Ja, nikoli mu ne oprostim, da me je mučil že v osnovni šoli. Poskušal je sicer tudi v srednji in naprej, ampak od tam dalje sem že razvil sistem taktnega ignoriranja, čeprav rahlo prepozno, saj mi je vrli France lase do takrat že pošteno skodral. In njegovi pomagači, torej učitelji(ce), so mi jih samo še dodatno. Že ko sem samo slišal pri slovenščini “naslednjič bomo imeli poezijo”, so se začeli serijski napadi izpuščajev vseh vrst, ko pa smo prišli do Prešerna je to dodatno pomenilo, da sem bil še cel teden totalno asocialen še do sebe. Sicer nimam nobenega namena zanikati, da poezija ni… posebna umetnost, ampak mene enostavno ni inspirirala do stopnje prešerne volje.

Enostavno se nisem mogel vživeti v tiste verze, tudi Prešernove. Poskušal sem s prebiranjem njegove biografije, da bi se vsaj nekako lahko poskušal vživeti v njegovo kožo, ko je ustvarjal od Zarjovene dvičice, Dekletam, Povodnega moža, Turjaške Rozamunde, Krst pri Savici, Sonetni venec, pa Zdravljico in še kaj vmes.
Pa mi ni šlo. Nikakor namreč nisem mogel sešteti, da naj bi bil France v eni osebi gospod, uglednež in vzorna osebnost,  istočasno pa tudi pijanec razuzdanega obnašanja, še posebej do kelnerc, ki je v svoji mehkobi romantične zasanjanosti pisaril daljnosežno, futuristično poezijo, ki je naklonjena večnosti.

Ja, opisanih profilov Prešerna je bilo vse preveč in vse preveč so si bili v določenih nasprotjih, da bi iz tega lahko potegnil kaj drugega, kot osebo melanhoničnega, zadrto resnobnega, a obenem narodu skrbnega opazovalca, ki je užival v alkoholnem samopomilovanju in posledičnem samouničevanju, ki je ravno v takšnih trenutkih izčrpal iz sebe na papir največja dela poezije, katera bodo živa, dokler bo živ slovenski rod.
In potem sem pač zaključil, da jo bom še najbolje odnesel, če Prešerna osebnost jemljem z rezervo in odpikam tista učiteljev naročena njegova dela v uk na svoj viden način. Prepričan sem bil, da sem Prešerna takrat, po zmedi z njegovim osebnim profilom, recitiral in deklamiral tako, da bi še Prešerna, če bi imel možnost me poslušati, zabolela glava tudi brez litra preveč.

Povsem nasprotnega mnenja pa je bila naša učiteljica, pardon, tovarišica, ki se je prelevila v mojega menedžerja javnih nastopov in mi uredila nekaj nastopov na lokalnih proslavah. Ni zaleglo niti moje vztrajno upiranje, niti Prešernovo. Saj če ne bi bila ta učiteljica tudi moja razredničarka, ki mi je pomenila dosti več kot gospa mata, bi jo še poslal nekam, tako pa….
Tako pa sem se od Prešerna naučil, da je poezija lahko biznis. Dober biznis. Ja, uganil/a si – po tretji proslavi sem si rekel “če je napisal Prešeren, bom pa še jaz”. Priznam, da sem se lotil tega početja, me je vodila le misel na biznis, ker, da bi kdaj ujel ali prehitel Prešerna je seveda misija nemogoče tudi zame. In tako sem napisal enih par verzov, prej bodic, ki so sicer navdušile sošolce in mi naprtile nekaj novih ženskih simpatij, a povzročile intimen zagovor pri ravnatelju. Moj poskus prepričevanja, da gre za napredno, sodobno in futuristično poezijo, ravnatelja ni kaj prepričalo, je pa mene njegov opomin.

A le za nekaj mesecev, saj sem potem iz vaške osnovne šole presedlal na mestno srednjo. In tam se je začel biznis poezije. Po prvem polletju sem, po poprejšnji strokovni analizi socialnega ozračja na šoli, dobil namenski napad poezije. V slabih dveh dnevih sem zložil natanko 15 tipkanih strani mojih avtorskih pesmi, za katere sem, povsem osebno strokovno, ocenil, da so primerne za prvo zbirko. Pa tudi novo ploščo Rolling Stonesov sem rabil, pa še Wranglerce in šteko Winstona.
Delo razporedil povsem pravično. Po naslovnem A4 formatu sem povlekel nekaj umetniških črt levo desno, na sredino napisal Poezija za odrasle in seveda svoje ime. Ena moja simpatija, bolj jaz njena, mi je pomagala tako, da mi je na pisalni stroj stipkala vseh 15 strani pesmi in v rokah sem imel izvirnik. In potem se je začel glavni del.

Moj sosed je delal v fotokopirnici še danes velikega obalnega podjetja. Zaradi njegove strogosti so se ga bali vsi otroci po vasi, sam pač nisem čutil te potrebe, ker mu nisem nič žalega naredil. Saj mu tudi ostali otroci niso, ampak strah je strah. Pa sem si nadel tisti nedolžen look in stopil predenj : “Toni, kaj bi ti meni nekaj skopiral. Rabim za šolo”.
Premeril me je s tistim mrkim pogledom, pred katerim bi drugače lahko tudi zgasnil s hitrostjo rakete, ampak za biznis se je treba žrtvovati. Iz rok mi je vzel tisti moleči izvod poezije in obrnil list. Ko se mu je po drugi strani ustnica razlegla v nasmeh, sem vedel, da sem na dobri poti. “Dobro, ti bom skopiral”, mi je odločno navrgel. “Ampak Toni, rabim 1000 izvodov. Za šolo.” sem dodal v upanju, da me bo njegova brca v sedalo dosegla šele na vogalu.

“Tisoč ? Kaj so mone ? Ma kaj delajo iz vas v šoli ?” je rahlo popenil. Rahlo sem sklonil glavo in se skesano vdal : “Ma to rabim jaz, da razdelim po šoli. Sošolci so rekli, da vse pokupijo, če napišem to.” Takrat je dal od sebe tisti odobravajoč nasmeh, kar sem sploh prvič videl na njegovem obrazu in mi rekel, naj pridem naslednji dan iskat kopije.
Ko sem kopije dobil v roke so bile še tople, kot jutranji kruh. Toni se je odrekel plačilu za svoje delo, material je itak bil od firme. Potem sva s sošolcem vse te papirje odpeljala do ene moje druge oboževalke, ki je trdila, da bi zame vse naredila. In je. Lepo po vrsti je zlagala najprej naslovnico, nanjo pa, po številčnem zaporedju, še vseh 15 preostalih strani poezije, za vezavo pa je uporabila čisto navaden spenjač, katerega je pritisnila v kot mojega prvega glasila. In to vajo je ponovila, ja, 1000 x.

Naslednji dan sem prišel po izvode in jih odpeljal domov, kjer me je moja gospa mati pospremila z besedami “kaj se ti je zmešalo”, ko sem ji omenil, kaj nameravam. Takrat sem recimo razumel, zakaj je Cankar zložil Skodelico kave. In naslednji dan sem nesel v šolo 5 izvodov svojega remek dela. Prvega. Razdelil sem jih ravno toliko kao največjim frajerjem na šoli, čisto gratis. Za reklamo, saj veš.
Dva dni kasneje sem dočakal prva naročila mojih poezij, a tokrat nič več zastonj, ampak 5 dinarjev za izvod, kar bi danes  recimo izgledalo kot 10€. Ja, uganil/a si – v desetih dnevih sem prodal vseh 1000 izvodov moje poezije. Še enkrat toliko bi je lahko, ko so zanjo izvedele bejbe iz bližnje ekonomske in gimnazije, ampak se nisem odločil za “ponatis”. Redkost je namreč tista, ki ima ceno, sploh umetnosti, jaz pa sem dobil svoje Stonse, Wranglerce in Winstonke, pa še za marsikaj je ostalo.

Dobil pa sem tudi ukor pred izključitvijo. Sicer še danes ne vem kako so tri profesorice dobile v roke izvod mojega glasila, ampak očitno so se našle v mojih poezijah in me prijavile ravnatelju. Sicer so bile tri pesmi v resnici njim posvečene, čeprav jih je bilo moč tudi drugače razumeti, ampak pred ravnateljem nisem niti poskušal fintirati in sem povsem ponosno priznal, da sem “dežurni krivec”.
Čeprav mi je, v navihanem nasmehu, ravnatelj odčital bukvice moralne spodobnosti in spoštovanja do učiteljske avtoritete, ni pozabil dodati, da me mora kaznovati, ker če ne ga bodo tiste tri šoje živega pojedle. Točno ta izraz je uporabil – šoje. S to dodatno “titulo” sem seveda še bolj pridobil na popularnosti in zahteve tudi tistih, ki niso uspeli kupiti prvega izvoda, po drugem delu mojih poezij, so se še bolj stopnjevale.

Kot vidiš, sem se od Franceta Prešerna, nesporno največjega slovenskega pesnika vseh časov, naučil kar nekaj koristnih življenskih, tudi o kelnercah in P Julijah, pa o kakšnih Urškah, ki si med plesom skačejo po prstih.
Naj me je France še tako mučil, mu lahko priznam le, da je pač bil in je še vedno frajer št. 1 slovenskega naroda. Njega značajska, sicer kasneje uspešno klonirana narava številnih slovenčkov to nesporno dokazuje, čeprav večina še ne dojema, kaj vse je hotel povedati Prešeren, tudi v tako opevani Zdravljici, sploh v delu “ne vrag, le sosed bo mejak”.
Kakor koli že, Prešeren je bil tudi prešeren, čeprav takrat še ni hodil po Prešernovi ali se krasil na svojem trgu, kot danes in prav je, da nas Prešeren še vedno spravi v prešerno voljo, tudi s kupico rujnega in kakšno sodobno predelavo na njegov račun.

Don Marko M