In ne le to. Upokojenci se jim zdijo čisto odveč in nepotrebni, predvsem pa študentje niso pripravljeni na nobeno solidarnost do upokojencev. Niti do delavcev. Dalo se je celo razumeti, da niso pripravljeni na nobeno solidarnost z nikomer. Celo strpen pogovor in dogovor jim je postal odveč. To je skupek izjav, katere sem bral, gledal in poslušal v minulih dnevih v sklopu izjav predstavnikov študentskih organizacij. Ob vsem me tolaži le to, da izjave predstavnikov študentskih organizacij niso tudi izjave vseh študentov. Lahko bi sicer enostavno zaključil ta zapis, da se študentje na takšen način zdaj zahvaljujejo in oddolžujejo tem istim upokojencem, tudi svojim staršem, ki so jim omogočili… državne štipendije, torej šolanje in študij, a zadeva je kompleksnejša. In če se samo spomnim izjave pokojne legende predsednika Tita, da so otroci naše največje bogastvo in da na mladih svet stoji, me ob teh izjavah in dogodkih kar malo zakrbi. Kaj malo, krepko. Obenem pa se sprašujem, kje so starši teh mladincev zatajili po poti vzgoje. Razen če niso tudi sami takšni.
In ko sem že pri Titu, kar sicer nima neke veze s tem zapisom ali pač, le še to – stranka Mladi Slovenije, pomladek Nsi, dokazuje in to, pozor, v letu 2010, vso svojo zrelost in sposobnost za bodočnost tako, da se obeša na že zdavnaj zaključeno Titovo zgodovino, ker pač niso sposobni, tako kot njih mati stranka ne, nič konkretenega in sposobnega predlagati za boljši danes in jutri. Medtem, ko je Titova mladina jurišala le novim izzivom naprej, današnja takšna Nsi mladina ne zna niti nazaj. In v tem je vsaka razlika med mladimi nekoč in danes. Seveda ne vseh, na srečo, da ne bo pomote.
Pa poglejmo malo v zgodovino mladinstva in teh organizacij na slovenskem. Začel bom od tistega dela, v katerem sem odraščal tudi sam. Torej od Jugoslavije. Kjer je bila mladinska organizacija in njene izpeljanke, kot celota in v posameznih delih, izredno vplivna, spoštovana, moralno osveščena, pa kreativna in idejno zelo napredna organizacija. Predvsem pa zelo koristna za narod. Tako jugoslovanski kot slovenski. Mladinske organizacije, torej armada mladincev, je, poleg študija, redno skrbela za razvoj takrat skupne države, pa tudi naše podalpske posebej. In to v praksi.
Nešteto žuljev na dlaneh in kapljic potu so prispevali v delovnih akcijah pri izgradnji skupnega, javnega dobra. Bil sem zraven. Nešteto ur so namenjali skrbi in negi starejšim občanom ter drugim druženo koristnim opravilom. In to povsem volontersko. Čeprav bi lahko to volonterstvo primerjal kot vzajemnost sodelovanja z državo, ki jim je omogočala štipendije za šolanje in študije. Roka pač roko umije. In ob vseh teh dejavnostih je še vedno ostalo časa za študij.
Z osamosvojitvijo naše male podalpske so začele v ogromni večini izginjati tudi študentske, mladinske volonterske delovne akcije. V zadnjih letih se je sicer v določenih delih spet začelo poganjati študentsko volonterstvo, a študentje po večini raje izberejo volonterstvo v tujini, kot pa doma. Kot bi bilo v tej naši podalpski res tako malo nič za pomagati ljudem. Verjamem pa in vem, da določenim študentom ni vseeno za družbena dogajanja in, tudi dnevno, opravijo več ur prostovoljstva za narodov blagor in to na vseh področjih. In takšnim kapa dol.
Po osamosvojitvi so začeli poganjati študentski servisi in določene organizacije kot gobe po dežju. Razlog seveda ni bil več v prostovoljnemu delu in pomoči sodržavljanom pomoči potrebnih, temveč v zaslužku. In seveda ne v zaslužku vseh študentov, temveč zgolj peščici v ŠOUih in študentskih servisih. Politika, ki je zavohala denar, se je aktivno vključila. In ko se enkrat vmeša politika je jasno, da že vsaka pomisel na transparentnost izgine.
Danes je zadeva postavljena tako, da je študentska organizacija najbolj rentabilno podjetje v državi, ki obrača težke milijone, ob tem pa ima v lastništvu toliko nepremičnin in premičnin, da tudi redki študentski izbranci poznajo dejansko stanje, kaj šele vsi študentje. Študentska, mladinska organizacija se je prelevila v največjega državnega kapitalista od katere večina študentov, ki pač že po zakonu morajo biti nekje člani, nimajo res nobene koristi ali pa tako zanemarljivo, da jo je že škoda omenjati.
In zdaj na kamen spotike študentskih organizacij – zakon o malem delu. Moje mnenje je, da je to zaenkrat edini pameten in dober zakon, katerega je ta vlada sproducirala. Končni namen in cilj sta seveda kristalno jasna – uvedba maximalno možnega nadzora nad poslovanjem študentskih organizacij in pristriženje peruti študentskim servisom. Bil je že res zadnji čas.
Ker to kar se je dogajalo leta s študentskimi napotnicami je bilo že smešno. Smešno za uporabnike napotnic, dosti manj za državo, ki je izgubljala zajetne neobdavčene denarje zaradi tega. Sploh mi ni nerodno priznati, da sem tudi sam uporabil radodarno možnost uporabe študentskih napotnic za dodatno delo, čeprav sem takrat s študijem imel skupnega ravno toliko, kot imata pes in mačka.
A delodajalci so to od mene celo pogumno zahtevali in mi še razložili, kako se to dela. Ostalo je bilo enostavno. Študentov, ki so “posojali” študentske napotnice je bilo na vseh vogalih dovolj in vse kar je bilo za te napotnice potrebno  storiti so bili določeni procenti izplačani lastniku napotnice. Denar je lepo in pridno krožil brez vsakega strahu, da bi to kdo obdavčil in vsi smo imeli vse, le država ne.
Grožnje študentskih organizacij z mitingi zaradi nezadovoljstva nad tem zakonom so čisto neutemeljeni. Zakon o malem delu študentom dejansko nič omembe vrednega ne odvzema. Po tem zakonu bodo lahko s študentskim delom, ob predvideni porabi delovnih ur, letno zaslužili med 4 – 6 tisoč € neto, kar je ob štipendiji že čisto spodoben znesek za preživljanje. In v zakonu predvidenih neobdavčenih ur je ravno toliko, da se lahko študent kvalitetno in redno posveča študiju. Kar je seveda dodaten, čeprav prvi interes države – študentje, ki zaključujejo izpite v rednih rokih, kar je sedaj prej redkost kot pravilo.
Neutemeljena je tudi primerjava študentov z upokojenci, katero se trudijo napihovati nekateri študentski liderji. Zakon o malem delu namreč ne določa, da bi lahko določena dela opravljali zgolj študentje ali upokojenci. Govori namreč o delu za katerega je pač nekdo usposobljen ali ne in leta niso nobeno merilo. Če je torej študent usposobljen za določeno delo, upokojenec pa ne, ga bo pač opravljal študent. In obratno. Zlahka se bo celo primerilo, da si bodo študentje in upokojenci na enem mestu izmenjevali delovne izkušnje. Kar je, mislim, dobro za oboje. Sploh pa študentom, če so res sposobni kot pravijo, še vedno ostane možnost – samozaposlitve.
Najbolj razočarani nad tem zakonom so dejansko delodajalci, saj so si do sedaj lahko, namesto enega redno ali vsaj pogodbeno zaposlenega, privoščili kar tri-štiri študente v zameno. Cenejša delovna sila torej, čeprav zna biti velikokrat celo dosti dražja. In nič ne preseneča, da le ti zdaj pritiskajo na študentske servise in študentske organizacije, da se uprejo temu zakonu. In če se delodajalci ne bodo več odločali množično za študente bodo prvi škripnili študentski servisi. Če pa se bo zraven še ukinilo obvezno študentsko članstvo, pa se bo pokazala resnična podoba študentskih organizacij. Mene še vedno čudi, zakaj se študentje ne uprejo v lastnem krogu, za lastno korist in zahtevajo najmanj ukinitev obveznega plačevanja članarine.
Razumi me kot hočeš, le napak ne, a vedno sem bil za učenje in znanje, nenazadnje se učimo vsak dan znova. In vseeno mislim, da bi morala država dosti odločneje poseči v študentstvo. Enostavno bi morala že včeraj ukiniti možnost nadaljnega rednega študija prav vsakemu študentu, ki bi že prvič ne izpeljal že enega izpita v rednem roku. In če hoče potem tak študent še naprej študirati, pa naj se vpiše izredno. In zjutraj naj lepo hodi v službo, s plačo pa naj si plača študij in še živi zraven. Dosti nas je šolanje tako zmoglo, dosti jih še in dosti jih še bo. Itak je javna skrivnost, da izredni študentje financirajo redne, kar je sicer žalostno a resnično.
Tako bi dobili bistveno bolj izpopolnjene študente, ki bi poleg teoretičnega vsebovali tudi potrebno prakso in bi za delodajalce bili vsekakor koristnejši, kot lepo število teh sedaj rednih in rejenih, ki po končanem študiju sploh ne vedo kaj so študirali, še manj kako se to sploh dela, a kljub temu želijo prejemati že takoj vsaj tisoč € plače, tudi če od zavoda za zaposlovanje. Ker so jim, ironično, njih starši rekli, da se tako dela in je tako prav.
Vsekakor pa je napočil čas, da država študentske organizacije, prejemnike tudi proračunskih sredstev in mimo vseh davkov, dosti bolj privije okoli vratu. Ker živeti v državi, kjer je študentska organizacija najpremožnejša in najrentabilnejša delovna organizacija, medtem ko so delavci, ki so jo financirali v to velikost najrevnejši, nemočni in brez služb, vsekakor ni ne pravično, ne pošteno in ne humano. In naj postane tudi nezakonito. Ker v resnici študent dolguje državi in delavcu in ne obratno.

Don Marko M