Ko slišim koga, da nekoga deklarira za komunista, se samo še nasmejem. Cinično seveda. In ker mi žilca ne da miru, enostavno moram vprašati tiste, ki imajo komunistov polna usta in nočnih mor, kdo ali kaj komunist sploh je ? Seveda ob upoštevanju, da živimo v 2012. A namesto odgovora, mi pred oči pripeljejo zgolj odprta usta Postojnske jame ali pa tipkovnico, ki ne vsebuje nobene črke na to temo. Kje so torej vsi tej silni komunisti?……

Rojen sem v SFRJ, torej po letu 1963, ko je ta naziv stopil v veljavo. V moji prvi domovini, na katero me veže za Triglav lepih spominov. Domovini, ki mi je omogočila spoznavanje drugačnosti, solidarnosti, multikulturnosti in človeškega spoštovanja.

In ne, nisem živel v komunistični državi, ampak socialistični. Do komunistične ureditve tudi SFR Jugoslavija, kot večina socialističnih držav, sploh ni nikoli prišla. Komunizem je ostal le nikoli uresničena ideja brez praktične realizacije.

In ja, v SFRJ je sistem vodila in urejala Komunistična partija. Sklepam, da zato, ker je bil socializem predhodnica prestopa v komunizem in si je tak naziv ta politična opcija nadela kot predpriravo vstopa v komunizem. Posledično so bili člani KPJ, pa tudi po republiških odborih, imenovani za komuniste. Lahko me popraviš, če se motim.

Po mojem na svetu nikoli ni obstajala družbena ureditev, režim, ki ne bi prikrajšala vsaj nekoga ali ga oškodovala. In tudi ne bo. Ker je to teoretično in praktično neizvedljivo.

No, tej tovariši komunisti so v SFR Jugoslaviji, torej tudi v naši mali podalpski, skrbeli, da je sistem tekel prvenstveno v korist “malega človeka”, tudi pod sloganom “V slogi je moč”.

V mojih najstniških očeh je sistem po socialni plati deloval odlično. Imeli smo brezplačno šolanje na vseh stopnjah, imeli smo na stotine raznih krožkov in le pri redkih sem manjkal, imeli smo cel kup športnih krožkov in klubov in le pri redkih sem manjkal, imeli smo pestro družabno življenje in le redkokdaj sem manjkal, imeli smo številne izlete v spoznavanjih multikulturnosti po celi Jugi in tudi izven in le redkokdaj sem manjkal. Vse to in še več in vse brezplačno. Samo hoteti učiti si se moral.

Otroci smo imeli tudi red, disciplino in spoštljivost do starejših, sploh v šoli,  a vseeno tudi neizmerno svobodo. Za vse je bilo dovolj časa. In ja, v tej svobodi si lahko počel praktično vse, kar se ti je zljubilo, razen škode. Aja, pa kritiziranje Tita ni bila ravno modra poteza, čeprav vicev na njegov račun ni zmanjkalo. Ampak, zakaj bi kritiziral nekoga, ki je prvič in edinkrat osvobodil to našo malo podalpsko in mi ni nič žalega storil.

Komunisti so skrbeli tudi, da so naši starši imeli službe. V okviru službe pa urejen socialni status. Zdravstvo brezplačno. Nezaposlenost zanemarljiva. Če si hotel delati, si službo dobil v nekaj urah. Delovni urniki so bili človeški in naravnani tako, da so bile družine večino časa skupaj, za vikende in praznike sploh. Starši so lahko neovirano vzgajali svoje otroke in država, torej tisti komunisti, jim je pomagala. Tito se je pač držal svojega “Otroci so naše največje bogastvo”.

Komunisti sicer niso simpatizirali RKC, a vseeno niso omejevali delovanja verskih skupnosti, razen v delu, da jim pač v nobenem primeru niso dovolili vmešavanj v državno politiko. Ja, komunisti so bili tudi verniki.

Komunisti so skrbeli tudi, da je bil delavec spoštovan, sploh v realnem sektorju. So se pač zavedali kdo dela za koga, delavec za birokracijo in ne obratno.

Delavcu so podelili ogromno pravic, celo preveč včasih po mojem. Delavec ni bil zlorabljeno izkoriščan, prejemal je redno in dostojno plačo in bil redno zaposlen. Vsi prispevki za penzijo so bili redno poravnani.

Kdor ni imel svoje strehe nad glavo, so mu komunisti dodelili socialno, torej stanovanje skupne državne imovine. Brezdomcev praktično ni bilo, razen če je sam kdo tako hotel.

In potem je šla SFR Jugoslavija, zaradi lakomnosti političnih apetitov, u tri p.m.

Dobesedno čez noč sem 91’ega pristal v novi domovini, čeprav sem tudi v tej rojen, ko to še ni bila.

A čez noč se ni zgodila samo nova domovina, ampak se je začelo tudi 20 letno teptanje človekovih pravic in svoboščin. Delavec je postal samo številka, ki lahko dela samo še za bagatelo, brez plačanih prispevkov, brez plače po več mesecev, brez dostojanstva.

Revščina se bliža 500 tisoč državljanom, nezaposlenost katastrofalna, medčloveški odnosi mizerija.

Sociala je padla na najnižji možni nivo, za katerega se vedno težje reče, da deluje za človeka. Otroci, šolarji praktično nimajo več nič brezplačnega v izobraževanju. Starši morajo za golo preživetje garati na petek in svetek, namesto, da bi vzgajali družine. Plačevati moramo zdravstvo, plačevati moramo vse, a v zameno dobimo malo nič.

Namesto, da bi se, kot vsako trezno in kultivirano ljudstvo, naučili živeti z zgodovino naroda in se iz nje naučiti, se jo poskuša potvarjati in blatiti.

In za modrijane so za vse krivi komunisti.

In potem tej modrijani udrihajo, da je bil komunizem totalitaren sistem. Ne, ni bil, ker ga sploh ni bilo.
In potem tej modrijani udrihajo, da slovensko državo vodijo komunisti.
Dajte torej tisti, ki ne morete spati brez komunistov razčistiti.
Kateri oblastniki v naši mali podalpski so bili komunisti – tisti do 91ega ali so to tisti po 91em ? Oboje očitno ne bo šlo.
In seveda pokažite mi kakšnega komunista. Za vsako ceno.

tovariš Don Marko M