Totalno in povsem sem PROTI zamrznitvi plač v javnem sektorju. Ja, totalno sem proti temu predlogu vlade, čeprav ne delam v javnem sektorju, niti moja družina ne, celo moja žlahta ne, niti ljubice, ki jih itak nimam. Izgleda torej, da po slovenski logiki nimam nobenega razloga nasprotovanja temu predlogu zamrznitve. A videz seveda vara. Imam namreč zelo tehten razlog. Zamrznitev bi namreč pomenila totalen privilegij javnim uslužbencem in še globlje siromašenje realnega sektorja. No, to še ni moj razlog, čeprav bi lahko bil. Je pa ta – zamrznitev plač sicer res pomeni, da se le te do nadaljnega ne bi vzdigovale. Ampak dosti bolj pomembno kot to pa je, da… se plače javnih uslužbencev zaradi zamrznitve ne bi – zniževale. Kar je druga zaušnica realnemu sektorju, ki se utaplja v težavah tudi zaradi dejstva, da je treba to lakomnost plač javnega sektorja vedno bolj in bolj  zalagati, tudi za ceno totalne destrukcije gospodarstva do končnega propada.

Ker je javni sektor več kot očitno pokazal in dokazal, da prihaja iz nekega drugega planeta in da nikakor ni pripravljen deliti usode reševanja te države in da jih, za nameček, usoda delavcev ki mezdijo za 600 € sploh ne zanima, čeprav slednji delajo prav za njih in ne obratno, bi se ta vlada enostavno te problematike morala lotiti drugače. Enostavneje in učinkoviteje, predvsem pa odločneje in hitreje. Čeprav ji je Janša s svojimi pretiranimi plačnimi darili javnemu sektorju zelo otežil ta manever.
Enostavneje pa ne pomeni nič drugega, kot znižati plače celotnemu javnemu sektorju na največ 800 €. Najprej to. V isti sapi pa praktično še odpraviti 13, 14 plače, bonitete in vse možne dodatke. In šele potem bi morala vlada zamrzniti plače. Javnim uslužbencem bi itak ostalo neprecenljivo bogatstvo – zagotovljena služba do penzije in plača točno na dan v mesecu, kar je danes že luksuz. In bo tudi v prihodnje.

Povsem jasno je namreč, sploh primerjalno z drugimi državami v EU, da je naš javni sektor enostavno preobsežen, izjemno lakomen in praktično vse prej kot učinkovit. Od osamosvojitve dalje se je število uslužbencev javnega sektorja iz leta v leto, iz vlade v vlado, zgolj in edino večalo, tako, da imamo sedaj že skoraj 2x več javnih uslužbencev kot smo jih imeli tistega, polnega navdiha in velikih praznih obljub, 1992. Ob dejstvu, da je število prebivalcev praktično še vedno isto kot takrat.
Torej je jasno in na dlani, da bi vlada morala končno začeti odpuščati v javnem sektorju. Po dolgem in počez.

Istočasno pa javni sektor glede učinkovitosti spraviti v pogon, kateremu bi se priklanjala tudi točnost švicarske ure in nemška disciplina. Naši vrli voditelji namreč nikoli ne bi smeli biti v dvomu ali odpustiti zdolgočasenega in neambicioznega  javnega uslužbenca, ki v efektivi odda 1 uro dela v 8ih ali delovnega kreativca, ki v 8ih urah odda dela za 10.
Ob pogledu na druge države, katere je recesija obiskala in je še vedno na obisku, je jasno vidno, da so se najprej začeli reševati s krčenjem prav javnega sektorja. Kar me sprva v kapitalističnih sistemih niti ni presenetilo. Me je pa presenetilo, ko je to potezo ubral v velikem slogu poslednji mohikanec oaze socializma ‘el grande’ Fidel Castro, ki je v trenutku počistil milijonček javnih uslužbencev. Naši politiki imajo torej zdaj nesporne dokaze, kako z javnim sektorjem iz praktično obeh blokov. In vse kar rabijo zdaj naši politiki je le še Kekčev pogum in bikove prašnike med nogami.

Čeprav se mi dozdeva, tudi zaradi zamenjave Krebsove, da bodo naši politiki (spet) bolj s figo v žepu – za oči javnosti, izpeljali ta pogajanja. Kar pa jim tokrat nikakor ne gre ne pozabiti ne oprostiti. Lahko sicer še nekako razumem, da so naši politiki klonili pod pritiski zdravnikov in sodnikov. Zavedanje vsakega našega politika, da se nekoč lahko privat znajde pred zdravnikom ali sodnikom je pač lahko dovolj prepričljiv argument za podstrešje. A nikakor zadosten.
Za razliko od zdravnikov in sodnikov preostali javni uslužbenci pač nimajo nobenega pravega argumenta izsiljevanja politikom in temu primerno se lahko slednji tudi odzovejo. Če kateremu javnemu uslužbencu pač ne bi bil povšeči prijem znižanja plače in potem zamrznitev, pa naj izvoli na prosti trg delovne sile in tam dokaže svoje sposobnosti. Vem ja, takšen prijem zveni kruto, ampak takšen prijem se izvaja v Sloveniji že 20 let v realnem sektorju in čisto ok bi bilo, da tudi javni sektor okusi enostavnost teh praktičnih prijemov in služba jim naenkrat ne bi več postala samoumevna monotonija, katero morajo popestriti z dodatnimi dejavnosti me delovnim časom, ki seveda nimajo nobene zveze s službo.

Kar pa se napovedane stavke javnega sektorja tiče, pa je nikakor ne podpiram. Še več. Mnenja sem, da bi morali javnim uslužbencem stavko z zakonom prepovedati. Tudi zato, ker že s to napovedjo javni uslužbenci dovolj jasno napovedujejo, da jim nekaj res ne štima v organu med ušesi. Mislim, koliko njih se sploh zaveda, da bi s to stavko dejansko stavkali sami proti sebi.
Saj bi se človek malo še omehčal, če bi hoteli stavkati zaradi, recimo, nemogočih delovnih pogojev, zaradi pomanjkanja materiala, zaradi mobinga, zaradi pomanjkanja malice med delovnim časom, zato ker niso prejeli najmanj tri zadnje plače, čeprav so garali vsak dan……Ampak ne, nič od navedenega javnih uslužbencev ne muči, razen – plač. Torej je jasno, da se jim v službi več kot dobro godi in da imajo plače – previsoke.

Sicer pa stavke v resnici sploh ne potrebujejo, sploh ne takšne kot so jo napovedali – na delovnem mestu naj bi protestno okrnili delovanje. Dajte se no zajebavat. Pa saj ko človek pogleda večino javnih uslužbencev med delovnim časom, ko naj bi delali na polno, se ne more znebiti občutka, da prav vsak delovni dan stavkajo.
Kdo bo v tej naši mali podalpski prvi pravi Robin Hud tudi javnega sektorja, res hud, bo mislim znano kmalu. Že sedaj pa je znano in jasno, da je Robin Hud v plemenitosti in pravičnosti točno vedel, česa imajo fevdalci preveč , kakor tudi, da je ves zaklad v zadovolj(e)nem majhnem človeku.

Don Marko M