Ja, ni ga človeka, ki ne bi imel svoje hrepenenje, svoje želje. Slovenci smo res dobri ljudje, tako dobri in nesebični, da si  zlahka (za)želimo, da se želja izpolne komu drugemu, namesto nam. Npr., da nekomu, sosedje niso izjeme, crkne krava, da ga zapusti partner, da mu zariba avto, zgori hiša ali še huje in najhuje – da mu zaželimo, da si zgradi hišo. Čeprav me res zanima, kdo si je nekoč v zgodovini zaželel, da bi slovenci nekoč potem imeli takšne želje. Bemti, pa saj ne morejo biti geni edini krivec. Kakor obračamo pa želje rastejo tako, kot raste človek. Mali človek, male želje, večji človek, večje želje. Ko si otrok si želiš… biti odrasel, ko si odrasel si želiš biti otrok. Ko si sam si želiš razmerje, ko si v razmerju si želiš biti sam. Ob pomisli in izrekanju želja pa mnogi pred tem niti ne pomislijo, da že imajo dosti več, kot jim tiste želje lahko prinesejo.

A kakor obračaš so želje zaželjene. Dobre želje pa imajo seveda tudi pozitivno plat. Želja namreč povzroča hrepenenje. Hrepenenje povzroča pričakovanje. Pričakovanje pa strpnost. Vse skupaj pa vliva dobro voljo in optimizem. Za razliko od tistih zlobnih želja, ki praviloma ravno izvirnega avtorja pehajo v stres, pesimizem, čisto nezadovoljstvo in osebno nesrečnost – ker če nekaj zaželiš drugemu, se praviloma izpolne tebi.
No, pustimo zdaj te modre podrobnosti in se posvetimo razlikam ženskih in moških želja. Ja, tudi želje med spoloma si praviloma niso sorodne. Še več, moja spoznanja so enostavna, a zelo jasna – ženske želje, sploh slovenk, so skromnejše od moških. A čeprav skromnejše so obenem tudi številčnejše.

Seznam želja slovenk je globalbo v bistvu celo nekako klišejevski in se v sami vsebini že desetletja ne spreminja, le tu pa tam prileti kakšna izvirna slovenka s kakšno izvirno željo, ki pa je praviloma zgolj dodatek klasičnemu seznamu. In katerih je tistih top 5 želja slovenk ?
Na prvem mestu želja slovenk je še vedno – prometna želja. Bočno parkiranje. To željo goji že toliko slovenk, da me že res krepko čudi, da jim je inštruktorji avto šol ne izpolnejo ali pa da prometno ministrstvo enostavno ne ukine bočnih parkirnih prostorov.
Druga želja, ki pa že krepko ogroža prvo, je – lepota. Ja, slovenke si želijo biti lepe. A zanekrat predvsem navzven. Ta želja je celo tako posebna, da je dedna, saj jo matere prenašajo na hčerke. In plastični kirurgi jim na poti do te želje nesebično pomagajo, kakor tudi frizerji, maskerji, pedikerji, manikerji, gurukerji…. Sam sicer mislim, da ste slovenke že naravno tako lepe, da bi lepše bile zgolj kičaste.

Tretja želja pa je – zaupati  moškemu. Kar je v bistvu istočasno želja in problem slovenk. In tako bo tudi ostalo vse dokler bodo verjele, da smo moški zgolj barabe. In ta njih želja bo problematično tlela vse dokler bodo naravno lepe slovenke ljubile barabe. A to zgolj zato, ker to željo napačno izrazijo.
Četrta ženska želja je plastična. Plastična plačilna kartica. Čisto brez. Čisto brez omejitve maximalnega limita in čisto brez roka trajanja. Za zabavo brez roka trajanja.

In peta je – gospodinjska. Ja, slovenke si še vedno želijo biti dobre gospodinje na katero bi bila ponosna njena družina. In zato si želijo predvsem dobro kuhinjo. Kuhinjo, po dolgem in počez opremljeno. Kuhinjo v kateri bi kraljeval – robot. Robot, ki je programsko nastavljen na pripravo vseh možnih jedi, katere sam pripravlja v polno okusnost. Za nameček pa to še postreže in še bolj za nameček vse skupaj potem pospravi in še posodo pomije, za zabavo pa potem še posesa, opere in zlika.
Moški pa smo glede želja, primerjalno do žensk, dosti, dosti bolj skromni. Še vedno in znova gojimo in imamo zgolj eno in edino željo – malo miru pred ženskami.

In potem sem nekega lepega dne v izložbi opazil zlato ribico v tisti, polni vode, stekleni krogli. Ja, tisto ribico, ki izpolne tri želje. In sem vstopil. Ker sem moral sprostiti breme vprašanja, ki me je mučilo že zelo dolgo. “Ribica, zlata ribica, daj ti meni povej – zakaj samo drugim izpolnjuješ želje, sebi pa ne ? Zakaj si enostavno ne zaželiš biti kje drugje, namesto v tej utesnjeni stekleni krogli?” sem jo končno vprašal in začutil juhuhu olajšanje.
“Saj bi si zaželela, ampak izpolnilo bi se mi le, če bi si še kdo zaželel isto zame” mi je odbrundala skozi tiste mehurčke in se mi tako zasmilila, da sem prisegel, da ne bom več jedel ribe lešo. Ja, začutila je mojo trenutno zmedenost in sočutje. In ko je na vrhu spet zajela malo svežega zraka, mi je namenila tisti mili pogled in v naslednjem hipu dodala : “Mogoče pa bi si ti zaželel isto kot jaz, da me rešiš te krogle?”

Priznam, spravila me je v pogon okoli krogle, kot Baltazarja v najboljših dnevih. Znašel sem se pred težko odločitvijo v kateri sem moral premlevati prejšnje, sedanje in bodoče rodove, obenem pa paziti, da ne načnem grobo njene tenkočutnosti. Zato sem ji povedal enostavno : “Ma kaj si mona. In kdo bo potem meni izpolnil tri želje”.
Saj veš – želim ti strpen, kreativen in prijeten dan. Vsak dan.

Don Marko M