Prihaja nova sezona Formule 1, po mojem, najbolj brez veznega športa. Celo šah mi je bistveno bolj adrenalinski od F1, čeprav mi ni jasno, kako se mu je uspelo vpisati v športne panoge. Da je F1 brez veze, so ugotovili tudi na naši komercialni tv, glede na to, da so velikodušno odstopili pravice prenosov nacionalki, kar je seveda dobro, ker, ko nacionalka prenaša športne dogodke ni zatemnitev nekaterih tujih, predvsem hrvaških, programov. Pač niso tako obsedeni in pogoltno samovšečni kot komercialna tv, ki (še) vedno zahteva tuje zatemnitve pri športnih prenosih, ker se pač zavedajo, da s kvaliteto prenosov, torej komentatorskega dela in ostalih povezanih vsebin, enostavno niso sposobni konkurirati tujim postajam in potem pač opalijo diktatorske prijeme. Na nacionalki pa, zaenkrat še, puščajo gledalcem prosto izbiro kanala, kar je seveda edino pravično in demokratično in se raje posvečajo boljši kvaliteti komentiranja. Naša komercialna tv je, tudi glede športa, pogrnila v celoti že zdavnaj…
Ljubiteljem F1 bo torej, od letos dalje, dana možnost spremljanja le te na nacionalki, na kar že opominjajo številni oglasi in v glavni vlogi bo, spet, nesporni slovenski kralj prenosov Formule 1 – Miran Ališič. Priznam, čeprav mi je F1 postala totalno brez veze, sem v zadnjih letih par krat pogledal start dirke. Pa ne zaradi dirkačev, ampak zaradi modrega dirkača alias Miran Ališič.
Mislim, če je kdo sposoben v naši mali podalpski iz nekega totalno depresivnega, morečega, monotonega in brez veznega športa, kot je F1, narediti celo dramo, komedijo, limonado in spektakel obenem, potem je to zagotovo Ališič. Nadaljevanj sicer nikoli nisem gledal, ampak starti so bili in upam, da ostanejo, Ališičeva specialiteta in smrtonosno orodje in orožje obenem.

Že preden se sploh turbine dobro ogrejejo, Ališiču že napol ohladi glasilke, kar pa ga ne ustavi v nadaljnih turbo poganjanjih. Očitno tisti oktanski hlapi iz bolidov puščajo posledice, če jih preveč inhaliraš. Ampak pravi šow začne Ališič zganjat tik preden se lučke semaforja začnejo ugašati, torej, ko piloti že navijejo svoje stroje na dostojno bučne obrate.
Takrat se mi zazdi strastno, že hripajoče, poskakovanje Ališiča, kot bi ga katera od tistih hostes, sicer vsaj 1x vrednih greha, po uporabi pa takoj zavreči, odločno prijela za mednožje, zraven pa bi se mu še prikazala Marija, ki mu je sporočila, da je ravno zadel doživljensko rento 10k evrčkov mesečno za nič delat. Ališiču vsekakor kapa dol, da ustvari tako vzdušje iz, v bistvu, športa pogrebnega vzdušja.

Ok, da ne bo nesporazumov – oktanski športi me navdušujejo, ne le pri gledanju in to že od nekdaj. Adrenalin te pač zlahka povleče v zasvojenost, čeprav sem se vedno zavedal, da te avto moto spretnosti nimajo kaj iskati na cesti v splošnem prometu. Greš pač na poligon in si daš duška, kot bi razbijal po bobnih do onemoglosti. Ej, noben sex, p anaj je bejba še tako pohotna in divja, se ne more primerjati s tem doživetjem, sploh pa ne s tisto umirjenostjo, ki sledi.
Ampak ta F1 danes enostavno ni več tisto, kar je bila v svojem izvirniku. Enostavno jo je sama elektronika in ostala pomagala, kot bi gral Plajstejšn, tako, da vozniki bolj afne guncajo, kot pa dejansko garajo in razkazujejo dirkaške sposobnosti. Enostavno jim praktično ni treba več imeti ne ušesa, ne smisla, ker že preveč zadev ureja elektronika. In to mi je čisto brez veze, ker je elektronika odvzela ves šarm temu športu.

Tisti šarm akcije, katerega sem, še kot starejši pionirček, rad spremlja po tv, ker takrat, v tistih poznih 80ih in zgodnjih 90ih, so dirkači F1 dejansko garali za volanom, da ne omenjam let pred tem, in, ker ni bilo elektronike, je bilo vse prepuščeno zgolj njihovim pilotskim spretnostim. Fantje so bili dejansko heroji. Zato pa je bila cela norija po svetu, ko smo spremljali dvoboje Ayrtona Senne in Alaina Prosta, zame še vedno nesporni legendi tega športa, sličice in albumi, prave in polni seveda, pa so bili vredni suhega zlata.
Enostavno si tiste fante lahko začutil, da so nekaj posebnega, da zmorejo in znajo bistveno več, kot navadni smrtniki. In ko je tistega 1994 Senna zravnal ovinek Tamburello v San marinu in se posledično oprostil od tega sveta, niso žalovali le ljubitelji F1, ampak cel svet. A takrat ni umrl samo Senna, ampak tudi Formula 1, kar je danes še toliko bolj jasno.
K simpatiziranju F1 se bom torej vrnil takrat, ko jo bodo ustvarjalci vrnili k svojim koreninam, torej, ko bodo odstranili elektroniko in bo to spet pošten boj med človekom in strojem.

Do takrat, pa si bom z veseljem ogledoval rally, ker tukaj so piloti še vedno dejansko pravi carji, kjer se čez celo dirko razkazuje boj med voznikom in strojem, ki nikakor noče pomagati vozniku z elektroniko, se mu pa pokori, če ga zna le ta ukrotiti s svojim dirkaškim talentom in sposobnostmi.
Tudi kakšen motokros pride v poštev, ampak še vedno me navdušujejo piloti Moto GP. Ja, oni so pravi piloti, sploh če upoštevam, da jih med trdimi tlemi in letenjem po zraku loči le kakšna stotinka sekunde, katero praviloma imenujemo usodna napaka.
Pri teh fantih v Moto GP dejansko ni blefa, ni afnanja, ampak je vse prepuščeno čisto in povsem njih spretnosti in strokovnosti po načelu padeš – se pobereš in to večkrat. Ja, preden so fantje prišli do Moto GP so, kljub številčnosti, že prenehali šteti številne padce, ki so jih oblikovali v šampione, čeprav jih pozabili zagotovo niso. Današnja Formula 1 je čista komedija proti Moto GP.

In v tej sezoni me zanima še najbolj, kako se bo obnesel Valentino Rossi alias Dottore na novem motorju. V njegove sposobnosti namreč ne gre dvomiti, motorjeve pač, a ne dvomim, da bo tudi letos Valentino ostal tisti razigran, navihan in simpatičen fantina, katerega enostavno moraš imeti rad.
Uf, zdaj pa me je zagrabila strast po adrenalinu, kar pomeni, da bom skočil na prvo, katero srečam. V tem primeru mi je najbolj pri roki moja bičikleta in upam, da so redarji po mestu očistili traso. Ker zdaj sem pa res neustavljivo adrenalinsko razpoložen za polaganje. Tudi ovinkov.

Don Marko M