Sem vse prej nasprotno kot tip, ki bi se naslajal ure po nakupih. Tudi ko gre za čisto osnovne prehrambene potrebščine.  Glavnino teh sicer po navadi opravim v manjših privat trgovinicah ali na tržnici, a včasih je pač treba skočiti tudi do polic katerega od naših večjih trgovcev. Sploh če ti zmanjka kakšne sestavine ravno v polnem zagonu kuharskega kreativnega elana, kar se mi je sicer res poredko zgodilo, a dovolj krat, da lahko mirno pišem ta zapis. Danes se mi je namreč res mudilo. Še kolo sem pred hiper trgovino parkiral bolj postrani, ampak, če ga nihče ne bi tikal, bi obstal pokončno. In potem gas med police, kjer sem itak imel težave z orientacijo, ker pač ne skeniram vsak dan tega terena. Ko sem v dlani končno držal, kar sem iskal, sem pospešil proti blagajni. Vrsti blagajn, če že moram natančno. Od desetih, so se pred osmimi nabirale čakalne vrste. Usoda pač. In potem sem zagledal… napis Hitra blagajna. Pod njim pa dodatek ‘do 5 artiklov”. Zraven pa še celo narisan znak za invalide.

Sprva si sicer nisem bil na čistem ali je blagajna namenjena zgolj invalidom s 5imi artikli ali zgolj prehodu invalidov ali pa vsem s 5imi artikli v roki oz. košarici. Pa sem šel izzivat srečo.
Za trenutek sem sicer bil zadnji v vrsti, a le za trenutek. Pred menoj pa 7 ponosnih kupcev, bodočih lastnikov nabrane vsebine. Kar me sicer ni ganilo, me je pa, ko sem bolje pogledal. Prvi v vrsti, torej tik pred blagajno sta bili dve gospe, ki sta očitno skupaj nakupovali.

Vsaj tako je izgledalo, ker sta obe zlagali artikle iz vozička na trak. Na trak, ki bi po zapisanem znaku zgoraj praviloma moral prenesti breme zgolj 5ih artiklov naenkrat, sta naložili natanko 41 artiklov. In to celo različnih. Očitno sta si vzeli čas, meni pa sta ga dali.
Ob nalaganju pa me je še najbolj navdušilo njuno obnašanje. Nonšalatno. Brez frke, brez panike. Light slow motion. Kot bi tolke Ginesov rekord. Za nameček pa sploh nista kazali nobenega občutka krivde, ker jima matematika očitno povzroča  preglavice. Za finale pa je poskrbela kar blagajničarka sama, ki ju ni niti zavrnila, niti opomnila na znak 5, ampak je mirno  vnašala artikle v blagajno. 5 minut je šlo v nič. Mojih seveda.

Pa sem še malo bolje pogledal tistih preostalih 5 pred mano. Očitno je bilo, da so tudi oni imeli resne težave z matematiko. Nihče namreč ni imel zgolj 5 izdelkov. Le en moški, tisti takoj pred mano, jih je sicer imel 6, zato pa so tiste 4 ženske pred njim imele najmanj 10 pa do 25 artiklov. Saj ni čudno, da imamo potem v naši podalpski toliko naključnih nosečnosti, če ženske tako štejejo neplodne dneve ali kontracepcijo.
Postalo mi je jasno, da sta mi ostali le še dve možnosti. Ali, da odnesem artikel na izvorno mesto in odgasnem v neko drugo hiper trgovino, po možnosti spet na 5 blagajno, ali pa da se prepustim navdušenju opazovanja v zapravljanju  minut. A ker so se za mano že nabrali 4je čakajoči navdušenci, ki seveda še niso imeli časa sešteti kar so moje oči,  preostale vrste pa so bile še zajetnejše, sem se prepustil doživetju. In čakal na svoj trenutek.

Ki je nastopil v istem trenutku, ko je moj edini artikel trgovka vnašala v plačilo. In ko mi je povedala znesek, sem ji jaz povedal svoje naivno vprašanje : “Ma kaj ni tukaj hitra blagajna za do 5 artiklov?” Pogledala me je začudeno in odmomljala : “Ja, je.” Verjamem, da nisem edini, ki jo je vprašal kaj tako pametnega. Naenkrat se mi sploh ni več mudilo. Še več, odločil sem se, da bom za teh 15 čakajočih minut stresel nekaj dlak iz jezika.
“Zakaj pa ste potem dovolili, da so nalagali po 20 in več artiklov na trak ?” mi je odletelo v prvem šopu dlak. “Ja kaj pa naj naredim ?” me je že malo živčno vprašala. Nisem razumel njenega vprašanja. In dodal še drugi šop dlak : “A vi mene sprašujete, kaj morate vi, ki ste tukaj v službi, narediti v takšnih primerih ?”. Priznam, njena izvirnost odgovora me je sezula. In ker odgovora na moje, sicer retorično vprašanje, ni podala v najkasneje dveh sekundah, kolikor pač dopuščam sogovornikom, sem ji postregel z nekaj predlogi.
“Mogoče bi tisti 5ki zgoraj na znaku prilepila še eno 5ko, mogoče bi lahko nekaterim kupcem delila učbenik matematike za 1 razred, mogoče bi jim lahko povedala, da imajo preveč artiklov za to blagajno in jih usmerila na druge blagajne, mogoče pa bi enostavno šla na neplačan dopust, dokler sama ne najdete odgovora.”
Če je že dajala vtis, medtem ko mi je vračala drobiž, da je prve 3 moje predloge elegantno preslišala, pa se je očitno zelo predramila, ko je slišala moj zadnji predlog. Naenkrat se mi je zazdelo, da zna odlično seštevati. Ampak enostavno zanjo nisem imel več časa, pa četudi me ne pozabi do konca življenja.

Te 5 blagajne očitno delujejo po vseh hiper centrih po istem kalupu, torej zgoraj navedenem. Še večja znanstvena fantastika od teh blagajn se mi zdijo le še – Samopostežne blagajne.
Nekaj krat sem namreč opazoval, kako so ljudje, torej kupci, stopali do tistih samopostrežnih blagajn in si potem sami zlagali kupljeno, kos po kos, na blagajno, ki jih je sprejela tudi z ljubeznivim robotskim glasom, tudi za vsak artikel posebej. Ko so vse odtipkali so tisti škatli dodali še plačilo, pobrali vrečko in še sebe iz trgovine. Tako neosebno, tako robotsko.
Mislim sicer, da so takšne samopostrežne blagajne čisto neskladje trgovinskemu poslu, ker pač ne omogočajo tistega pristnega odnosa kupec-prodajalec, predvsem pa mislim, da bi morali imeti vsi kupci, ki uporabljajo te samopostrežne blagajne, posebne bonitete. Za začetek – vsakič vsaj 20% popust na končnem računu, saj nenazadnje sami opravijo delo, katerega bi morali trgovci sami. Trgovina je pač storitev in če določene storitve trgovec osebno ne opravi torej ni upravičen do poplačila iz cene artikla, ki zajema tudi to storitev trgovca.

Sem pa že odločen, da se naslednjič, v kolikor bi se mi spet pripetilo, da mi zmanjka kakšna sestavina med kulinarično kreativnostjo, niti pod razno, še manj pa v hitrosti, ne spravim več v vrsto za 5. Kar bo ratalo bo pač ratalo in kdor bo lačen bo pač pojedel tako, kot je ratalo ali pa bo lahko stopil v vrsto za 5. Srečo je pač treba deliti.

Don Marko M