Hm, veš kaj sem se spraševal danes ob jutranji kavi – le koliko slovenskih državljanov bi se danes na volitvah, v kolikor bi spet bile, odločilo za samostojno Slovenijo ? Lani sem ob tem času stipkal zapis Slovenija si ne zasluži samostojnosti. In globoko v sebi sem upal, da mi letos ne bo treba pisati nadgradnje. Ampak Slovenija je očitno obljubljena dežela, kjer je vse, ampak prav vse, možno. Ja, od lanskega zapisa se je dosti, ogromno spremenilo, čeprav je ostalo tako isto. Najprej si je Janez Janša za 20 obletnico omislil svojo proslavo. Tako, da res ne vem, kaj Janša sploh še dela v Sloveniji. Če hoče svoje proslave, naj gre pač kam drugam, recimo v spodnji duplek. Prva novost je torej, da bomo imeli dve centralni proslavi za isti praznik. Levi svojo, desni svojo. Vmes očitno vlada praznina. ..
Verjetno bo še najbolje, da si ljudstvo, sploh tisti, ki nam dol visi za leve in desne, naredimo še vsak svojo proslavo. Ker je očitno, da si je samostojnost in neodvisnost pri nas dovoljeno tolmačiti na vsakemu svoj način. Postali smo pač dežela dvojnosti. Dvojnih enakosti, tudi pred zakonom, dvojnih (ne)odgovornosti, dvojnih (ne)vrednot….

Letos smo prvič doživeli tudi, da so tuji politiki, brez dlake na jeziku, več kot jasno in razločno razložili, da so vsi naši politiki že tistega 91ega, pod pretvezo neke samostojnosti, namensko in načrtno ogoljufali in izdali svoje ljudstvo. In to počnejo, skozi vsa ta leta, še danes. OK, nekateri smo to vedeli že takrat. Nekateri se slepijo še danes.
In tuji politiki opozarjajo, da bodo vse spočete kozlarije naših politikov dokončno priplavale na površje v naslednjih treh letih. Ko nas bo glava zares začela boleti. Sicer pa je že to, kar so do sedaj spočeli slovenski elitneži in politiki, tako levi kot desni, najhujše izdajstvo lastnega naroda, kakršnega slovenski narod ni bil deležen od svojega nastanka. Razlika med Hitlerjem in našimi politiki je v tem, da je tudi Adolf poniževal, razčlovečeval, iztrebljal ljudi in tega ni zanikal, naši politiki pa se sprenevedajo in trudijo zanikati. Zanikati, kar tudi slepi vidi.

Pomembni letošnji dogodki
– prvi je nedvomno sprejetje Arbitražnega sporazuma – v tem dogodku se je tudi dokončno pokazalo, kdo so resnični  nasprotniki naše podalpske. Ja, to so vsi tisti, ki so bili proti sporazumu. Razumem sicer nekatere naše politike, ki so nasprotovali, ker so s sprejetjem ostali brez 19 letnega streliva nabiranja točk in podpihovanja nacionalizma brez argumentov, ne razumem pa tiste, ki so jim pritrjevali v nadaljevanju sovraštva do sosedskega naroda, obenem pa so mirne duše, kot vsa leta prej, preživljali poletne počitnice na obalah lepe njihove. Eh, seveda jih razumem – klasični dvoličneži in hinavci brez meja, ki bi prodali še lastno mater.
–  zgodil se je Vegrad. In vsa povezana sramota, ki se je tokrat razkazovala medijsko tudi drugod po evropi in vse nas, kot državo, prikazovala v slikah, katerim ni bilo potrebno dodajati komentarjev. Zgodili so se tudi Preventi, Mure, prihajajo pa SCTji in podobni. Že od 91ega imajo težave in propadajo predvsem podjetja v (so)lasti države, katera potem za bagatelo pokupijo tajkunčki. Naključja seveda ne obstajajo.

– zgodili sta se tudi novi občini Ankaran in Mirna, kjer smo končno lahko videli, kdo v resnici sploh so naši politiki in koliko spoštujeo zakone, katere so celo sami spisali. Na tehtnici je bilo torej, koliko spoštujejo najprej sebe.  Moj župan Popovič, pa si ne da mira tudi po odločbi sodišča v prid Ankarana in zdaj tudi dokončno razkazuje svojo neomejeno omejenost.
– brezposelnost se od prvega dneva samostojnosti vztrajno veča iz leta v leto – politikom je očitno bistveno lažje dati tistih nekaj evrov socialne pomoči, kot pa ustvarjati nova delovna mesta.

– naš šolski sistem je končno, po 20ih letih, pokazal končne rezultate – slovenska mladina, pa ne le ona, je končno pristala na evropskem vrhu. Postali so prvaki v – nepismenosti. Hja, čestitke no, tudi učiteljem in ustvarjalcem šolskih programov.
– gospodarsko konkurenčnost v svetu lahko samo še sanjamo, saj iz leta v leto drvimo celemu svetu na očeh proti dnu. So what. Imamo pa zato v zameno daleč najbolj zajeten in nenasiten javni sektor v evropi in tudi v svetovnem merilu smo pri samem vrhu.
– dokončno smo izgubili tudi vodilno mesto uspešnosti človekovega razvoja med nekdanjimi socialističnimi državami. Čeprav mi ni jasno, kako smo ga sploh imeli. Očitno so pri Združenih narodih bili nazadnje v naši podalpski leta 80′.

– indeks korupcije v svetovnem merilu Slovenijo še najbolj vztrajno vsako leto podžiga. V minus seveda. Tudi letos je padel in nas uvrstil že v rang najbolj skorumpiranih držav. Za ta dosežek pa so krivi predvsem uslužbenci javnih služb in seveda naši politiki. Aja, pa še tisti revež iz AMZSja, ki je prejel 200€ nikoli dokazanih podkupnin.
– še slabše pa jo je, tudi v svetovnem merilu, odnesla tako opevana slovenska demokracija. Hja, drage moje in dragi vaši, Slovenija ni več demokratična. Je le še demokratična z napako, kot trdijo ocenjevalci. Od demokracije z napako   do čiste nedemokracije pa je itak le korak, katerega naši politiki zmorejo zlahka opraviti.

– posledično je padla tudi moč svobode naših medijev, predvsem tiska. No, to me itak ne preseneča, glede na to, da so praktično vsi slovenski mediji tako ali drugače v političnih rokah. T.i. novinarji pa njih potrčki, ki samo skenirajo novice STA, ne da bi premaknili sedalo iz sedala. Hja, tako so jih naučili na FDV.
– začele so se dogajati Reforme – logično, slabi gospodarji izvajajo reforme, ko je že vse zavoženo, dobri so skozi v (re)formi. Najbolj odmevna sta še vedno pokojninska in družinska reforma. Prva, ker je njen namen na račun delavcev polniti ogromno luknjo proračuna, torej tistega, kar so naši politiki zapravili za pitajbogakaj, delavce pa priganjati do sodnega dne in jim tako ne bo treba izplačevati pokojnin sploh. Čisti biznis, brez naporov za nekatere. Prelaganje zaključka družinske reforme pa se skriva predvsem v priznavanju pravic isto spolnim partnerjem, česar pa nočejo prevzeti v odgovornost ne levi ne desni politiki, čeprav so med njimi tudi takšni.

– država poslej ne jamči več neomejeno za naša denarna sredstva na bankah, ampak le do 100.000 €. Kar je seveda jasen signal, da prihaja mrk nekaterih bank in dokapitalizacija NLB hočeš nočeš, predvsem pa, da je treba čimprej pobrati vse iz svojega računa, ker bo tudi v nogavicah prislužen denar bolj varen. Ne padajmo na fiinte politikov, da bi zato potem inflacija podivjala, ker so jo že oni zdivjali.

– človekove pravice – naši politiki in državni organi jih še vedno in vedno bolj kršijo serijsko in grobo, brez vsake slabe vesti. Izbrisani še vedno niso zapisani, delavce iz bratskih republik Balkana se ponižuje namesto plačuje, čeprav delajo dela, katera slovencem ne dišijo in čeprav so zgradili skoraj celo Slovenijo. Sodišča, tožilke in CSDji namensko razdirajo družine in uničujejo otroke, čeprav so otroci naša prihodnost.
– končno in tudi dokončno se je izkazalo in pokazalo tudi, za kar gre zahvala predvsem tujim medijem, da Slovenija plačuje EU, Natu, Oecd-ju in še komu za svojo ‘neodvisnost’ dosti, dosti več denarja, kot ga je nekoč prej SFRJ, v zameno pa tokrat dobi malo nič, torej samo polovico prsta med ritnici. Ampak, dokler imamo Patrije, toliko časa imamo zgodbo o uspehu.

O zoofilskih in narkomanskih podvigih naših politikov pa ne bom pisal, enostavno zato, ker (še) niso bila prikazana dejstva. Torej dokler ne bo Kresalova v laboratoriju oddala svoje lase, namesto tajničinega urina. Za ostale velja enako. Pa naj zgledajo naši politiki še tako zadeti s svojim početjem, jim tega uradno pač ne more nihče očitati. Obojega.

Tiste ‘modre’ Pavlihe pa, ki vpijejo k resetiranju naše podalpske, v resnici vpijejo le k poosodobljenemu začetku celotnega postopka od 91′ dalje. Torej krajam državnega premoženja in teptanju lastnega ljudstva na drugačen, bolj sodoben, prefinjen in manj očiten način. Ne, ta država ne rabi resetiranja. Ta država ne rabi niti defragmentiranja. Ta država zdaj rabi že povsem nov računalnik. Starega pa zadržati zgolj zaradi rednih vpogledov, česar se v bodoče ne bi smelo početi.

Obstajajo pa seveda tudi drugačne in vzpodbudne o teh 20ih letih – državljani naše podalpske smo namreč že toliko let enotni, strpni, dobronamerni in ponosni. Čeprav bi lahko bili tudi neenotni, pomankljivo strpni, škodljivci in ovce brez lastnega razmišljanja in ponosa, ki sledijo poneumljanjem politikom.
In za konec – je lahko še hujše ? Ne, ni lahko, so pa vse možnosti. Je čas za novega Tita ? Ja, skrajni čas. Le boljše ekonomiste naj si nabavi, kot so bili in so. To je, spoštovani sodržavljani, po 20ih letih, Slovenija danes – nekoč prva na Balkanu, danes zadnja v EU.

Don Marko M