Ne vem no, ampak obletava me občutek, da se nekateri res trudijo povsem uničiti veseli december, ki sicer načeloma ni nič bolj vesel, kot preostali meseci leta, je pa poseben v svoji posebnosti. Že zaradi tega, ker vsebuje praznik, katerega praktično enotno praznuje človeštvo celega sveta, vstop v novo leto. Nekako je bilo v navadi, da smo vsi v podzavesti odštevali zgolj tistih točno par zadnjih dni tekočega leta, da bi lahko v polni zavesti odšteli tistih nekaj zadnjih sekund. A že nekaj let ni temu več tako…..

Spomini mojega otroštva me popeljejo v čas, ko veseli december ni bil nabit s potrošniško mrzlico, kot glavni praznični smisel. Namesto tega je bilo v zraku, mislih, srcu in tistih okroglih velikih rjavih otroških očeh nabito polno – pričakovanja. Pričakovanja posebnosti, ki je na sporedu le enkrat letno.

In temu posebnemu trenutku praktično nihče ni posvečal pozornosti do odštevanja zadnjih dni do Novega leta. Takrat smo otroci razvili vsa svoja hrepenenja, skupinsko v bližnjem gozdu ustrezen drevešček, katerega smo potem postavili na stojalo, okrasili zelo funkcionalno z bonboni in čokolatini, ker smo pač razmišljali naprej, da bo treba čez nekaj dni ta drevešček pospraviti.

Darila, vedno zgolj praktična in uporabna za večino dni naslednjega leta, smo hrepeneče ugledali okoli drevesa šele predzadnji dan v letu, tako, da je naše pričakovanje doseglo kulminacijo ravno prav, da smo intenzivno potem preživeli še zadnji dan v letu. Ja bil je sladek in potešenega hrepenenja nepozaben teden in dobre seveda ohranjam.

Zunaj po vasi, pa tudi v mestu, ni bilo kičastega javnega okraševanja, trgovinske izložbe so bile praktično povsem normalne, kot vse dni, ampak vseeno smo v zraku vsi čutili hrepeneje pričakovanja….

Danes pa…..

Že prejšnji teden se je v našem mestu, kar je sicer postalo neko pravilo zadnjih let, začelo okraševanje ulic, promenade, celo šokiranih dreves in nekateri deli so testno že prižgani, čeprav naj bi ves lajtšou zaživel od 1. decembra. Že leta v Kopru plačujemo 100 čukov za vedno isto okraševanje, ki je brez vsake kreativnosti in posebnosti.

Nekje istočasno, nekateri celo prej, začnejo s tem postopkom še trgovci. Le da je koncentracija kiča dosti bolj intenzivno omejena na manjšo kvadraturo. Ampak, ko greš mimo serije trgovin v vrsti ali v kakšen večji šoping center se lahko nagledaš še bistveno več raznorazne svetlikajoče krame po izložbah.

Tistih obešenih božičkov pa je že toliko, da sploh ne vem, kako sploh še (pre)živi za tisti en njegov dan, zato pa imam dosti raje dedka Mraza, ki pride takrat, ko mora, torej tista zadnja dva dni leta.

Trgovci začnejo še bolj blesaviti s tistimi svojimi, tokrat posebnimi veselo decemberskimi akcijami, oglaševalsko bombardiranje posebnih decemberskih ugodnosti na vseh koncih in na vse načine pa ne zadane verjetno le slepih in/ali gluhih. In vse to že od druge polovice novembra za tista dva decemberska dneva.

Skratka, ko pride na vrsto tisti zadnji teden decembra, sploh zadnja dva dni, je človek lahko že povsem utrujen, brezvoljen, celo razdražljiv in edino kar še pričakuje je, celo pred začetkom finala Novega leta, da bi se ta kričeč kičasto svetlikajoč dosti prezgodaj začeti kraval čimprej zaključil. Vem ja, moral bi sprejeti to dejstvo kot nov tradicionalen običaj. Pa res moram ?

Don Marko M

httpv://www.youtube.com/watch?v=5XYqSlPFAJw