Da bi naši nogometaši nastopali na EP 2012 je vedno bolj podobno znanstveni fantastiki. Svoje mnenje o igri naših fantov sem sicer brez vsake dlake opisoval in upal na dobre spremembe, a očitno ostaja vse po starem. No, nekaj pa je le novega. Najprej to, da so zdaj že vsi nasprotniki preštudirali igro naše reprezentance, kar niti ni tako zahteven postopek, ker se način igre v dveh letih praktično ni spremenil. Destrukcija igre, ki niti polža ne iztiri in občasni kontranapadi, praviloma neizdelani, emental obramba, psihična labilnost najmanj zadnjih 20 minut in zgrešene taktične poteze Keka. Po dveh letih skupnega igranja je to že res treba znati. Novo pa je tudi to, da je nekaterim našim nogometašem krepko stopila “slava” v organ med ušesi, četudi imajo nekateri večja ušesa. Ampak glede tega tistim nekaterim reprezentantom niti ne morem zameriti, saj so jih v ta stadij postavili… navijači, ki so jih po SP opevali kot male bogove, čeprav za to ni bilo res nobenega razloga. Prej za kritike, kot so to npr. brez vsake zadržanosti storili navijači Anglije, Italije, Srbije, Francije, ki so besedno dobesedno raztrgali svoje reprezentance. O tem, da so tisti nekateri navijači našim fantom s tistimi sprejemi sporočili, da je tudi najslabše najboljše, česar so se nekateri reprezentantje hitro nalezli, pa je že škoda dodatnih besed. Nesamozavestnim, brez zmagovalne miselnosti, je pač tudi poraz zmaga. In takšni ne bodo nikoli razumeli, da je včeraj bilo včeraj, danes je danes, jutri pa nov dan, ki mora biti boljši kot včeraj.

Svojo “naduvanost” je večina naših reprezentantov najprej pokazala na uvodni kvalifikacijski tekmi proti S. Irski. Prepoln navijaški Ljudski vrt, ki se je, na moje vedno znova navdušenje, ponovno izkazal kot eno samo veliko srce je, nažalost, bilo enosmerno. Naši fantje na igrišču so namreč očitno še vedno bili na tistih sprejemih po SP. In temu primerna je bila igra predvsem v prvem polčasu. Vzvišena, samozadostna, brez presežka in za nameček še podcenjevalna. Ležernost v stilu “ej Irci, mi smo bili na SP in kdo ste sploh vi” se je kazala vsako sekundo prvega polčasa.

In dokler so naši fantje sploh dojeli, da je vrag že zdavnaj odnesel šalo, so ga Irci zabili. Čisto zares in najbolj šolsko nogometno kar lahko. In ja, zabili so ga potem, ko so žogo praktično že izgubili, se zanjo nikakor nehali grebsti in jo v posmeh poslali mimo sedmih naših igralcev, ki so stali kot Prešeren na Tromostovju, na vrh konice kopačke menjavi nasprotnika, ki je vstopil komaj minuto prej in se ni imel časa niti dobro segreti, pa je že gorel od veselja. Vse ostalo je bilo od naših potem le še napadanje iz obupa proti disciplinirani igri S.Ircev, ki bodo zagotovo krepko mešali štrene v naši skupini.

In potem je prišla včeraj Marakana in Balkanski derbi skupine. Iz katerega mi je postalo jasno, da Srbi ne morejo več tako slabo igrati, naši pa ne bolje. Zakaj je glavni sodnik, ki je po mojem odlično sodil, namerno spregledal klasičen šolski primer penala za Srbijo viden iz vesolja in jih tako verjetno oškodoval za zmago, pa verjetno ve on najbolje.
Naši fantje, so za premembo, končno začeli dojemati, da jih le zmaga nad Srbijo še obdrži v igri kvalifikacij. A spet se je ponovila stara klasika naše reprezentance. Dokler je bil v igri Birsa, nedvomno najboljši igralec tekme, je vsaj naša sredina z napadom nekaj, čeprav največ naključnega, odigravala. Modrosti taktiziranja Keka, da (spet) menja Birso in to pri vodstvu, se še vedno ne morem načuditi in se nikoli ne bom. Kakor ne, kaj še vedno počnejo na igrišču Koren, Novakovič, Mavrič, Kirm, Dedič. Razen da so resna konkurenca upokojencem.

Razlaga Keka, da so tam zaradi zahvalnosti do minulega dela ne zdrži in ne bi smela zdržati. Če oni sami ne razumejo, da se na lovorikah, ki jih itak nikakor niso osvojili, čeprav se tako obnašajo, ne da in ne sme počivati, potem se jim je treba zahvaliti s slovesom. Pa saj niso Pele, Maradona, Platini…..In na takšen način nikoli ne bodo niti njih senca.
Ampak veliki finale nadutosti pa je sledil po tekmi, ko sta Koren in Novakovič enostavno in totalno ignorirala naše medije in spokala, kot da jih ni. Ja, mimo tistih medijev, ki so ju tako opevali in pripomogli, da jima je rasla cena, a zgleda tudi ego. Razlog je bil seveda enostaven. A le zanju. Fantoma je že tako stopilo v glavo, da kuhata zamero do medijev in navijačev, ker so si nekateri dovolili celo kritizirati njuno igro. Si misliš. Kaj takega. Da lahko njima sploh kdo reče, da igrata slabo oz. nikakor. Ker kapetanu reprezentance se itak ne sme nič reči zaradi traka okoli roke, napadalcu pa zaradi traka na glavi. Resnica je pač kruta včasih, ampak ne za prave profesionalce, kar omenjena dva očitno nista.

So pa zato reprezentanti Srbije zelo lepo in brez sramu povedali medijem, da so igrali porazno in se celo opravičili navijačem za to. Čeprav so igrali solidno, a še vedno pod svojimi sposobnostmi.
Je pa Kek, končno, doživel tudi prvo kritiko od svojih igralcev. Handanovič namreč, upravičeno, ni skoparil s svojim nezadovoljstvom igre naše reprezentance, sploh po danem golu oz. po “taktičnih” menjavah Keka. Kar po svoje je prav in ni. Prav je ker je povedal videno resnico, narobe pa mogoče, ker je posredno izrekel nezaupanje selektorju. Poleg Korena in Novakoviča zdaj počasi že vse skupaj diši po razpadu sistema, kar po Kekovi netaktičnosti in pretirano “prijateljskem” odnosu namesto avtoritete do igralcev niti ne čudi več.

Seveda bi tudi sam zelo rad videl, da bi naši nogometaši zasluženo tekali po stadionih na naslednjem EP 2012 za barve naše podalpske. A obenem mi je jasno, da je ta podvig spet in zgolj v rokah Fortune, ne pa igri naših reprezentantov. Tiste Fortune, ki nas je popeljala na SP. Tiste, za katero trdim, da je spremenila naslov, ker se je utrudila, ker ni dobila niti hvaležnosti v zameno, kaj šele konkretna dejanja. Iz tekme v tekmo je namreč vse bolj očitno, da postaja nova slovenska nogometna pravljica  Trnjulčica. Brez princa. Čeprav konjev ne manjka.

Don Marko M