Nizka referendumska udeležba, državljanska nepokorščina in zelo težki časi, ki prihajajo za študente – to je skupek padca prvega letošnjega reformnega poskusa. Nadaljevanja, žal, sledijo, čeprav Malo delo ne bo predmet obravnav vsaj naslednje leto. Je pa čisto jasno, da bodo že v bližnji prihodnosti padec tega reformnega dela še najbolj občutili študentje in seveda njih starši. Priznam, od naših bodočih intelektualcev sem pričakoval več, bistveno več, pri uporabi lastnih možganov, kot pa le naiven priklon neutemeljenim podžiganjem študentskih servisov. Davek za to potezo bo visok, zelo visok za študente, sedanje in bodoče. Še višji pa bo za starše študentov. In še najbolje jo bodo,… vsaj še leto dni, odnesli ravno študentski servisi.

Ne vem, kdaj se bo spet zgodilo, da bo kateri zakon tako zelo in očitno ščitil interese dela študentov, kot je ravno ta o Malem delu. Če je že “škodil” komu, potem je, povsem upravičeno, študentskim servisom, ampak to je opravičljivo, ker je povsem jasno razumljivo, da se lahko študentski servisi, katerim so študentje prislužili hotele, jahte, vozne parke in ostala razkošja, povsem sami, predvsem pa davčno enakovredno in brez vsake pomoči države, ponujajo in samovzdržujejo na prostem tržišču.

V resnici sem pričakoval, da bodo bistveno večji “halo” zagnali upokojenci, katere bi Malo delo tudi najbolj prikrajšalo, pa so, začuda, z Erjavcem na čelu, bili prej tiho, kot pa, da bi kakšno besedo povzdignili. Še vedno imamo namreč tisoče upokojencev, predvsem višje in visoko izobraženih, ki, poleg redne penzije, veselo udrihajo z raznimi pogodbenimi oblikami dela.
Kar po svoje tudi ni narobe, narobe pa je, da ravno tej upokojenci, ki še vedno polno delajo, namensko in zavestno odžirajo delo in zaslužek mladim, tudi študentom in ostalim nezaposelnim. In potem imamo absurdne situacije tisočih mladih na zavodih zaposlovanja, ki so fakse sicer zaključili, zelo veliko oviro pa jim potem postavijo ravno tej pogodbeno zaposleni upokojenci.

In ja, Malo delo je šlo študentom, kot ostalim mladim nezaposlenim, glede tega zelo na roko, saj je ravno tistim upokojencem omejilo število delovnih ur, s tem pa avtomatično odprlo vrata mladim, da si že v času študija začnejo pridobivati delovne izkušnje na svojem področju, namesto v kelnarjenju, čiščenju, itd..
Ko sem gledal in poslušal “razloge” tistih proti Malemu delu, sem se najprej nasmejal, ker sem bil pač prepričan, da na takšne neboluze že ne bo nihče nadrsal. Namreč na tiste, da naj bi bile delavcem odvzete osnovne pravice, torej regres, potne streške, malico, itd….Več kot očitno so namreč nasprotniki mešali jabolka in hruške.

Malo delo pač nima nobene otipljive povezave z rednim ali začasnim delovnim razmerjem. Je pa primerljivo z raznimi pogodbenimi in študentskimi oblikami dela. In kdor je vsaj enkrat v življenju poizkusil določeno pogodbeno ali študentsko obliko dela, temu je več kot jasno, da le ta ne zajema ne regresa, ne potnih stroškov, ne malice, pa še česa, za nameček pa ni in ne ponuja niti seštevanja delovne dobe, kar sicer Malo delo je.
Še največji absurd nasprotnikov malega dela, tokrat iz Janševega tabora, pa je bilo spletno kroženje sporočila, v katerem se je poudarjalo, da bodo ženskam z Malim delom odvzete številne pravice, da se bo povečala njih nezaposlenost in podobne oslarije. Mislim, koliko moraš biti pameten, četudi si ženska, da se lahko spodrsneš na takšne neumnosti.

Dejstvo je, da je vsak izmed nas, dovolj časa pred referendumom, prejel besedilo zakona v tiskani obliki na dom, če ga že prej ni prebral na spletu. Dejstvo je tudi, da je imel prav vsak volilno upravičen in sposoben najmanj 10 dni časa, da zakon temeljito razdela. Razdela v svoji glavi, s svojimi mislimi. Ampak očitno je bilo lažje, glede na to, da so se volitev udeležili predvsem pripadniki strankarskih pripadnosti, gledati in poslušati po tv, kaj in kako pravijo strankarski veljaki. Še vedno čakam na dan, ko Slovencem ne bo več vseeno za bodoče rodove, celo za njih lastne potomce, kakor tudi na tistih preostalih 70%, ki do volišč sploh niso prišli, bodisi zaradi politične “nezainteresiranosti”, bodisi zaradi egotripa.

Ob tem reformnem referendumu, kar bo veljalo tudi za vse nadaljne, pa je še nekaj zelo jasno –  kdor bo poskušal (ne)uspeh referenduma (pre)valiti na vlado, torej tako leve in desne, bo zgolj dokazal/a lastno neposobnost treznega razmišljanja, pa še kaj zraven.
Tokrat vlada, tako levi kot desni, čeprav oboji že porazni, namreč ni nič kriva. Krivi smo si čisto in povsem sami in (ne)oddani (ne)glasvovina referendumu so nesporen dokaz.
In kaj zdaj ? Če kdo misli, da bo po padlem referendumu ostalo tako, kot je bilo pred njim, se seveda zelo moti. Vlada, torej tako Pahorjevci kot Janševci in vsi vmes, reforme enostavno morajo izpeljati, tudi zaradi zunanjih direktiv in če jih ne bi, bi to pomenilo le še nove številne denarne kazni EU za našo malo podalpsko, kot, da jih že nismo dovolj dobili.

Vlada, torej spet levi in desni skupaj, bo torej morala ukrepati in bo. In upam si trditi, da tokrat tako, da bodo večinsko sprejemali zakone, da referendumi sploh ne bodo potrebni. Npr., Delo na črno, ki bo tudi končalo na referendumu, je vlada že “zaščitila” z zakonom v gradbeništvu.
In takšen povračilni ukrep bo sledil tudi zaradi Malega dela. Najprej se bodo zagotovo zelo dvignili davki za študentsko delo in uvedle omejitve študentskim servisom. Za študentske servise me ne gane, za ostalo pa, študentje in starši, se lahko začnemo pripravljati. In kot sem rekel, tokrat vlada ne bo kriva. Ker smo imeli referendum.

Don Marko M