Pretepanje vsekakor ni dokaz nekih extra lastnih umskih sposobnosti, razen če je človek v to prisiljen po načelu samoobrambe. Dostikrat sem že videl verbalne spore na cesti med kolesarji in avtomobilisti, ampak tokrat je bil vsaj eden od dveh očitno še pod dodatnim vplivom lune. Lep sončen dan, ura 10 dopoldne. Lokacija – križišče ulice 15.Maja. V glavnih vlogah : avtomobilist, kolesar, siva tojota in modra specialka. Produkcija res holivudska, scenografija pa razpotegnjena na dobrih 100m javne površine. Kot sem rekel, bil je lep topel sončen jesenski dan…..

Omenjeno križišče prečkam večkrat dnevno in praktično ne mine dan, da ne bi videl, ali bil celo osebno udeležen izsiljevanj avtomobilistov, ki enostavno pozabljajo na ostale udeležence v prometu, predvsem pa pozabijo na hierarhično lestvico prednosti in zaščitenosti v prometu. Predvsem na pešce in kolesarje.

Verjamem, da nekateri avtomobilisti to naredijo povsem nenamerno, misli jim pač odatavajo in spregledajo (pre)pozno, a takšnim človek zlahka oprosti, sploh če se uvidevno opravičijo za svojo napako, čeprav je povsem jasno, da vsako gibanje v prometu ni kar tako označeno za eno najzahtevnejših človekovih dnevnih opravil.

In potem imamo še tiste brezobzirne voznike, ki živijo v prepričanju, da so osvobodili to mesto in jim je vse dopuščeno, med katerimi pa, po mojih osebnih izkušnjah, prevladujejo ženske voznice avtomobilov, pa me malo briga če bodo zdaj feministke skočile v zrak. Destva so pač dejstva.

Priznam, da takšni vozniki krepko povzdignejo moj slovensko balkansko mediteranski temperament, ko se v svojem izsiljevanju naredijo totalene francoze, celo do te mere, da glavo obrnejo v drugo smer, ker pač nimajo poguma pogledati v oči kolesarja, ki je že na polovici prehoda čez cesto, medtem ko se oni zapeljejo mimo njegovega prednjega kolesa, čeprav so že pred tem naredili najmanj dva prekrška.

Da ne omenjam posebej, ko se ti v križišču kar postavijo na kolesarski prehod pri zavijanje desno, čeprav je križišče pregledno do Nju Jorka. Predvsem ženske pa si pri tem početju dovoljujejo celo še uporabljati gsm ali spraševati ogledalo, katera je najlepša. Zaskrbljujoče pa je, da si takšna izsiljevanja zadnje čase privoščijo predvsem mladi vozniki, kjer, spet, prednjačijo voznice.

No, pa gremo na osrednji dogodek. Najprej moram omeniti, da je to križišče dogodka dobesedno 20 m od policijske postaje, čeprav so policaji zadnji prišli na prizorišče. Ampak tega smo od naših policajev že vajeni.

Torej, vozil sem proti križišču in ker je 100m široka cesta pregledna do križišča, vidim tam naprej v križišču tisto sivo tojoto, ki je bila ob zavijanju desno postavljena čez cel kolesarski prehod. Sekundo za tem priplete okoli avta kolesar na specialki in dogura do vrat voznika in mu začne razlagati vse možno, tudi s kretnjami rok. Od daleč je sicer zgledalo, da se bo končalo le z monologom kolesarja, ampak potem se je zgodilo.

Ko je zaključil monolog je kolesar še dvakrat tresnil s pestjo po šipi voznika in odpeljal. To pa je bilo očitno že preveč za avtomobilista, ki je takrat pozabil, da je izsiljeval oz. celo onemogočal kolesarja, pozabil je tudi, da je bil namenjen na desno in je, z vidnim besom na obrazu izsilil dvema avtoma prednost in zavil na levo, ter v polnem gasu za kolesarjem po cesti, po kateri sem tudi sam vozil.

Kolesarja je dohitel nekaj pred koncem ceste, ko se začne mostiček in zapeljal predenj, skočil iz avta kot najbolj izurjeni specialci in potem skočil še na kolesarja. Sledil je pretep, kjer bi jih še naš Zavec skupil. In medtem, ko smo ju malo kasneje z delavci bližnjega gradbišča spravljali narazen, se pripeljeta dve kolesarki, kolesarki policajki. Teh imamo pri nas dovolj.

Epilog – kolesar, ki je bil sicer iz ljubljanskega, je pokasiral kazen za kršenje JRM, voznik avtomobila takisto za kršenje JRM + kazen, za izsiljevanje prednosti. Mislim, da sta policajki povsem pravično razdelili kazni.

Da pa ne bo kdo mislil, da kritiziram zgolj takšne nemarne in nesramne avtomobiliste, ki izsiljujejo kolesarje in pešce, bom povsem v enaki meri skritiziral tudi nekatere kolesarje. Namreč, videl sme tudi že celo kopico kolegov kolesarjev, ki počnejo isto in za nameček so se celo bunili nad avtomobilisti.

Zanimiva pa je kategorija teh kolesarjev. Na Obali se to dogaja predvsem čez pomlad, poletje in delno jesen, ko je vedno več kolesarjev na izletih iz kontinenta. Večina je sicer vzor kolesarstvu, a probleme delajo tisti s specialkami. Torej tisti, ki so za kolo in dodatno opremo zmetali tisoče evrčkov in potem mislijo, da zato lahko počnejo kar in kjer se jim zljubi.

Predvsem pa tej na specialkah zelo hitro dobesedno ponorijo, če morajo kaj zavirati, kar seveda zmanjša njih hitrost, ki jih očitno edina zanima. In nikoli, ampak nikoli ne bom razumel, da lahko zapravijo tisoče evrčkov za kolo in šminkersko opremo, ne nabavijo pa si enega najpomembnejši kolesarskih pripomočkov – zvonec. In potem tulijo v polni hitrosti že od daleč “pazzziiiiii”.

Posledično njihovemu divjanju, ko gonijo kot bi bili na Raam-u, seveda beležimo na Obali po nekaj primerkov, ki poletijo na obmorske skale, včasih s seboj potegnejo tudi kakšnega pešca ali rolerja.

Zato, kot kolesar, pozivam avtomobiliste k obzirnosti do šibkejših členov v prometu, kolege kolesarje pa, predvsem tiste divjake, da se v prometu obnašate kultivirano, hitrost prilagodite stopnji, ko je kolesarstvo užitek tudi za panoramski razgled, da sploh veš kje si bil in kaj si videl, predvsem pa, porko dijo, kupite si že enkrat tiste zvonce. Poleg lastne pozornosti lahko tudi tisti zvonec prepreči marsikatero nevšečnost in/ali škodo. Vsi skupaj živimo na tem planetu in škoda je zapravljati čas za povzročanje škode.

Don Marko M