego. Mama mora doma še nekaj delat. Spet preoblačenje. Nekako sem še preživel do kape. Nočem kape na glavi. Hočem začutiti veter kako polzi skozi ta moj puhek na glavi. Moji ugovori pri tatiju ne zaležejo kaj dosti tudi glede kape. Zato imam raje mamo, ker jo lahko ovijam okoli prsta. Čeprav imam v resnici raje tatija, ker mi tega ne dovoli.

Na sprehodu je bilo lepo. Po poti sva s tatijem srečala še druge moje vrstnike in pozdravljali smo se bolj na hitro, saj zavezani z vsemi pasovi v vozičku tudi nismo imeli drugih možnosti. Tam na kopališču pa je tati parkiral in mi začel razlagati o lepoti morja , vetra. Sploh ga nisem poslušal, ker sem buljil v eno novo fračo na plaži, ki je sedela v svojem vozičku nekaj metrov proč. Tati, daj pusti zdaj morje, saj si dedc. Poglej raje mamo te frače zraven. Jaz se bom že pogovoril z njeno hčerko.

Popoldne sem šel z mamo v šoping. Garderobe. Zdaj razumem tiste, ki padejo v delirij. Že zdaj vem, da mame ne bo zraven, ko malo zrastem in bom šel v garderoba šoping. Pa kako to ženski rata. In potem sem gledal okoli in vidim skoraj vse ženske tako. Kar nekaj premetavajo, tehtajo po rokah, pa vračajo na stojala in tako sta minili dve uri. Jaz pa sedim nemočen v svoji kočiji. Potem mi je bilo dovolj vsega in sem začel tuliti. In to tako, da me je morala peljati ven in šoping zaključiti. Šele zunaj sem nehal. Pa je vzela telefon in se začela pogovarjati. In ko sem slišal, da se je zmenila za kavo s prijateljico sem začel spet tuliti in ni imela druge, kot da me pelje domov. Tokrat sem se rešil. Ker če bi moral poslušati še tiste ženske čveke bi me pa res kap.

Dan mi je minil hitro, ker zdaj spoznavam vsak dan nekaj novega. Dosti novega. Zvečer pa sta me moja starša še skopala v banjici. Zelo uživam v kopanju. Oba se ukvarjata z mano, jaz pa čofotam in špricam vse okoli in res ne vem kam izgine vsa voda iz banjice. Spijem je ne. No, malo. Ne vem pa zakaj mama vedno briše po tleh po končanem kopanju. Saj toliko čistoče tudi ne more biti zdravo.
In potem sem se spet napokal mleka iz osebnega mlekomata, trikrat zelo kvalitetno zarigal in potem me je vzel v roke tata in mi povedal pravljico. Ne vem zakaj, ampak vedno zaspim, ko mi govori pravljice. Čeprav me zelo zanima nadaljevanje zgodbe, a naenkrat mrknem v sanje. Tega me mora moj tata naučiti, da bom uporabljal na kakšni frači, ko zrastem.

Veš, dragi dnevnik, komaj čakam da shodim in začnem spoznavati svet in govoriti. Da mami lahko rečem, da bom sam poskrbel zase in naj me neha nadlegovati s svojimi pametnimi, ko mi govori naj naredim tako in tako, ker mi hoče dobro. Če mi hoče res dobro naj me pusti da sam spoznavam svet. Tata to že ve.
Jutri ti napišem spet, zdaj pa moram pohiteti, ker se hoče mleko v mojem mlekomatu nekaj pokvariti. Lepo mi bodi, moj prijatelj dnevnik.

Don Marko M