Pa ne le kraljica, tudi ljudstvo je ostalo brez nadvse priljubljenega kralja, čeprav se šou nadaljuje, a nikoli več kot takrat, ko so kralju vzklikale množice, ko so sinhrono pele z njim na nabito (pre)polnih stadionih. Letos mineva 20 let od tuzemeljskega slovesa nespornega rock kralja Freddie Mercury-ja, ki bi na današnji dan dopolnil 65 let in priznam, da bi si z največjim veseljem ogledal njegov nastop v teh njega srednjih letih, sploh, ker je bil kot vino – iz leta v leto žlahtnejši in omamnejšega zvoka. Ja, zame ni dvoma – s svojo karizmo je bil Freddie pravi Bog. Enostavneje ga je pač težko opisati….

Ta status večnosti pa si ni prislužil zgolj zaradi njega specifičnega glasu širine razpona do kar 5,5 oktave, čeprav je bil ravno ta najbolj izpostavljen, ampak tudi zaradi dejstva, da je bil obenem praktično tudi popoln glasbenik, skladatelj, producent in posledično tudi avtor večine megahitov Queen-ov. Skratka, bil je poklicni in nadvse profesionalni glasbenik, ki je, za nameček, v svojem delu še blazno užival, kar pa se je dalo videti in začutiti iz vsakega njegovega nastopa posebej in vseh skupaj.

Enostavno je vgradil sebe, svoje želje, svoje sanje, svojo dušo v svoje skladbe in te iskrene vibracije smo poslušalci začutili, čutimo jih še danes, čutili jih bomo. Meni se recimo vsakokrat in še vedno naježijo vse dlake, pa jih je dovolj na zalogi, ko slišim že uvodne takte njegove epske pesnitve Bohemian Rhapsody, ki se je kar debelih 9 tednov obdržala na prvem mestu UK glasbene lestvice, da ne omenjam ostalih lestvic, obenem pa še vedno uživa sloves najbolj prodajanega singla na svetu.

Ravno Bohemian Rhapsody je “kriva”, da sem se, takrat še kratkohlačnik nikoli zaključenega uporništva, prepustil zapeljati njegovi umetnosti. Na prvo sem začutil iskrenost v njegovem glasu, ko je izvajal ta labodji spev, otrok se pač ne da “farbati”, in čeprav mi je bila angleščina takrat še jezik iz nekega drugega planeta, mi je bilo jasno, da je zgodba, katero razlaga, povsem drugačna in seveda nepozabna. Aja, hvala radijskim postajam, ki so takrat vrtele pravo glasbo, za razliko od danes, sploh naših.

Ko sem kasneje, čez kakšno leto, še na ČB TV, videl posnetek nastopa Freddie-ja, mi je bilo v hipu jasno, zakaj je kraljica lahko videti izgubljena brez kralja. Freddie je bil namreč rojeni vodja, vodja, ki je usmerjal množice in množice so mu sledile in se prepustile. Užitek je bil obojestranski, kar je bilo jasno videti na vsakem koncertu, tudi tistem v Knebworth parku v Londonu, pred 35 leti, ko so Queen-i, s Freddiem na čelu, zazibali v ritem kar 2.600.000 obiskovalcev, kar je še vedno največji koncert vseh časov, tudi Rock glasbe.

In ta koncert je bil v sklopu turneje izdanega albuma A kind of magic, ki je bil tudi prvi izdelek Queen-ov, katerega sem kupil. Takrat pač ni bilo free me mp3, zato sem kupil njih audio kaseto. Vinilke so bile namreč dražje, pa sem vseeno skoraj leto kasneje kupil še vinilko in potem sem sproti kupoval njih albume za naprej in nazaj. Hja, prav zabavno, pa tudi poučno, kako se je v 20ih letih spremenil način posredovanja glasbe.

Pošteno povedano se še danes ne morem odločiti, kateri avtorski komad Freddie-ja mi najbolj pade na šentiment, ne glede ali ga izvaja sam ali s Queen-i, to pa zgolj zato, ker je vsak drugačen in v globino že tako dodelan, da praktično odpadejo že vsake pomisli na morebitne predelave, kar je samo dokaz(ov)alo Freddie-jevo raznolikost in razgledanost, zaradi česar si je pri meni pridobil praktično vse možne točke. Namreč, enostavno si ne zmorem predstavljati, da bi, npr., kdaj slišal predelavo Freddie-ve Barcelone, katero je tudi odpel v fantastičnem duetu z  Montserrat Caballé, tudi kasneje na odprtju Olimpijskih  iger v Barceloni 1992. Ja, Freddie-ja je treba jemati kot celoto in ga uživati po koščkih.

Freddie je bil tudi tipičen primer, da obleka ne dela človeka, temveč obratno. Karkoli že je obesil nase garderobe je bil enostavno frajer frajerjev in še enkrat več dokazal, da bi lahko tudi čisto nagec, a s svojo nalezljivo karizmo, očaral množice kjer in kadarkoli. In čeprav ni nikoli uradno imel nobene modne revije, je s svojimi umetniškim talentom, za kar se je sicer tudi šolal, poskrbel tudi za garderobo vseh ostale članov Queen-ov, skratka, zgradil je tudi celotno zunanjo podobo celega benda.

Začuda, ampak tudi na veselje, Freddie ni bil nikoli javno žigosan v takšnih ali drugačnih aferah, ki tako rade spremljajo svetovne zvezde. Kar seveda še ne pomeni, da je bil biser vzornosti obnašanja, temveč zgolj to, da je vedel, katere meje ni modro prestopati po nepotrebnem.

Rad je imel življenje, rad je imel ljudi in to je jasno kazal. In ljudje s(m)o mu to ljubezen vračali, nazadnje tudi na dnevu slovesa. V bistvu je bil prva svetovna zvezda, katerega je pokopal AIDS, čeprav je o tem javno spregovoril šele pred smrtjo. In poseben je ostal Freddie tudi po smrti, saj svojega telesa ni hotel prispevati medicini in znanosti, ampak je zahteval svojo upepelitev, ob dodatni želji, da svojci ne razlagajo, kje je raztresen njega pepel. Prah si bil, v prah se vrneš, a tvoja dela ne bodo nikoli zaprašena.

Včasih sem se vprašal, zakaj se takšna multipla osebnost, kot je Freddie nedvomno bil, ni odločila za samostojno kariero, pa ne mislim na tistih nekaj njegovih solo izletov, na katerih je spet nanizal serijo nepozabnih komadov, temveč na povsem solo kariero. In potem sem se nehal spraševati. Postalo mi je jasno, da sta si kralj in kraljica usojena, da legende živijo večno, Freddie-jeve besede pa (po)ostajajo preroške – We will rock you. Tnx, Freddie.

Don Marko M