Dragi moj dnevnik, danes se mi je bolj malo dogajalo. Že zjutraj ob 10ih me je poklicala prijateljica Fuksa. Hitela mi je razlagati, da se je Janez vrgel iz nebotičnika. Zaradi mene. Pa kaj je temu Janezu, saj sem mu dala samo rogove, ne pa kril. Ob tej novici me je pograbila lakota. Zaželela sem si kokic. Stresla sem tisto koruzo v ponev. Vzela sem vžigalice, da prižgem plin. Kresnem prvo. Nič. Kresnem drugo. Nič. Kresnem tretjo. Spet nič. Cela škatlica je bila nič. Pa še včeraj so vse kresnile, ko sem probala če delajo. Skoraj sem že imela uničen dan……

Poklicala sem moji blond frendici Fukso in Rukso. Da naredimo krizni tim. Kot tiste blondinke na socialni. Pa da spečemo kokice. Fuksa je imela vžigalnik za plin. Potem sem jaz držala ponev s koruzo, onidve sta tresli štedilnik. Odlične kokice. Sem bila boljše volje. Čeprav mi je iz ponve špricnila ena kapljica olja na dlan. Peklo je. Hitro sem dala uro na rano. Pravijo, da čas pozdravi vse rane.

Potem smo hotele spiti še nekaj ledenega, pa sem pozabila recept za led. Gorenjska kava je bolj pasala babjemu čveku. Ruksa se je pohvalila, da je bila na testiranju za IQ. Jaz sem bila tudi. Tudi moj je bil negativen. Še dobro. Fuksa je naglas razmišljala ali je bliže London ali Luna in ta njena neumnost me je iztirila. Ja, kot da se London vidi od tukaj.

Imela sem ju že poln kufer in sem spokala ven. So rekli po radiju, da  moramo lepo skrbeti za živali. Pa sem. Za začetek sem nabrala nekaj trave v parku in jo vrgla zebri na cesti. Na radiu so vrteli tudi eno lepo pesem. Je bil naslov I don’t now. Mi je bila všeč, čeprav nisem razumela. Sem potem spraševala po poti ljudi kaj pomeni I don’t now. Enih 100 njih. Vsi so mi rekli, da ne vejo. O bog, kaj je možno, da nihče ne ve.

Čas je bil, da se odpeljem malo okoli z mojim avtekom. Rada ga imam. Edino on me zapelje kot hočem. Za ovinkom me je ustavil policaj. Hotel je tisto moje roza s sliko. Hotel je tudi tisto zelenkasto brez moje slike. Potem je odprl zadrgo hlač. Joj, sovražim alko teste. Pa sem vseeno pihala. Že petič ta teden. 3x istemu policaju. Napisal mi je položnico za 120 €. Ker ne delajo vse luči. Dobro sem jo odnesla, na servisu so mi za iste luči hoteli zaračunati 400 €.

Moralni maček me je načel in zapeljala sem do naše cerkve. Na spoved. Morala sem to narediti. Greh se mi je zdel velik. Župnik v spovednici me je mirno poslušal. Dokler mu nisem povedala, da sem seksala z župnikom. Iz sosednje fare. Takrat je ponorel. Ta v spovednici. Mi je rekel, da je to zelo, zelo velik greh. Ker pripadam tej fari.

Dal mi je misliti. Ko sem vozila nazaj proti centru mesta, sem na travniku ene hiše ob cesti videla eno blondinko, ki je veslala. V čolnu. Sem čisto ponorela. Vidiš, dragi moj dnevnik, zaradi takšnih modelov potem padajo vici na račun nas blondink. Ma me je prijelo, da ustavim avto in jo zadavim kar tam. Je imela srečo, ker ne znam plavati.

Varnostni pas v mojem avtočku me stiska. Bom morala začeti z dieto. Tokrat bom ananasovo dieto. Jedla bom vse, razen ananasa. Zakrulilo mi je. Šla sem proti domu in poklicala picerijo. Tisti, ki sprejema naročila me je vprašal, če mi jo razreže na 6 ali 12 kosov. Ker sem zdaj na dieti sem izbrala na 6 kosov. 12 mi je preveč.

Spotoma sem zavila še v trgovino. Je na veliko povsod pisalo “zelo nizke cene”. Res so bile nizke. Zelo. Drugič bom v takšnih akcijah vzela s seboj rolerske kolenčnike. Kupila sem novo zaveso. Tista doma, ki zakriva Windows je že zrabljena. Kupila sem še eno lepo škatlo, na kateri piše puzzle.

Ko sem prišla domov sem najprej skočila na internet. Poklicala me je mama. Ko sem ji rekla, da sem skočila na internet, mi je rekla, da ima ona dosti tega čiščenja mojih stopinj po tipkovnici in monitorju. Pa tudi tistega korekturnega belila po monitorju. Zakaj mi je potem sploh kupila računalnik in internet, če zdaj nekaj stoka.

Potem sem se lotila puzzle, ki sem jih kupila. Zbistrijo glavo pravijo. Stresla sem vse na mizo. Po 5ih minutah nisem imela še nič sestavljeno. Takšen napor pa že ne more zbistriti glave. Poklicala sem Franca. Na pomoč. On zna vse. Sodelujeva poslovno in prijateljsko. On da meni, jaz njemu. Včasih mu zaračunam, on meni nikoli. Je dober človek.

Ko je prišel, me je že na vratih vprašal, kaj me muči. Puzzle, Franc, puzzle. Sem mu rekla. Niti en košček mi ne paše skupaj. Tista slika na škatli je bila kar zahtevna. Enostavno nisem na tisti sliki, na tistem rumenem piščančku, zmogla razbrati kje je glava, kje rep. Ko je Franci zagledal vse koščke na mizi in sliko na škatli, mi je rekel naj pospravim te koruzne kosmiče nazaj v škatlo.

Evo, dragi moj dnevnik. To je bilo to za danes. Rada te imam, ker me razumeš kot le malokdo. Tvoja Mina Blondina

Don Marko M