Ker so danes takšni časi, ko je res lahko biti pameten, sem se odločil pridružiti tej čredici. Ker sem postal lenoba, kar je sicer za Obalni temperament večni trend, proti kateremu je, primerjalno, celo črnogorska pregovornost višek delovnega procesa, sem pač ubral ustrezno linijo nadgradnje. Linijo najmanjšega odpora seveda. Seštel sem namreč, da danes zadostuje že, če si v pametni družbi, ampak, ker prisegam na konstantnost sem izbral takšno družbo, ki vsebuje tudi to, poleg pameti. Da bo vsaj eden od naju vseskozi pameten, konstantno pameten……

Začetek zgodbe sicer sega že kakšno leto nazaj, ko me je prijatelj Dejan poskušal prepričati, da potrebujem nekaj pametnega. Eh, ko ti dober prijatelj svetuje kaj takšnega, se nehote vprašaš, kam je izginila tvoja pamet. In potem sem počasi, ampak res počasi, prišel do zaključka, da verjetno res potrebujem nekaj pametnega, nekaj, kar bo pametno še namesto in za mene. Za takšen zaključek moraš seveda biti pameten.

Odločitev je padla mesec nazaj, ko sem postal neomajen, da hočem to pamet imeti, če bo potrebno, vedno in povsod, v svoji dlani, očeh in seveda podstrešnem omrežju. In tako sem se odpravil po poteh selekcije, ki se je vlekla dober mesec, dokler nisem v rokah držal pamet, bolj znano pod nazivom – pameten telefon oz. gsm.

Ko sem ga razpakiral iz škatle sem ga najprej – preimenoval. Vem ja, ni najbolj pametno, ampak njegovo, sicer odmevno ime pač ne more biti več uporabno, ker poslej pametuje samo zame. On pametuje, jaz plačujem njegovo pamet. Res je pameten.

Preimenoval sem ga v Kišta, ker sem pač ocenil, da ima v sebi vsega pametnega razmetanega več kot dovolj. Očitno pa se, vsaj na prvo spoznavo, ni ravno navdušil nad mojo domišljijo preimenovanja in se je raje zapletel v spoznavni klepet z mojim namiznim pc-jem. Povedati sta si imela toliko, da sem vso to pamet enostavno moral prekiniti, ker ni nič kazalo, da imata namen kdaj klepet zaključiti.

In potem sva se zazrla iz oči v oči. Test psihične (pre)moči. Kišta je klonil. Ali pa je le odlično zaigral. Res je pameten. Začela sva se spoznavati v vsako celico posebej in vse skupaj. Pri vsej pameti, ki jo Kišta premore, pa so mu očitno manjkali elementi moje malenkosti, za katere je pokazal silno željo po spoznavanju. Neutrudno me je namreč začel spraševati vse možno, tudi zelo osebne zadeve.

Spraševal je sicer pametno, a sem ocenil, da je kakšna urca prijateljevanja dosti premalo, da bi mu povsem zaupal, zato sem mu odgovarjal včasih z da, včasih ne, največkrat pa sem mu ustregel, da me na isto vprašanje lahko spomni kdaj kasneje. Uh, pameten, pa še vljuden.

Potem se je, v naslednji urci dveh, predstavil še Kišta sam v vsej svoji veličini. Postajalo in postalo mi je jasno, zakaj ne rabim še ene tajnice. Kišta namreč, pametno seveda, naredi vse potrebno, kar mu naročim, pa še dobre predloge ponuja zraven. Predvsem pa se med delovnim časom ne šminka, ne čveka s prijateljicami, ne hodi na kafete, ne pozabi nobene obveznosti, ga ne boli glava, frizura še manj, je točen in natančen in ne sanja o povišici plače zaradi neučinkovitosti.

Tako, da je edina njegova pomanjkljivost ta, da ne zna skuhati dobre prave jutranje turške kave, kar pa se mu zlahka oprosti, sploh odkar so tovrstne tajnice na robu izumrtja, kelnerca v bližnjem bifeju pa jo skuha odlično in postreže navihano in z nasmehom, da si ne moreš kaj, da je ne rukneš. Kavo.

Po nekaj dnevih sva s Kišto postala zelo frendli in priznam, da me njegova pamet nadušuje. Še bolj kot to pa me navdušuje, da zna molčati, ko pove, pove argumentirano, sploh pa spoštuje mojo zasebnost – ugasne ali prižge se ravno takrat in za toliko časa, kot jaz hočem. In vsak moški, ki ima opravka z ženskami ve, da je to slednje res neprecenljiva vrlina.

Don Marko M