Sem pač eden tistih, ki v tavanjih po super, mega, hiper in ostalih podobnih marketih ne vidim kaj prida smisla. Razen tega, da je raznolika ponudba strnjena na enem mestu. Kar je včasih lahko prednost, a večkrat slabost. Moram pa priznati, da so tej nakupovalni centri dosegli svoj namen, vsaj v začetni fazi. Pred leti, ko je “najboljši” sosed  (tega slogana sicer ne uporablja v ostalih republikah Balkana) svečano otvoril prvi hiper market na Obali je bilo to še najbolj podobno Beatles maniji v 60ih. Vse kar je hodilo, lazilo in plazilo je drvelo v ta novi šoping hram. In ja, bil sem tam. Čeprav ne na otvoritvi, ker me takšen dren adrenalinsko nikakor… ne plemeniti, ampak čez nekaj dni. Podlegel sem pač firbcanju primerjalnosti cenovne politke med velikimi in malimi trgovci. Mesečni prehrambeni nakup je postal naenkrat občutno cenejši v primerjavi z majhnimi trgovinicami. In to celo za čisto uradne blagovne znamke pristne slovenske kakovosti, med katere tiste trgovske hiper znamke seveda ne štejem.

Do takrat smo na Obali po večini hodili po takšnih družinskih nakupih čez mejo, ker je pač blizu in ker si lahko čisto slovenske izdelke kupoval bistveno ceneje kot pri nas. In to zdaj naenkrat ni bilo potrebno več. Še več, celo tržačani in hrvati so začeli trumoma zahajati v ta novi nakupovalni center. To, da “najboljši” sosed ni imel hiper konkurence še nekaj let je bilo zanj seveda dodaten plus.

Posledično se je začela kazati tudi kruta realnost druge plati. Mali trgovci so začeli zapirati svoje male trgovinice. Najprej počasi, potem pa vedno hitreje in pogosteje. Da je vrag vzel šalo sem razumel šele, ko sta, dobro leto po odprtju hiperja, zaprla svoji mali delikatesi tudi trgovca iz našega naselja. Še več. Na Obali se je zgodil pravi cunami val, ki je milo rečeno pometel z veliko večino malih trgovinic. Naenkrat je izginil tisti čar, ko kot kupec nisi bil le številka, temveč oseba, deležna prijaznega pozdrava, nameha pa tudi kramljanja med strežbo, skratka človeške topline in domačnosti. Saj razumem, da so nekateri trgovci tudi “glumili”, ampak to so takrat počeli res profesionalno in zabavno.

In potem sem, hočeš nočeš, bil prisiljen nakupovati pretežno v hiperju soseda, tudi zato, ker je praktično v mojem naselju. Moram sicer priznati, da je sosedov hiper, dokler je bil pod vodstvom Zorana Jankoviča, deloval zelo. Zelo drugače, kot pa danes. Trgovci so bili prijazni, ustrežljivi, spoznali so se na svoje delo in se strankam posvečali. V zraku je bilo čutiti določen red, spoštljivost in skrb do kupca. Če poenostavim – človek je z veseljem stopil tja po nakupu, čeprav vse skupaj ni bilo na ravni tistega osebnega odnosa, kot v majhnih trgovinicah.

Potem je Jankovič šel in to se je kmalu tudi zelo vidno poznalo v celotnem procesu delovanja hiperja. Začelo se je potapljanje na vseh področjih. Dodatno se je stopnjevalo, ko je svoj hiper odprla še konkurenca, pa potem še druga, tretja, četrta in prejšnji mesec še peta. In tej trgovski noriji v Kopru še ni videti konca, saj so napovedane gradnje še nekaj takšnih centrov. Medtem pa nov planet v Kopru sanja o 5 milijonih nakupov letno, naš župan pa prodaja meglo o trgovskem mestu – meki, v katerem bo dnevno zapravljalo čez 100 tisoč kupcev. Za nameček pa se je začela, nekoč tretja standardno premožna Obalna regija utapljati v pospešeni rasti brezposelnosti in posledičnem padcu kupne moči. Čakati na potratne turiste pa je v Kopru kot bi čakal na zvezdo sredi belega dneva.

Pred dobrimi tremi leti pa so začele v Kopru spet poganjati male trgovinice. Čeprav tokrat bolj profilirane. Pekarne so rastle kot gobe po dežju in hočeš nočeš si lahko izbral “svojo”. Zaradi kakovosti izdelkov lastne produkcije, pestrega izbora, nižjih cen kot v hiperjih in seveda tiste prijazne domače besede sprejema. Potem so začele mesnice, pa zelenjavne, katerih na tržnici itak ne manjka in prav vsi so dosti boljšo kvaliteto kot v nakupovlanih centrih uspeli tudi cenovno prilagoditi, kupcu prijazneje seveda. Tako, da zdaj lahko prehrambene artikle lahko kupujemo cenovno ugodneje kot v hiperjih, da kakovosti ne omenjam posebej. Vsekakor je dosti bolj domača kot tista v hiperjih. Meni je prav.

Sam nikoli nisem bil potrošnik tiste vrste, ki bi moral vsak dan v trgovine. Sem pač vzgojen, da se kupuje zgolj tisto, kar se res potrebuje. Čeprav potrebujem tudi letalo, pa ne bom o podrobnostih. Enostavno že od malih nog vem, da svojih osebnih težav pač ne rešujejo nekontrolirani nakupi, ki se potem zlahka neuporabljeni valjajo po hladilnikih, omarah, garažah. Kot kupcu pa mi je, tako kot tebi, prva misel, kako za čim manjši znesek dobiti čimveč kakovosti. In zadovoljen sem, da je to kakovost spet moč dobiti v majhnih trgovinicah zasebnikov, tako, da lahko spet, kot nekoč, rečem, da je dobro imeti “svojega” mesarja, peka, zelenjavarja, itd. Po toaletni papir tistih dveh ptičkov pa bom še vedno hodil v enega od hiperjev, ker je pač tam, zaradi bistveno večje porabe, cenejši.

Don Marko M