Že sama misel, da prihaja trenutek pohoda po trgovinah garderobe, me spravi v fazo počutja leva, katerega si kdo drzne prebuditi sredi tistega popoldanskega dremeža v senci krošnje, v spremljavi zmerne sape vetra. Potolaži me le dejstvo, da točno vem, kaj imam namen kupiti, čeprav se mi ne sanja, kje bom to našel, kar pomeni, da bi z veseljem zamenjal dogodivščine Indijane Đons za te iskalne podvige. Ja, trgovcev z oblačili ni med mojimi 100 lajkit disciplinami, preventivno pa sem se že naučil, da na te šoping podvige ne jemljem s seboj mojih žensk, ker toliko dopusta pa tudi nimam na razpolago. In pred dnevi sem se lotil novega tovrstnega podviga….
Začelo se je obetavno. V prvo trgovino, katero sem izbral po loterijskem sistemu, v katero sem uletel, me je prodajalka usmerila na moški oddelek, kjer mi je v oči padla poletna majica 99% podobnosti, kakršno sem imel v mislih že pred odhodom. Bil sem na tem, da potolčem vse rekorde šopingiranja, če se ne bi pojavil tisti če….

Če mi ne bi trgovka postregla s tistim “ne vem če še imamo”, kar se je nanašalo na mojo številko. Takrat mi je postalo jasno, da tudi Murphy nakupuje v isti trgovini. Da naj pogledam še malo naokoli, mi je, sicer vljudno in simpatično svetovala trgovka. In sem spustil pogled na pašo, katerega pa sem na moškem oddellku zaključil že po nekaj pičlih sekundah, ker je pač obsegal zgolj tri, sicer obložena stojala, pa še nekaj obešenih je bilo.
Pogled mi je zdrsnil čez, na ženski oddelek, ki je bil, kakšen čudež, vsaj 3x zajetnejši od  moškega. Itak, razočarane gospodinje morajo nekje zapraviti čas. Tudi čas. In potem sem zagledal nekaj, na katerega izraz sem sicer postal pozoren prvič šele lani. Po celem srednjem delu, ki je bil zajeten za moškega in ženskega skupaj, pa še 2x zraven, je namreč potekal oddelek – unisex.

In ravno ta izraz je že od nekdaj begal moje misli. Kakšen spol je sploh ta unisex ? Zgoraj ženska, spodaj moški ali obratno. Mogoče moški v ženski ali obratno. Zelo ti bom hvaležen, če ti razumeš ta izraz in mi ga obrazložiš.
Podobno podobo postavitve pa sem srečal potem še v 8ih trgovinah, za katere prelete sem sicer potreboval dobro uro. Ampak, ker je bila moška izbira v vseh trgoviinah prej klasično zadrta, kot osvežilna, torej se je vse začelo in končalo pri črni in modri barvi, rdeča je bila verjetno po pomoti kje vmes, sem pač postal pozoren na ta unisex pojav.

Ja, uganil/a si, garderoba, ki se je nahajala ločeno v ženskih in moških oddellkih je bila po večini razstavljena tudi na unisex oddelku. In zdaj res nisem več nič razumel. Ne vem, če je tudi za letošnje poletje roza barva inn, ampak ob vsej roza na polno in vzorcih po garderobi, je bil celo Pink Panter videti črn.
In potem še celi šopki raznih rožic po oblačilih, pa za rave partije celega poletja fluoroscentih barv, pa bleščic, da lahko ukinejo lajt šove v diskotekah….

Dizajni pa sploh trgajo gate. Da se mečeš na trepalnice ne najdeš pravih kratkih moških hlač, saj veš, tistih, ki razkazujejo moške nožne mišice, po katerih ženske tako hrepenijo. Ma nič od nič. Samo tiste hlače tik do kolena, pa tiste pod kolenom, pa tiste 3/4….Totalen kaos ta unisex.
In medtem, ko sem zapravljal to šoping urico, so se moje ženske šle drugačnega raziskovalnega podviga. Po mestu so iskale – indijančke. Sicer sem moji najdražji že pred časom povedal, da indijančkov v Kopru ni več za dobiti, odkar je šerif na oblasti, ampak, dopovej ti kaj ženskemu umu, ko se loti razmišljati….

Priznam, da sem bil tudi sam presenečen, ko sem po našem mestu pogledoval za indijančki, tistimi sladkimi pokončnimi penicami in ugotovil, da jih nimajo več v nobeni slaščičarni. Ista usoda je doletela tudi meni najslajšo kremšnito millefogli, ki jo v celem mestu dobiš samo še na tržnici, pa še tam je obupna, ker v kremo dodajajo čokoladna zrnca. Za znoret. Šiptarske slaščičarne pa tudi niso več, kar so bile nekoč….

In ker v Kopru indijančkov ni bilo na spregled, smo spokali v Izolo. Ja, za užitke je pač treba tudi potrpeti in sebe vložiti. V Izoli pa nov šok. Tudi njih slaščičarne niso premogle indijančkov, le tu pa tam kakšnega kavbojca.
Zadeva je zdaj šla že tako daleč, da sem ta izziv po iskanju indijančkov na Obali, iz prvotne zgolj želje mojih žensk, prevzel tudi sam, kot resen izziv. In ko se izziva lotim, ga bom tudi zaključil, kar je pomenilo le – Piran prihajamo…

Vmes smo sicer ugotovili, da indijančki ne šotorirajo niti v Luciji, celo v Portorožu ne, tako, da so bile vse karte položene na Piran. Sonce zgoraj je nabijalo, zato je bil sprehod po notranjih, še vedno zgodovinsko tlakovanih, ulicah Pirana pravi izbor, ki nas je pripeljal na Tartinijev trg, kjer smo v prvi slaščičarni, namesto indijančkov, našli pranonota in pranono naše male Koki, ki sta tam na terasi pod senčnikom srebala popoldansko kavico in še 1x več mi je postalo jasno, zakaj upokojenci nimajo nikoli časa.

In potem smo se napotili še do zadnje možnosti – slaščičarne v mandraču, ki je sicer prva pred trgom, če prideš po cesti v Piran. Tam nas je čakala, hja, zmaga, kaj pa drugega. V stekleni vitrini se je bohotilo še 5 indijančkov, po našem odhodu še 3 in kot mi je zagotovila moja najdražja, so še vedno istega okusa in zajetne oblike, kot so bili v času njenega otroštva, ko jih je tam serijsko mazala.

No, pomazali smo jih tudi mi s takšno strastjo, da smo bili penasti okoli ust in čeprav ne padam na indijančke in njim podobne penaste sladice, moram enostavno priznati, da so bili delišis.
Zdaj vsaj vem, kako se bomo naslednjič najenostavneje spopadli z indijančki, kakor vem, da me pod oznako unisex lahko navduši deloma sladoled, deloma tudi indijanček, ne pa tudi garderoba. Zato bo moj naslednji garderobni kos kilt, klasično moško oblačilo za slastna ženska vprašanja.

Don Marko M