Konec 19. stoletja bo v zgodovini Balkana ostal zapisan tudi po krvavi vojni, do takrat, bratskih narodov. V Sloveniji smo sicer namesto vojne imeli 10 dnevni piknik neke kvazi osvoboditve pred samoprodajo naslednjim lastnikom, kakšno leto kasneje pa nekatere naše politike, ki so prodajali orožje bivšim bratskim republikam, da so se le tej dobesedno klali med seboj. Da Slovenija niti pod razno ni bila nedolžna v tisti vojni po Balkanu, pa so dodatno začinili še nekateri “prostovoljci”, ki so se pridružili enim ali drugim na bojiščih in pobijali tudi nedolžne civiliste. Nekaterim slovenskim klavcem v tisti vojni je že… bilo sojeno, ostalim še bo. In tukaj nekje se začne zgodba Anteja Gotovine, hrvaškega generala, katerega je Haaško sodišče danes obtožilo na 24 let zapora.
V takratnem vojnem kaosu, ko se dogajajo tudi človeka povsem nedostojna dejanja, kar je sicer vojna že sama po sebi, je bil Ante Gotovina le eden od generalov, a zaradi svoje karizme in določenih striktno vojaških dejanj, tudi najbolj popularen hrvaški vojaški vodja, tudi po končani vojni. Zagotovo bi Gotovina še danes zlahka mobiliziral vse hrvaške vojne veterane v trenutku, kar je jasno razbrati iz zadnjih demonstracij slednjih po Hrvaški, ki se bodo sigurno še nadaljevale.
Ampak nekaj je treba ločiti – Anteju Gotovini se ni sodilo in ga obsodilo zaradi njegovega poveljevanja vojaškim silam v bojih proti neposrednim vojaškim agresorjem Hrvaške, kot je bilo recimo v operaciji Oluja, ker v tistem delu je pač storil zgolj to, kar bi general vsake napadene države – s svojo vojsko je branil svojo državo, znotraj državnih meja.
Gotovina je obsojen zaradi pobojev civilistov, katere so izvajale njegove vojaške sile nad nemočnimi civilisti. Sicer še ni bilo vojne, kjer ne bi, poleg vojakov, nadrsali tudi nedolžni in nemočni civilisti, ampak razlika med namernimi in “naključnimi” poboji v vojni je velika in očitna, sploh, ko je dokazana.
Predvsem očitna. Kar dokazuje tudi, žal, preveliko video posnetkov, v katerih se več kot razločno vidi in sliši namerno pobijanje nemočnih civilistov, katere so izvajali vojaki Anteja Gotovine. Koliko je bilo v teh klavskih dejanjih dejansko ukaza Gotovine vojakom, koliko pa samovolje dejanj teh istih vojakov je stvar presoje Haaškega sodišča, kar pa sicer brutalnosti teh dejanj ne more omiliti v ničemer.
Ne vem, če se je kdaj zgodilo, da se je po vojnih hudodelstvih sodilo celi armadi vojakov, razen nekaterim izmed njih, zato pa se je vedno sodilo poveljnikom teh vojaških enot, včasih tudi celi državi, torej narodu, kot celoti.
Nemški Rajh, s takrat Hitlerjem na čelu, je zgovoren dokaz vodenja takšnih postopkov. A s to malo razliko, da je celoten nemški narod, čeprav jih dosti sploh ni bilo v vojaških Hitlerjevih enotah, sprejel vso in polno odgovornost za idiotije Hitlerja. Posnetki grozot so bili namreč več kot zgovorni.
Nemčija se je po koncu druge svetovne vojne še desetletja, zaradi tistih nekaj let, vse do lanskega leta opravičevala celotni svetovni skupnosti. In ne le opravičevala in opravičila, ampak tudi povsem pošteno odplačala vso povzročeno škodo tako državam, kot svojcem žrtev posameznikov. In kljub vsem milijardam odškodnin jim je vseeno uspelo ostati in postati ena vodilnih svetovnih sil.
Povsem jasno je, da se tudi Hrvaška ne bo mogla izogniti (po)plačilu vseh odškodnin, katere so njih vojaki povzročili s poboji nemočnih in temu primerno nedolžnih civilistov. Poudarjam, civilistov, da ne bo kdo spet mešal vojake proti vojakom. Zapor za Gotovino in Mladena Markača je za Hrvaško v bistvu še najmanjše zlo.
Na najhujšem udaru, bistveno večjem kot Ante Gotovina, katerega prodajni artikli z njega podobo in razne biografije tečejo v prodajo za med, pa so trenutno hrvaški politiki. In hrvaško ljudstvo je vedno bolj prepričano, da so njih politiki Gotovino žrtvovali za potrebe pristopa EU. In niso daleč od resnice.
Izjave hrvaških politikov, ob objavi novice zaporne kazni Gotovini, so bile, kakopak, politične. Vsi po vrsti so sicer izrekali priznanje Gotovini za dosežke v domovinski vojni, a prav nobeden izmed njih ni niti med vrsticami omenil tistega bistvenega, za kar je bil Gotovina obsojen – poboja civilistov.
Nobeden izmed hrvaških politikov se tudi ni, za razliko od ljudstva, predvsem vojnih veteranov, ni izrekel, da bo Hrvaška ponudila vso potrebno pomoč za zaščito svojega generala. In na tej stopnji se začne vprašanje, koliko časa bo še obstala sedanja politična vlada na Hrvaškem.
Nobena skrivnost namreč ni, da hrvaška vlada ne uživa niti simpatij, kaj šele zaupanja ljudstva in to so jim, za razliko od naših državljanov, hrvaško ljudstvo že zelo jasno povedali tudi na več demonstracijah. Tokrat pa je zadeva še dosti ostrejša. Tokrat so namreč vodilno vlogo prevzeli hrvaški branitelji domovinske vojne, ki so za seboj povlekli večino ljudstva in kateri brezkompromisno zahtevajo od vlade, da se zelo hitro, predvsem pa zelo jasno izrazi kaj in kako bo naredila, da reši njihovega heroja.
Prav noben čudež ne bo, če bodo Hrvati še letos dobesedno strmoglavili svojo vlado, mogoče jo celo dobesedno odnesli na ulico.
Zgodi se lahko celo še dosti več, zaradi Gotovine – zgodi se lahko, da bodo Hrvati na referendumu za vstop v EU izrekli večinski in zelo glasen NE svojim politikom in EU, kar pa bi bilo za EU že en lep kos katastrofe. Hrvatje bi se tako celo rešili tako opevane EU, v katero so nas pahnili naši politiki in ostali svoji gospodarji na svoji zemlji, s svojimi pravili in ponosom.
Da bi hrvaški politiki, če ne drugače, pa z določenimi pogojevanji oprostitve Gotovine, kot pogojem za pristop v EU, dosegli svoj namen, je namreč čista utopija, katere EU seveda ne bo sprejela. Takšno pogojevanje bi sicer bila edina možnost, da ostanejo na oblasti, a po drugi strani tudi slovo od EU.
Očitno je, da se je Gotovina hrvaškim politikom vrnil kot bumerang in jih ob tem zalotil povsem nepripravljene, za nameček, pa jim je ponudil zgolj dve možnosti rešitve – ali so z njim, ali proti njemu. Ljudstvo pa je začelo, za njegovo ime, polniti ulice in trge po celi državi. Očitno čaka hrvaško vlado peklensko poletje številnih opeklin.

Don Marko M