Plastik fantastik manija se je očitno začela širiti tudi po naši podalpski. In možnosti, da bi moški imel na razpolago zgolj ženske podobe kot v trenutku prihoda iz rojstnega kraja, le v primerno večji dimenziji, se krčijo. Jaz pa tako obožujem naravne lepote. Ampak prava zaskrbljenost se začne ko vidiš, da tej maniji podlegajo tudi moški. Ok, ne bom zdaj posebej koliko moraš biti moškega, da se odločiš za special lepotne posege plastične kirurgije, ker je odgovor enostaven. Nič. Ja, pač konzervativno razmišljam na tem področju, a le za moške. Ženske so druga zgodba. Ženske namreč poganjajo svet. V večini primerov sicer ne z neko lastno inovativnostjo, zato pa z zelo cen(j)eno… potrošno rabo izumljenih produktov.

In če poskušam gledati pozitivno, potem je to lahko tudi dobro. Produkt brez kupcev pač ni produkt. Ampak plastična kirurgija oz. okolju bolj prijazno povedano – lepotni posegi, so specifika. Celo skupek specifik. Bistvo seveda ni v tistem botoxu in/ali silikonu, temveč, kot ponavadi, tam kje je shranjeno vse ali tudi nič. V glavi torej. Dve moški glavi, ki se skupaj lotita teh lepotnih posegov, očitno nista nobena prednost v primerjavi z eno žensko.
Oni dan sem, ob vhodu v eno od trgovin, dobesedno trčil v žensko. Pa sem že 100x rekel, da bom gsm uporabljal zgolj v sedečem položaju. Po uvodnem ‘oprostite’ v maniri stare dunajske šole podružnica Koper, sem gospo malo bolje pogledal. In ja, zdela se mi je znana. Ampak nisem imel pojma od kod, vedel sem le, da ne iz zadnjega sedeža avta.

“Marko, še vedno se zaletavaš v ženske”, mi je navrgla, jaz pa še vedno v polhovem izrazu pogleda. In ko mi je navrgla še ‘kaj zdaj me niti ne poznaš več’ mi je končno kapnilo. Ni bila iz zadnjega sedeža. Ampak iz sprednjega. Nekoč nazaj. Ko sem zajel sapo sem končno tudi nekaj modrega, prefinjeno moško, povedal : “Bemti, pa kje si nabavila vse te rezervne dele.”
Nazadnje sva se namreč srečala pred cca dvema letoma in takrat je še bila podobna ženski. Čisto pravi, naravno klesani, ženski. Tokrat pa sem gledal v, no ja, klon Barbike. Ki je sicer tudi ženska, ampak samo za Kena. A vseeno se nisem hotel upreti njenemu vabilu na kafe. Naenkrat me je zanimalo od kod vsa ta drugačnost videza. Še bolj pa razlog.

In med kafetom mi je začela naštevati vse nove prijeme videza. Zunanjega. Notranji je bil očitno še vedno isti. Sveža ločenka se je pač odločila za nov stil. Zakaj že ? “Zato, ker sem si to že dolgo želela”, mi je navrgla. Ja, hudič je če se izpolnitev tvoje želje vleče v nedogled, še večji pa če v resnici sploh nimaš razloga za takšno željo.
Moram pa priznati, da je izgledala zelo nategnjena. Njena koža mislim. Za njenih 40 že kar kičasto. To se je dalo opaziti že brez vklopljenega mikroskopa. Bemti, pa saj ženske komaj pri 40 dosežejo tisto pravo žensko naravno lepoto. Njene ustnice so dale vedeti, da botoxa še lep čas ne bo zmanjkalo, celo tiste očesne lepotne smešne gubice so izginile neznano kam. Pa tako je bila simpatična z njimi.

“Ok, ala, povej zdaj, koliko remonta si si privoščila”, sem se poskušal vživeti v njeno početje. “Ma, saj nisem dosti. Malo botoxa v čelo, okoli oči, v ustnice, malo ušesa popraviti, joške malo povečat in vzdignit, malo liposukcije po stegnih in ritki”, mi je hitela navdušena razlagati “in nekaj mesecev, da se je to vse lepo zacelilo po posegih”.
“Ja, za lepoto se je treba žrtvovati” sem pomodroval tisto staro ljudsko. Čeprav ne vem, kolikim se sanja, da ta ljudska ne opeva zunanje lepote. “Pa je banka imela toliko kredita na razpolago, za te tvoje novitete?” sem vključil še posledično logično vprašanje. “Hihi, saj za teh 8 tisočakov za vse skupaj nisem rabila banke” je polna navdušenja hitela razlagati, “To je plačal zdaj moj bivši z odpravnino pri ločitvi”. Iskrene spontanosti ji nikoli nisem mogel očitati. Kako kdo porabi denar pa je itak njegova odločitev.

“Hm, zakaj pa si dobila odpravnino. Saj je on ustvaril vse še preden sta se poročila”, me je res zasrbelo. Malo je sicer pristala v zadregi, a vseeno postregla z odgovorom :”Sodnica je pač tako določila”. “Verjamem, da ji nisi ugovarjala. Hm, ampak zdaj, ko tako barbikasto izgledaš te bo lahko tvoj bivši hotel spet imeti. Glede na vložena sredstva zate in vate ima to pravico” sem še malo podrezal. “O, to pa ne” se je bliskovito odzvala, ” to pa ne bo šlo. Naj zdaj vidi kaj je izgubil. Ma meni je zdaj prav lepo. Uradno sem zdaj mati samohranilka, čeprav nezaposlena in tipi se mečejo za mano, kot še nikoli prej”. “Opa, ta botox pa res čudežno deluje”, se nisem mogel vzdržati. “Kaj zdaj boš rekel, da ne izgledam odlično?”, se je odzvala. “Ne, ne bom tega rekel”, sem primaknil in jo gledal v zenico očesa, “ne bom tega rekel, ker si rekla že sama”.

In s tem je bil najin dialog na to temo bolj kot ne izčrpan. Da pa ima hudič res mlade sem zopet in znova spoznal istega dneva pri gledanju večernih poročil na Pop-u, kjer so, čeprav ne razumem kaj ima to veze z resnimi dnevnimi dogajanji, kot glavno atrakcijo dneva predstavili novost v Big Broderju. Čepinovo Urško. In ko sem zagledal njene botox ustnice, ki so prekrile polovico zaslona, sem se, ne vem zakaj, takoj spomnil na – Mišo Molk. Mogoče zato, ker ravno tako zaseda polovico tv ekrana.
Ja, očitno postaja, da vedno več slovenk doživlja renesanso emancipacije. Še bolj očitno pa, da so si pojem emancipacije razložile na nek čisto drugačen način, ki ima skupnega s pravo emancipacijo zgolj začetno črko. No, saj ne da imajo nekateri istoprijemni ‘moški’ kaj drugačno definicijo.

Ne vem no, nisem še probal in mogoče sploh ne bom, ampak poskušal sem vklopiti domišljijo bližnjega najglobljega srečanja z žensko, ki je podlegla vsem tem lepotnim posegom. In posledično sem, ob vseh komičnih peripetijah v izvedbi, prišel do končnega vprašanja. Katera ženska je več vredna – tista, ki nosi na in v sebi za nekaj tisočakov plastik fantastik, ali tista, ki se zaveda, da ima brezplačno naravno lepoto. Prva potebuje še dodaten kasko, druga ničesar.
Po eni strani imamo tako, tudi zakonsko, da je človeško življenje, torej tudi telo, nedotakljivo, po drugi strani pa očitnost, da si vsak sam sebi lahko ogroža tudi to. Ostaja namreč dejstvo, da tudi noben strokovnjak plastične kirurgije ne upa zastaviti svoje besede in ugleda, da so tovrstni lepotni posegi zdravi.

Razumem sicer in tudi odobravam posege plastične kirurgije v primerih, ko se uporablja za res prave namene na človeku, torej v primeru hujših nesreč, kot so prometne nesreče, razne opekline kože in podobno. Bolj malo pa razumem, ko se za te posege odloči nekdo zgolj zaradi tega, ker ni zadovoljen s tem, kar mu je mati narava podarila in noče razumeti, da je tudi takšen povsem unikaten in poseben. Še manj pa razumem mladostnike, ki se odločajo za te posege, kakor tudi njih starše, ki jih v tej nameri celo podpirajo in celo financirajo. Kdor ni zadovoljen sam s seboj in tem kar mu je narava podarila, ta ne bo nikoli niti z nikomer drugim. Ogledalo pa itak pokaže zgolj to kar vidi.
Sploh pa, zakaj neki le si nekateri tako želijo biti lepi navzven, ko pa znotraj neusmiljeno razpadajo ?!

Don Marko M