Zgodba oz. drama o 3 letni deklici s Korške se nadaljuje, čeprav bi se morala že zdavnaj končati. Še bolje bi bilo, če se sploh ne bi začela. Ne le za njo, pač pa za nobenega otroka. Če si eden/ena od tistih modrijanov, ki trdi(š), da se kaj takega tebi in tvojim otrokom nikoli ne more zgoditi, potem ne beri tega nadaljevanja. Da nesreča pride tudi če je ne kličeš, itak že veš. Na moj prejšnji zapis o 3 letni deklici sta se odzvala tudi Vlasta Nussdorfer in Matic Munc, katerih ekskluzivni izjavi te čakata v nadaljevanju. Odzvali pa ste se tudi tisoči bralcev, nekateri ste… si dovolili odtipkati tudi komentar, kar samo dodatno pomeni, da so tovrstne socialne problematike v naši podalpski deležne velike pozornosti, sploh, če se o njih govori javno.

Kar je sicer v nasprotju z željami “strokovnih” organov v takšnih primerih, ki se trudijo vse izvajati čim bolj interno, ampak javni uslužbenci služijo tudi temu, da ima njih delovanje javnost vso pravico spremljati in tudi predstavljati. Le tako namreč lahko vemo, če, kako in koliko si kateri izmed njih zasluži davkoplačevalsko plačo ali pa zahtevo javnosti po odpovedi.

Blogerji smo eni izmed tistih, ki se nam, za razliko od novinarjev raznih medijskih hiš, ni potrebno uklanjati ne levim, ne desnim urednikom, ampak imamo to možnost, skrb in dolžnost, da o delovanju organov v takšnih in podobnih primerih, kot je ta o tej 3 letni punčki, obveščamo javnost. Ne pozabite, kolegi blogerji, takšne Koroške primere lahko spreminjamo samo s konstantnimi medijskimi objavami. In ti imaš blog in tudi 10 minut časa, da kaj napišeš o tem.
Ne zatiskajte si oči, ne obračajte glave, ne ignorirajte, kajti noben otrok, celo največji osebni sovražnik, si ne zasluži, da kdaj pade v mlin  teh naših podalpskih strokovnih služb, ki se sklicujejo, da delujejo prvenstveno v zaščito in interesu otroka, ker, vse kar do njih začetka nastopa še ni bilo uničeno za otroka, bo to z njih strokovnimi primeri zlahka postalo.

Bolj malo koristi je potem tem otrokom, katere so obdelovali tej organi, ko odrastejo vlagati tožbe zoper državo. Noben denar ne more poplačati namerne jim povzročene škode, ker se nobene rane ne da zakrpati tako, da ne bi ostala brazgotina. Veliko koristi pa bi bilo, če bi se amaterje teh organov, ki povzročajo namerno škodo tako otrokom in posledično celi skupnosti zamenjalo in jim za vselej prepovedalo delovanje na tem področju.
Moje nadaljevanje na to tematiko še pride v nekem drugem nadaljevanju, zdaj pa te prepuščam izjavama dveh strokovnjakov iz področja družinskega nasilja, Vlaste Nusddorfer in Matica Munca o tem, kaj je in kaj bi moralo biti tudi za 3 letno punčko s Koroške.
—————————————————————————————————————

Vlasta Nussdorfer, Beli obroč

Pred časom sem sicer dobila vprašanje nekaterih medijev o tem, odgovorila sem povsem na splošno, saj se z ozirom na potek različnih postopkov, ne smem opredeljevati do konkretne zadeve. Beli obroč Slovenije ne more reševati omenjene zadeve, ker jo rešujejo ustrezne službe.
Če mi izvemo za primer, ki še ni v obravnavi, ukrepamo tako, da nemudoma obvestimo vse, ki so za delo v konkretni zadevi pristojni. Žrtvam pa, če se obrnejo k nam po pomoč,  pomagamo s pravnimi nasveti, s psihoterapevtsko ali finančno pomočjo.
V tem primeru je kot je iz vseh medijev znano, zadeva v zvezi s sumom spolne zlorabe deklice v obravnavi na policiji oziroma že na pristojnem tožilstvu v Slovenj Gradcu. Le tožilec lahko odloči o tem ali gre za utemeljen sum. O dodelitve otroka in morebitni izvršbi  odloča pristojno sodišče oziroma izvršitelji tudi v povezavi s policijo.
Torej ni razloga, da bi se naše društvo zgolj glede na informacije v medijih, ki jih je veliko, so pa tudi zelo različne in nasprotujoče, pa tudi z ozirom na vpletenost številnih institucij, kakorkoli vmešavalo v reševanje zadeve, saj za to v tej fazi nikakor nismo pristojni. Zadeve se ne morejo in ne smejo reševati medijsko, pač pa visoko strokovno v institucijah, ki so za to pristojne in morajo delo hitro opraviti.
Kot predstavnica Belega obroča Slovenije lahko o primerih otrok, ki so na tak način izpostavljeni,  povem, da je to velika škoda za njihov nadaljnji razvoj. Mediji morajo o nepravilnostih poročati objektivno, nikakor pa se ne sme  izpostavljati konkretnih imen in podatkov otrok, na podlagi katerih bi jih lahko prepoznali. Obstaja celo novo kaznivo dejanje; kršitve tajnosti postopka.
V tem primeru je najbrž za otroka že narejena določena škoda, upam le, da se bo odkrila prava resnica in to čimprej, nedvomno pa omenjeno zadevo v tej fazi lahko rešujejo le pristojni organi.

Vlasta Nussdorfer
Predsednica Belega obroča Slovenije
—————————————————————————————————————————————

Matic Munc – Zakaj si ne smemo umiti rok nad težkimi primeri?

Kadar se pogovarjam s povprečnim, ampak res povprečnim bralcem resnih socialnih grozljivk z otroci, se že po petih minutah zgodi, da se vprašanja tipa zakaj in kako ter vzkliki »to ni mogoče« in »ti me nateguješ« ne nehajo. Še pet minut kasneje slehernik obupa nad tem, da bi vse skupaj razumel in sklene, da so si ljudje pač sami krivi za vse in da gre verjetno za konflikt med dvema staršema. Podoben poenostavljen sklep radi trobezljajo tudi navadni pisuni in salonski humanitarci. Obojih pa v naši Sloveniji preprosto mrgoli. Tako prijetno uravnotežena in hinavsko objektivna je takšna pozicija. Svojih čistih rok si tako ne zamažejo ne eni ne drugi.
Iz svojih pisarn in s pomočjo tipkovnic nam govorijo, da je vse lepo in prav. Včasih se mi zazdi, da poslušam odmev našega premierja, ki pravi podobno. Vse je v redu. Pojdite mirno domov. To še posebno velja za ljudi, ki resnično nikoli še niso delali z ljudmi v težavah. O tem so brali, se učili na fakulteti ali razpravljali v debatnih klubih. Njihova naivna zaverovanost v delo inštitucij mi prikliče kar solze radostnice v oči. Za povrh radi sklenejo, da se z izpostavitvijo zgodb medijem dela otrokom nepopravljiva krivica, kar seveda oni že dobro vedo in tukaj sklenejo. Naj se zgodi, kar se mora zgoditi.
Zakaj je takšna pozicija nevarna in nedopustna? Radikalno stališče, da se primerov zlorabljenih otrok ne sme izpostavljati medijem v nobeni obliki zapira kakršnokoli možnost, da bi se o tem spregovorilo javno, saj moramo vendar zaščititi pravice otrok. Nimam  v mislih povsem upravičenih omejitev glede varovanja zasebnosti, temveč kričeče primere institucionalne zlorabe otrok. Skoraj vsi po vrsti ne vidijo, da konkretni otrok v zgodbi »koroške deklice« sploh ni izpostavljen, temveč so veliko bolj na vročem stolu odrasli koruptivni posamezniki in nedelujoče institucije.
Stališče salonskih mrhovinarjev je nevarno, ker omogoča, da lahko katerakoli inštitucija za našimi hrbti mirno počne kar želi. Mi pa načeloma varujemo abstraktne pravice otrok. Takšen pogled ne nedopusten tudi zato, ker je tako nevarno posplošen, da v njem ne moremo videti konkretnih ljudi. Zadnji primer takšnega vzvišenega stališča je novinarka Dela Sonja Merljak, ki je v zadnji Sobotni prilogi spisala svojo kritiko konkreten »koroške zadeve«, ne da bi sploh poznala dejstva. Odločila se je hladno analizo nečesa iz učbenikov in spet lahko med vrsticami beremo večno slišano lajno o boju med staršema, kjer prav gotovo otrok potegne kratko.
Bi isto razmišljala, če bi šlo za njej bližjo osebo? Veste, za otroke se velja tudi boriti. Ker ni vedno tako, da sta oba »kriva«. In za razliko od brezjajčne abstraktne objektivnosti se je pogosto potrebno opredeliti. Imeti stališče in ga jasno povedati. Vendar je to verjetno prevelik napor za večino komentatorjev. Imeti svoj pogled na zadevo je dolžnost odgovornega in humanega človeka, ki v takšni situaciji deluje. Ne imeti nobenega stališča in čakati, da drugi nekaj naredijo pa je pozicija Kantovske lepe duše. Takšni vneto sledijo zgledu, ko je včeraj je šest ljudi preteplo moškega, pet jih je opazovalo.

Matic Munc, Svetovalnica Akcija!

Don Marko M