…ki bi za spremembo vseboval do 5 vrstic. Tako da bi, spet enkrat za spremembo, ne napisal, kaj si dejansko mislim, ampak bi zgolj vrgel trnek komentatorjem. In sem začel – “Kdo bo tebi izpete pesmi pel, Primož Kozmus. Človek beseda, sploh moški, ne snede svoje besede in zato in verjetno vse bi bilo najbolje, če bi se z Barbiko in Lukšičem zgolj slikal s tistimi medaljami, katere že ima, kot pa s tistimi, katerih ni. Ampak Barbika in Lukšič sta mu plačala tudi za prazno sliko”.  Eh, ne bom o Kozmusu dokler se vrti okoli svoje osi in ga še ženska beseda prekaša. Z vsem spoštovanjem do pravih žensk seveda. Pa sem razmišljal naprej. Hej, kaj pa če bi… pisal o novem prometnem zakonu. Prižgal sem tobak in se zamislil. Ja, tako bo kar v redu. Moram hitro natipkat, da ne pozabim. Saj veš, pametni pišejo, kar drugi rišejo.

Pa sem začel nov začetek tipkati  – “Očitno bo nekaj padalo od tam zgoraj, če naša vlada zahteva od vseh nas, da v bodoče obvezno nosimo čelade na glavi. Kot bi že ne pad(a)lo dovolj. Saj mogoče ni dosti narobe, če to zahteva vlada, mogoče pa je dosti narobe če vlada čelade ne da, a vseeno zanjo pobere prispevke”. Eh, ma ne da se mi o tem pisati. Kdor ne bo imel čelade bo imel pač prazen žep. Ta izbiranja začetkov novega zapisa so me hitro ohladila in skoraj sem nehal verjeti, da bom danes kaj napisal.

Pa sem šel malo na zrak in se vrnil čisto modrostno oplemeniten. Vsak znanec ali prijatelj mi je prijavil kakšno novost, jaz pa vpijal kot strelovod. Čeprav je bila verjetna zgolj vsaka 10a njih prijavljena. po vremenu pač. Miselna kreativnost se je naenkrat povzdignila.

Hej, lahko bi pisal o smeteh. Na Obali je to večni trend. Pa sem pognal prste po tipkovnici – “Ministrstvo je naložilo koperski komunali, torej mojemu županu, da mora vrniti cene na višino pred podražitvijo in vračati preplačila. Ker direktor komunale ni razumel ukrepa sklepa ministrstva, je najprej zahteval nasvet od tajnice, ki pa s eni pustila motiti med lakiranjem nohtov. Pa je skočil do župana. Od koder se je vrnil bistveno bolj moder in takoj obvestil medije, da bo podal ugovor. Ker na ministrstvu še ne razumejo, da volitve v Kopru šele prihajajo in bo potreben denar, dosti denarja, katerega moramo občani poplačati še tiste za palme, stadion in razne novogradnje od katerih nič pametnega nimamo. Te smeti bo pač treba počistiti.” Eh, ma ne da se mi o tem pisati.

Klinc, pa tako zagreto sem hotel nekaj napisati. Čakaj, kaj če bi pisal o 1. Novembru. Saj veš, o Dnevu mrtvih ali kakor jih pač vsaka religija označuje. Ja, to bi pa lahko. Pa sem, spet, začel sprehajati prste po tipkovnici. Ko sem pred leti komaj začel tipkati po tipkovnici, so sicer prsti sprehajali mene, ampak časi so zato, da se spreminjajo.
Prve črke so načele belo podlago – “Slovenci smo zdaj tudi uradno svetovni rekorderji po potrošnji sveč za 1. November. Poleg rekorderstva števila pijancev. Kaj bi šele bilo, če bi vsi slovenski alkoholiki, tudi anonimni, namesto vsakega kozarčka rujnega kupili po eno svečo. Javne razsvetljave verjetno ne bi rabili več. ” Eh, ma ne da se mi o tem pisati.

Koncentracija je padala in moral sem napolniti baterije. Takšni vedno sveži, polni življenja ritmi, mi vedno nabildajo organ med ušesi. Čeprav mi sosedi, ki je še vedno na Slaku, tega ne uspe ravno dopovedati.
Dobro ajde, zdaj bom pa zares nekaj napisal. O čem že ? Hm. Ja, o TV bom. Pa sem začel – “Sumljivo mi je bilo, ko je POP dodal še nekaj svojih programov. Moji sumi so kmalu postali zelo vidni, ko je od nekod padel Pink z enako dozo programov. Tudi nacionalka se je odzvala takoj. Klasično politično seveda, kot ponavadi. Pobudniki referenduma nacionalki namreč, med ostalim, očitajo uvedbo programskih delov za skupnosti iz Balkana, katere sicer, večina že od rojstva, živijo v naši podalpski. V resnici jih moti le to, ker ne znajo nobenega Balkanskega jezika, razen slovenščine, naša nacionalna rtv pa jim ni obljubila simultanega prevajanja ali podnapisov. Nekaterim celo oboje ne bi zadostovalo.” Eh, ma ne da se mi o tem.

Ob pogledu na uro tam v desnem kotu monitorja, ki me tudi proti moji volji opominja na neke bodoče dogodke, sem še enkrat znova zaključil, da so ure sicer zanimiva reč, le v moji bližini odvečna reč. Ker se ji je mudilo je to pomenilo le, da se je tudi meni. Naenkrat, kot ponavadi. Bemti, še vedno hočem nekaj napisati, pa ne vem kaj bi. Zdaj vem, kako se počutijo ženske.
Ha, pa mi je končno pripeljalo pred oči. O jezikih bi lahko pisal. O tujih jezikih. Saj veš, res bogat je tisti, ki obvlada čimveč tujih jezikov, če zraven še svojega tudi prav. Imel sem dober filing, da zdaj pa bo to to.

Da mi ne bi misli prehitele prstov, kar se mi je sicer že zgodilo in se verjetno še bo, sem jih urno položil na tipkovnico. Prste. In začeli so drseti v puščanju sledi – “Rad vidim vsakogar, ki se vidno trudi učenja in izražanja tujih jezikov. Tudi našega Barbiko. Sploh ker pri govoru, kot pravi Primorc, vedno doda še govorico telesa. A zadnje mesece me njegovi nastopi begajo. Mislim, da je pregloboko padel v učne ure obvladovanja jezikov. Ko je na srečanjih z državniki v tujini se gre slovenca, da ga tudi američani ne razumejo. Ko pa govori svojemu ljudstvu se gre angleža, da mu še angleži lahko zavidajo. Mislim, da bo moral zamenjati svojo kompletno PR službo, ker ga očitno učijo zmedeno.”
Eh, ma ne da se mi o tem. Ma ne da se mi niti o onem. V resnici se mi danes sploh ne da in je moja želja hotenja očitno podlegla liniji najmanjšega udpora. Hotel sem napisati blog in ga danes pač ne bom. Hm, le kako se tega nisem spomnil že na začetku.

Don Marko M