Ko te zadane nepredvidljivo imaš v bistvu dve možnosti – lahko samopomilovalno kloneš, lahko pa se uporniško spopadeš. Lahko sicer tudi čakaš na srečo, a saj veš, sreča je opoteča. Anže Pratnemer je sprejel izziv in se spopadel – z usodo in samim seboj. In z njim vsa Slovenija. Ja, Anže je zakuhal pravo manijo prostovoljnih zbiralcev plastičnih zamaškov. Zakuhal je celo dosti več. Njegova zgodba je zasejala pozitivno energijo solidarnosti od najmlajših, do najstarejših in vse vmes. In edino prav je, da Anžetova pozitiva zaokroži letošnje zgodbe tega bloga…..

Sploh ni dvoma, da je Anže čisti skupek vztrajnosti in uporništva z razlogom. Kot sam pravi, ga je kruta prometna nesreča v svoji nesreči na določen način celo osrečila. Vsekakor je Anže živi dokaz, da je še dosti upanja z in v mladini naše male podalpske. Tudi zato, ker je navidezen poraz zmogel spreobrniti v lastno zmago, za kar pa se, povsem skromno, ne pozabi zahvaliti za pomoč prav vsem, ki so mu stali v oporo na tej poti. In v oporo je bil tudi prav vsak, ki je prispeval že en sam plastičen zamašek…..

Po dobrih dveh letih zaključene akcije zbiranja zamaškov sva se spet srečala. No, smo se srečali. S seboj sva namreč imela tudi lepša, nepogrešljiva delčka. Anže svojo najdražjo, jaz pa mojo malo Carico, ki si je silno želela Anžeta spoznati. Anže je namreč zelo znan tudi na njihovi šoli, tako, kot na praktično vse naših šolah.

S svojo iskrivostjo in iskrenostjo je Anže navdušil tudi mojo malo Carico in verjamem, da bo v nadaljevanju tudi tebe. Anžetu sem celo zastavil največ vprašanj kakšnemu mojemu gostu v vseh (novinarskih) letih in z lahkoto bi jih še vsaj toliko. Anžetu namreč jezik teče ravno tako hitro kot  misel in kar je zelo pomembno, oba sta usklajena…..

Si kdaj prej pomislil, da boš vseslovensko popularen ?
Ne, nikakor ne. Vedno sem bil bolj samotarski, nisem se izspostavljal. Tudi od začetka same akcije smo bili z družino v dvomih kako in koliko se naj izpostavimo javnosti, saj smo vedeli, da z »slavo« pride tudi tista druga stran. Naj omenim, da nisem bil samo vseslovensko popularen, v kontaktih sem bil tudi z ljudmi iz tujine, ki so mi želeli srečo ali celo donirali.

Uporniški “ne” je tudi koristen. Nenazadnje si ga in ga še uporabljaš pred “predaj se”. Takšno uporništvo pa lahko zahteva tudi zadnje atome energije…
Za posameznika je tako uporništvo utopija. Predvsem po nesreči, ko preideš na nove tire življenja, nov način razumevanja vsakdanjika, tega ne moreš narediti sam. Tukaj je za rezultat uspešnega okrevanja in upora proti žalosti, bolečini in zavedanju o izgubi. Potrebna je pomoč družine, partnerja, prijateljev in okolice. In jaz sem vse to imel. Na pretek, 24 ur na dan. Oni so bili moje napajanje, oni so mi nudili tiste atome energije, ki sem jih vložil v rehabilitacijo sebe in ohranjanje tistega optimizma, da sem izgubil samo eno nogo.

Koliko krat si prevrtel film tiste prometne nesreče?
10x? 20x? 100x? Ne štejem več. Večeri so predvsem problem, ko se dogajanje okoli mene umiri. Včasih tudi sredi belega dneva dobim tisti preblisk, kako je bila zadnja stvar, ki sem jo slišal pred poletom čez varovalno ograjo samo cviljenje gum in zvijanja pločevine.

Vsaka nesreča prinese s seboj tudi nekaj dobrega. Kaj dobrega si sam izluščil iz te izkušnje ?
Uff, verjetno več kot slabega. 😀 Življenje se spremeni, moje se je na srečo na bolje. Ko se enkrat sprijazniš z izgubo začnes opažati, kako je življenje lepo. Spremeniš pogled na denar, na delo ki ga opravljaš, na prijatelje. Začneš živeti bolj polno, pa naj se to sliši se tako pocukrano. No, jasno je pa tukaj še moja nova punca, ki se je ogrela zame kljub moji “drugačnosti”.

Kakšen odnos do plastičnih zamaškov (pokrovčkov) si imel pred nesrečo?
Nekako nisem bil velik potrošnik plastificiranih pijač, tako da neke velike pozornosti nisem posvečal
tistima dvema gramoma barvaste plastike.

Kako sta sedaj usklajena s tvojo novo nogo. Sta že pri tvoji napovedi, da bi rad bordal po snegu ?
Trenutno me okrog nosi 3R80 koleno, za katerega sem moral doplačati nekaj cez 2.000€ – popolnoma mehansko koleno z varnostno zaporo. Zaradi hude travme moje desne noge, ki je za sabo pustila skoraj 3 kvadratne decimetre brazgotin, moram uporabljati še posebno silikonsko navleko, da se mi koža ne vname. Pa tudi s tem so še problemi, tako da sem že na par-mesečni čakalni listi za novo operacijo, ki mi bo malo omilila bolečine pri hoji.
Dokler pa ne uredim teh zdravstvenih problemov, pa si ne morem privoščiti kaksne odrgnine vec zaradi neprimernega lezisca. Bordanje je zaenkrat na stranskem tiru, prav tako pa nakup elektronskega kolena, za katerega sem zbiral zamaske.

Odločil si se tudi za nadgradnjo kolena v elektronsko, katero bi ti omogočalo še boljšo gibljivost. So kakšne težave na tej poti?
Poleg prej omenjenih zdravstvenih so tukaj jasno še birokratski zapleti, oziroma zapleti z denarjem. SOČA (drzavna ustanova) je prenatrpana in je težko dobiti dovolj pozornosti od protetika za učinkovito in kvalitetno obravnavo. Edini drugi slovenski ponudnik protetike pa ima čudno politiko nabijanja cene v višave, tako da tudi tam nisem nič opravil.
V tujini pa za slovenca nočejo slisati.
Pisaril in klical sem v Italijo, Avstrijo, Anglijo, Hrvaško in Češko in povsod so mi odgovorili, da se naj obrnem na predstavnika za južno Evropo, ki pa me je, po dvo tedenskem dopisovanju v katerem sem mu razložil problem z neko firmo in njihovimi cenami, začel enostavno ignorirati. Očitno jim moj denar smrdi…..

S svojo nesrečo si zanetil pravo zamaškasto (pokrovčkasto) revolucijo. Danes to obliko humanitarnega zbiranja izvaja mlado, staro in vse vmes. Moras pa že biti ponosen nase….
Jaz sem bil samo obraz v tej akciji, prave zasluge nosita moja starša, stara starša, prijatelji in vsi, ki so to akcijo podpirali. Ponosen sem, da nam je uspelo in da se ta uspeh še kar nadaljuje, spet z koordinatorstvom mojih staršev. Po drugi strani mi je pa žalostno gledati, da moramo družinam in posameznikom v stiski pomagati z zbiranjem praktično smeti, medtem ko se pujski v parlamentu redijo na naše stroške. Žalostno.

Koliko si spremenil seznam svojih hobijev zaradi nesreče?
(Zaenkrat) ni več kolesarjenja in teka, sprehodi so krajši. Sem pa po duši in izobrazbi računalničar, tako da moj hobi, računalnik, še kar ostaja. Se pa to popravlja. Punca je vzela stvar v roke in me počasi vrača v bolj aktivno življenje.

Dajva malo preklopiti. Kateri del dneva, tedna, meseca in leta ti najbolj leži?
Večer – vse se umiri, misli lahko preusmerim tja, kamor želim. Takrat sem najbolj produktiven.
Petek – ponavadi se takrat dobim z mojo punco, saj med tednom preživiva čas 80km narazen.
16ega vsak mesec – prispevki za s.p. so plačani, to mi je edina skrb, da si ne nakopljem cesarjeve vojske na glavo.
Junij – ravno prava temperatura za računalničarja. Narava se prebuja in je lepo pogledati skozi okno.

Kdaj si nazadnje prebral nekaj “pametnega” ?
Hmm, svet knjig sem nažalost pustil v osnovni šoli. Iz požiranja Karla Maya, Vinetoua in podobnih knjig sem preklopil na need-to-read gradivo, ki se bolj ukvarja z reševanjem oziroma servisiranjem računalnikov, poizvedovanju o protetiki ali pa nasplošno o računalništvu.

Dan si težko predstavljaš brez….
Jutranjega spanca. Saj vem, sem pač računalničar, ampak ljudje ne razumejo, da mi tipkamo pozno v noč, zjutraj pa smo polno aktivni šele okrog 10 ure….

Jaz imam vse razloge, da te razumem. Dajva kakšno noto naslikati. Koliko udarcev na minuto mora imeti glasba, da se ti vsidra v razpoloženje?
Uff, nikoli nisem meril. Poslušam praktično vse – od cro do temnopoltih raperjev, pop in tudi kakšna orkestralna glasba se pojavi na moji playlisti.

Idealna zenska vsebuje….
Hehe, tukaj mi je najprej prišel na misel odgovor – mene, ampak verjetno sprašuješ po nečem drugem. Imeti mora posluh za težave drugih in ne sme biti ošabna ali prevzetna. In najbolj pomembno – biti mora poštena in zvesta.

Prvih 5 okroglih, ki ti padejo na misel, so…
Kovanec za 1€….guma, ki sem jo menjal pred tremi leti…. značka Alfa Romeo….. popek moje punce…. in oblika mojega ležišča umetne noge.

V športu vneto navijaš za…
Uff, šport je še ena zadeva, za katero se čedalje manj zanimam. Če pa bi se že omejil, je to mogoce nogometna reprezentanca Nemčije, čeprav so izgubili precej moje naklonjenosti z odhodom Khana.

Je zate kuhinja prostor v katerem poka od tvoje kulinarične spretnosti ali le shramba hrane in kupa nepotrebne posode?
Včasih se rad zavrtim v njej in pripravim moji dragi kakšno umetnijo. Ampak samo včasih. Sem precej neroden na eni nogi ko pride do poskakovanja okrog, s polno posodo omake v rokah. 😀

Se ti zdi, da se budilka s svojim oglašanjem namenoma postavlja v položaj ogrožene vrste?
Uff, koliko slabih misli mi je že letelo nanjo, pa sem ji še vedno hvaležen, da je vsaj eden v moji postelji točen in v hipu pripravljen na nov dan.

Je človeku bolj modro krožnik napolniti ali ga naučiti, kako naj ga napolne?
Hehe, ja in ne. Ko se tiče osnovnih stvari za preživetje, potem vsekakor ga naučiti, po drugi strani pa nočem ostati brez posla popravljanja računalnikov. 😀

Ok Anze, greva midva po svoje še naprej. V tem delu ti le še prepuščam zaključno besedo bralcem, še prej pa ti privoščim nikoli konca pozitivni vztrajnosti in Srecno 2012……
Hvala za tvoj čas. Tudi tebi želim srečno novo leto, da bova še sodelovala naprej. Vsem bralcem pa lahko rečem samo dvoje: kar te ne ubije, te utrdi in nikoli ni tako slabo, da nebi moglo biti slabše.
Tako da glave gor v novem letu, ki prihaja. Itak bodo težave, ampak samo z voljo in pogumom jih bomo prebrodili.

p.s.
Anžeta lahko obiščeš tudi tukaj :

– Knjiga obrazov
– Mojster računalništva
– Družabno +

Don Marko M