Štafeta za Tita v Izoli – zgodba nekega časa

“….i radosti me, da se vas je toliko okupilo za moj 119 rođendan”, so bile uvodne besede duha Josipa Broza Tita, ko je včeraj, nekaj čez 19 uro, stopil pred mikrofon v Izoli. Tisoč glava množica je te njegove besede pospremila s huronskim aplavzom in vse je izgledalo kot nekoč. Ko je nagovor kasneje dopolnil še z “…i nema moje Jovanke, jer je otišla u Trst po kafu i farmerice…čujem,da imate problema sa vašim političarima, e pa ja problema više ne rešavam, morat čete sami poslati onog Pahora na manekenski kurs i Janšu,da mu glanca gače…” pa se je že bližala tista usodna minuta prihoda štafete izza vogala. Ampak začelo se je že prej, dosti prej….
Toliko prej, da mi ni niti v nočni mori padlo na pamet, da bi spremljal, pod nabijajočim soncem, pot štafete za Tita od starta v Piranu, pa preko hribovja skozi Korte, proti Izoli. Kot mi ni padlo na pamet, da bom letos, po nevemkolikoletih, spet praznoval Dan mladosti med klenimi mladinci, tovariši, pod jugoslovansko zastavo, vse naokoli pa rdeče peterokrake zvezde, rutke in seveda (nekoč in še vedno brhke mladinke…..Razlogi, ki poganjajo mladost, tudi če ne bi hotel.

Da bo še zanimiv večer mi je postalo jasno v trenutku, ko mi je tam okoli 2eh popoldne zazvonil gsm in besede prijatelja Sandija, tudi blogerskega kolega Noah, so bile, kot ponavadi, enostavne a pravilne : ” Tukaj imam enega, ki bi ti rad nekaj povedal”. Kot bi poslušal mojega župana, kateremu vedno kdo opravi prvi del klica.
“Dober dan, tovariš Marko. Čast mi je, da se pogovarjam s takšno eminenco” so bile prve besede nadaljevanja, na katere enosatvno nisme mogel odgovoriti drugače kot : “Dobro, dobro, upam, da stojiš mirno, omladinac…”. Ja, rad imam ljudi z izdelanim bistrim načinom humorja in vesel sem bil, da je Dan mladosti, iz kontinenta v Izolo, pripihal tudi mojega prijatelja Dušana, tudi blogerskega kolega DRmagnuma, s svojo nežnejšo Nevenko.

In potem, ko sem “oddelal” družinske obveznosti na plaži, kjer si je moja mala Koki, tudi pod budnim nadzorom njene mamice, dajala duška s čofotanjem v morju, sem skočil na moj super sonic bike proti Izoli.
Priznam, da nisem pričakoval takšne gneče ob prihodu na centralno prizorišče prireditve v Izoli. Kamor sem pogledal mladinci, tudi starejši mladinci, z rdečimi rutkami okoli vrati, titovkami na glavi, rdeče majice s Titovo podobo….Ja, back to the future.

Med prebijanjem do odra, kjer je bila določena postojanka srečanja z Dušanom, Nevenko in Sandijem, sem moral podeliti še nekaj avtogramov oboževalkam, kakor tudi na lička poljubčkov ob prazniku, tudi Ivonci, kar je sicer zelo zahtevno opravilo, ampak to je bila edina pot do odra, kamor sem prispel že izmučen od prebijanja skozi gnečo in sploh ne čudi, da nisem takoj opazil “svete trojice”, ki so stali le kakšne 3 metre proč.

Brez pretiranega razmišljanja smo zaključili, da se bomo bolje počutili v sedečem položaju, kar pa je pomenilo novo prebijanje skozi množico, da smo lahko tam na obrobju le te, na terasi dobesedno mladinskega lokala, zasedli svoje položaje za mizo, kjer smo odprli debatni klub nadaljevanja. Na oder sicer nismo videli, smo pa, zaradi ozvočenja,  odlično slišali.
Kasneje se je izkazalo celo, da smo zasedli naravnost odličen položaj, saj je Balilla, ki je pripeljala duha Tita, parkirala dobesedno pred našimi nosovi, a še pred tem in tudi vmes, smo lahko prisluhnili pristnim glasovom tradicionalnih ljudskim pesmi, tudi partizanskih, katere so izvajali razlilčni pevski zbori. Ha, kot bi bil na pravem rock’n’roll žuru.

Množica je prvič decibelsko resno, z aplavzom, preglasila Izolo, ko se je pripeljal duh Tita, kateremu je, med izstopom iz avta, začel prižigati cigaro mislim, da kar duh admirala Ljubičiča, ki mu je, kot desna roka, stal ob strani tako med utiranjem poti do odra, kakor tudi, ko je stopil naj.
Moj namen je bil seveda dogodek ovekovečiti tudi s kakšno fotografijo, ampak, ker sem imel ob sebi Dušana, foto navdušenca z neprimerno boljšo aparatsko opremo, kot je moja, je bilo povsem jasno, kdo bo dežuren fotograf in moram priznati, da Dušanu odlično leži tudi gibanje v množici. Skratka, fotografije v nadaljevanju, katere predstavljam in katere je Dušan poslikal in opremil z mojim podpisom, so soavtorska last DrMagnuma in Don Marko M, z mojo manjšo obdelavo – Dušan je slikal, montiral, rezal in dostavil, jaz pa sem ga soavtorsko opazoval.

In medtem, ko je duh Tita na odru izvajal svoj nagovor množici, se je približeval čas prihoda štafete. Ta dan ni bilo nič točno, vključno z mojim prihodom na prireditev, je pa bilo zato toliko bolj veselo, ko sta pritekla mladinca s štafeto iz krožišča proti glavnemu odru. Aplavz množice se je rahlo polegel le v trenutku, ko sta štafeto predala slavljencu v roke, da bi se potem spet bučno nadaljeval.
Po zaključnih besedah se je potem Tito poslovil, ampak množica je ostala, pesem se je nadaljevala, kakor tudi debate obujanja spominov tistih drugačnih, okolju prijaznejših časov.

Moram priznati, da sem se v družbi prijateljev, pa tudi nasplošno na prireditvi, ki je združila več generacij in kjer je bilo v zraku čutiti čisto sproščenost, pozitivnost in veselje, počutil zelo prijetno. Dogodkov s takšno klimo občinstva se dan danes pač ne sreča tako samoumevno in zato so še toliko bolj nepozabni. Že naslednje leto, pa naj bi se ta štafeta za Tita iz Izole odpravila, kot prva slovenska in skupaj z ostalimi iz drugih republik, na pot proti Beogradu. Da je vse mogoče pa itak vem že dovolj časa….Naj ti bo vsak dan Dan mladosti, tovariš/ica.

Don Marko M

Deli:

9 nepozabnih je do tvojega trenutka povedalo za zapis “Štafeta za Tita v Izoli – zgodba nekega časa

  1. 🙂 🙂 Mi je moj medo rekel koga sem ljubčkala,ker te ni prepoznal zdaj ko imaš nov imidž.Luštkano je bilo vse skupaj.Sem se kar pomladila na osemnajst spet. 😉 🙂

  2. pej mi pošlji uno zadnjo foto ud starega ki nisn jemu cajta rivat na fešto

  3. Leta na starost prinašajo mnogim povsem nove izkušnje in tudi naši spomini so iz dneva v dan bolj pogosto predmet naših pogovorov. Še posebej pa smo obdani s svojimi spomini na mladost in našim praznikom dnevom mladosti.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *