Evo, pa je moj blog pridrsal do zapisa številka 400. Na tej poti je zložil na kup 3.582 vrstic, katere so sestavljene iz 593.200 besed, le te pa iz 3.498.800 znakov. Skoraj še enkrat toliko pa je bilo tudi tistih ‘deleted’ vrstic, ki mi, čeprav že zapisane, a neobjavljene, iz takšnih ali drugačnih vzrokov niso bile všeč, ko sem jih čez kakšen dan prebiral. Preden sem začel tipkati te vrstice, sem podoživel tisti 17. marec 2007, ko sem objavil svoje prve besede na blogu. V resnici je ‘krivec’, da sem začel blogati,… blogerska kolegica Vlatka, katero sem dan prej srečal na tržnici in mi je omenila, da ona bloga. Priznam, nisem imel pojma kaj to sploh je, čeprav je bilo bloganje takrat že krepko razmahano po naši podalpski. In ker mi Vlatka ni podala bolj natančnih opisov o tem, sem se pač vsedel pred pc in začel netkati. Radoveden sem se rodil in to bom ostal.

Po nekaj urah prebiranj razno raznih slovenskih in tujih blogov sem zaznal smisel tega početja. To je bilo namreč točno to, kar sem, v tistem trenutku zelo napornega življenskega obdobja, rabil. In potem je sledilo nikoli pozabljeno urno kreiranje blogovskega računa pri, takrat, prvem ponudniku tudi blogovskih storitev. Ja, danes, pa še kdaj, se krepko nasmejem svoji začetni nerodnosti. Ampak vaja dela mojstra, če mojster dela vajo. Že leto kasneje pa sem zapustil prvega blogovskega ponudnika in se odpravil tja, kjer se najbolje počutim – v neodvisnost.

Pred objavo prvega zapisa me je najprej preblisknilo – ‘hej, pa to bo zdaj lahko videl in bral, kdor bo hotel’. Tudi prav, navajen sem še dosti hujšega. Ko pa je uletel prvi komentar, je z njim uletela tudi totalna zmeda. Kaj pa je zdaj to ? In kaj mi je narediti ? Ja, tudi glede tega sem bil navajen že na dosti hujše.
Potem sem se vsedel na svoj dvokolosnik in odpedaliral po Obali z jasnim namenom razmišljanja – kaj in kako bom s tem svojim blogom počel ? Po seštevanju potrebnega časa za pisanje blog zapisov sem, upoštevajoč vse ostale obveznosti, zaključil, da bo številka 100ih zapisov na leto čisto sprejemljiva. Blog pač ni moje breme, temveč sprostitev. In tega kriterija 100ih zapisov se držim in se bom tudi v bodoče.

Malo bolj spolzko je postalo ob vprašanju, kaj vse in o čem bom pisal. Ni mi namreč bilo do tega, da bi, kot nekateri, dnevno objavljal po 3 in več zapisov za vsak korak. Ker potem bi jih moral tudi po 20 in bi še vedno bilo premalo. In ker znam biti tudi multipraktik po potrebi, sem se odločil, da bo tako izgledal tudi moj blog. 30% zapisov je tako namenjenih trenutnim aktualnim zadevam, preostali 71% pa vedno aktualnim. Tudi to bo ostalo. Kot tudi, da ne objavljam zapisov čez vikende, praznike, ter poletne in zimske počitnice.

Skozi teh 400 zapisov se je spremenila tudi prepoznavnost mojega bloga. Če sem še po prvih 10ih zapisih zapisih zaman iskal svoj blog v iskalnikih tudi po 30i strani, je danes to druga zgodba, kjer dvomov ni več.
Čeprav tega v začetku  nisem pričakoval, sem s pomočjo bloga spoznal tudi nekaj čudovitih ljudi, s katerimi smo druženje preselili tudi v prakso, na srečanja v živo. Ja, res je, vse je za nekaj dobro, celo odlično.

Ja, drage moji in dragi vaši, tudi priljubljenost mojega bloga je že tik pod vrhom slovenske blogosfere in povsem jasno mi je, da se moram za to, poleg tistih 898 redno naročenih bralcev, zahvaliti tudi vsem vam tisočim, ki si vzamete dnevno trenutek svojega dragocenega časa in me prebirate, tako v naši podalpski, preostalih državah bivše skupnosti, kakor tudi drugod po evropi in svetu. Ker vsako leto dodam kakšno novost, ki se približuje končni podobi mojega bloga, bo tudi naslednje leto tako.
In ob tem sploh ni pomembno, če se z mojimi mislimi strinjate ali ne, pomembno je, da razumete drugačnost in samospoštovano dostojno izražanje, katerega tudi sami izžarevate. 400 krat vam hvala !

In zmagovalno najlepše novoletno drevo Slovenije je……

Letošnji prvi izbor Najlepšega novoletnega drevesa v Sloveniji je zaključen. Sicer priznam, da sem pričakoval več fotografij novoletnih dreves iz posameznih krajev, upoštevajoč, da je bil zapis bran in gledan praktično v vseh slovenskih krajih, ampak za začetek je tudi tako ok. Zahvala seveda vsem aktivno kreativno sodelujočim, ki ste fotografije poslali in s tem pokazali tudi, da ste dober opazovalec svoje sredine, predvsem pa da razumete veselost decembra.
Izbor je tako temeljil na 5ih fotografijah ravno toliko dreves v mestih, skupaj pa je bilo oddanih 17 glasov. Za mišjo dlako, torej en sam glas, ste v letošnjem prvem izboru zmago dodelili – Izoli. Zmagovalno fotografijo pa je poslikal in dostavil Noah.
Seveda bom o zmagovalcu izbora, v tem primeru Izole, obvestil tudi župana zmagovalnega mesta.
In čeprav sem sprva omenil, da letos nagrad ne bo za zmagovalca, sem se premislil. Noah, prihajam v Izolo.
Izbor se naslednje leto nadaljuje.

Don Marko M