Ma ne, nisem se zmotil, res bom o torbicah, ženskih torbicah. Bolj kot sem sešteval, bolj se je rezultat ožil v eno samo točko. Ženske so v svoji pestrosti vsaka svoja zgodba, karakterno od Miru in vojne, Sahare do Indijane Đons in vse vmes, ampak njih skupna točka je v – torbicah. In torbica je ženski pomembnejša od diete, silikonov, tračarij in podobnih ženskih podvigov, celo od seksa. Brez torbice je ženska kot brez glave, razen če ni kakšna moška v bližini….

Kar sicer vedno ne omili brezglavosti, ker nekaj je nekaj, nič pač nič. Ampak, če manjko torbice ženski povzroča brezglavost, potem bi človek pričakoval, da bo prisotnost torbice to težavo odpravila. V bistvu jo, na nek poseben način. Torbica ženski vliva določeno sigurnost, kanček samozavesti in všečnosti. Dokler je zaprta. Tudi torbica. Ko pa se odpre, postane primerjalno celo Panadorina skrinjica komedija.

Takrat se namreč začnejo ustvarjati vsi pogoji za histerijo, tesnobo, nepozaben stres in to le zato, ker je nemogoče biti prepričan(a), da boš našel pravo pot iz labirinta, čeprav se vsak dan sprehajaš po njej. Kar je sicer čudno, ampak dogaja se tudi najboljšim. Torbica lahko torej ponudi ženski vse tisto, kar ji le malo moških lahko.

Nakup torbice je za ženske lahko, intiutivno doživetje, ki je sicer najpogostejša oblika, lahko pa je stvar ženskega obreda, ki ga moški nikoli ne bomo logično sešteli. Ne glede na obliko nakupa, pa praktično vsaka izbrana torbica v določenem delu odraža značaj lastnice. In ja, velikost je za ženske še kako pomembna, čeprav, no ja, tiste, ki se ne znajdejo z majhnim, se še manj z velikim.

Velikost torbice pač pove o ženski več kot njena oblika, barva ali dizajn. Določeno velikost torbice si pač prilasti določen tip ženske, gre pa nekako takole :
majhne torbice – najpogosteje uporabljajo keš in pleh pičke, pa tiste na vogalih, torej tiste, katerim je čas drago cen
srednje torbice – najpogosteje uporabljajo redoljubne ženske, ki sicer posedujejo terminatorski gen, potrebno aktiviran
velike torb(ic)e – najpogosteje uporabljajo avanturistke, sicer hitrega, čeprav kratkega razmišljanja

Seveda se utegne zgoditi, kar za žensko ni čudež, da uporablja vse tri omenjene velikosti, ampak njen zaščitni znak je pač tista torbica, ki jo ima najpogosteje na ramenu ali v roki. Pa tudi na stolih, v kotih, kjerkoli, celo na mizi. Sicer pa mislim, da bi morali torbice uvrstiti v redni program OImpijskih igre. Brskanje po torbici, kot pač temu ženske pravijo, je namreč praviloma izjemno zahtevno opravilo, ki zahteva visoko psiho fizično pripravljenost, ter obvezno poznavanje apnee.

Čeprav je torbica ženskam največja predmetna prijateljica, pa v opazovanju njunega medsebojnega odnosa tudi nehote registriraš, da je obenem na trenutke tudi sovražnica številka 1 in takrat ženska pokaže vse razkošje ženskega prijateljstva, ko torbici izreče vse tiste opazke, zaradi katerih se župnik v spovednici ne bi nehal križati še kak teden.

Ja, ni lahko biti torbica. Sploh če te ženska napolni. Moški jo primerjalno še dobro odnesemo. In ne skrivam navdušenosti, s čim vse ženske napolnijo torbice. Ma te prosim, kakšen Big Bang, kakšen Obi, kakšen Muller. Oni so za vsebine ženskih torbic povsem neizvirna zanemarljiva skladišča brez pomena.

Zmaga pa je zagotovljena, ko se ženska spomni, da ima tisto nekaj v torbici in se odloči privleči na plano. Najprej gre ena roka v globino torbice, medtem ko jo druga potresa. Potem roki zamenjata vlogi. Vmes se brskanju, večkrat, priključi audio lastnice ‘pa bemti kje je zdaj’ ali ‘to torbico bom vrgla v smeti, ker nič ne najdem’  in podobno. Astronavti so imeli v vesolju bistveno lažje delo.

Skratka, moški bi se morali zavedati, da ni nič manj pomembno ženski, kot npr. za zabavnost, frizuro, lepoto, dobre noge, izreči kompliment tudi za torbico. Pa ne le zato, ker so njih nepogrešljive zveste prijateljice, ampak predvsem zato, ker vsaka ženska torbica v sebi nosi čudesa, katera jih je vstavilo čudo matere Narave.

Don Marko M