To je pa zdaj že tu mač. Hudo mač. Godilo se mi je kot ocvirku v loju,dokler…Dokler se fotr ni spomnil, da bi lahko on bil jaz, jaz pa on. Za en dan, je rekel. Da bom glava familje. Pri 15ih pa glava. Pa da bom lahko pameten še bolj kot ponavadi, ko bom glava familje. Ja pa dajmo ta štos posrkat,sem na prvo pomislil. Šef familije za en dan. In je prišlo tisto sobotno jutro….

Ko mi je ura podivjala v ušesa ob 7ih, me je najprej prešinilo, da pogrešam….kladivo – univerzalno pametno orodje. Ajoj, pa kateri normalen pubertetnik vedri v soboto že ob 7ih ?! Nasilno je bilo prekinjeno tisto, kar najbolje znam početi. V spanju sem tako odličen, da lahko to počnem tudi z zaprtimi očmi neomejeno časa.

Hišni red, katerega fotr drži, kot pijanc plot, ko ni njega pa moja mamica, čeprav bolj frilendersko kot fotr, je bil jasen že leta, čeprav mi je tema padla vsakič, ko je bil na vrsti. Sploh ko sem bil v redu na vrsti.

Videza, kot da sem malo prej preživel tramontano sem se, spotikajoč na svoje podočnjake, priguncal do kuhinje. Da postavim zajtrk na mizo za femili. Kruh-je, maslo-je, marmelada-je, mleko-je, jajca-so, kava-je, kakav-je, jogurt -je, sadje-je. Pribor-ni, spečena jajca-ni, skuhana kava-ni, vse na mizi-še ni.

Ura 7.05. OK, mam še 25 minut fore. V minuti sem vse zmetal na mizo. Ta stari in sestra, ki se vedno neki zmišljuje in blagor moškemu, ki se bo ukvarjal z njo, sploh tistim, ki jo bodo zamudili, so mi že včeraj naročili, da hočejo za zajtrk tudi fritajo.

Čakaj, kaj tej še vsi spijo. E pa ne bo šlo tako. Zašibam proti sobi tastarih, odprem vrata in po fotrovsko zatulim :” Zora je svanula….”. Mamica sploh ni trznila, fotr pa se je počasi obrnil, me na pol koplja pogleda premeril in prijavil : “To je njen problem….”. In se je obrnil nazaj. Medtem, ko sem zapiral vrata sem še navrgel “in da se ne bi slučajno vračal”. Vrata so sigurno razumela.

Stopil sem še do vrat poleg in se isto zadrl 3 leta starejši sestri, ki je bila pokrita čez glavo. Nič. Zadrl sem se še drugič. Počasi je odmaknila pokrivalo iz obraza in odmrmrala : “ja, ja…”. “Hej mala, danes sem jaz glava familije” sem že malo penil. “Ti kar bodi” je še dodala. Nisem prepričan, ampak mislim, da sem slišal njen smeh pod odejo. Smrkla.

Šibam v kuhinjo. Zmečem vse na mizo. Za fritajo sem se še posebej potrudil. Še dobro, da ima internet vse recepte. Sicer je od 10ih jajc približno 5 med ubijanjem pristalo na štedilniku, namesto v ponvi, ampak slednje sem se odločil ponuditi kot specialiteto žara.

7.35. Zajtrk pripravljen in zaderem se na polno grlo “zajtrk na mizi”. Čez 5 minut prizeha mamica, za njo sestra, fotr king zadnji. Je pa bil zato prvi, ki je izpljunil fritajo iz ust, ker “teh jajc že ne bom jedel, saj nisem kača”. Zahvala pa takšna. Meni so bile tisti koščki jajčnih lupin v fritaji prav simpatična poživitev za oko, celo tako in toliko, da bi še swarovski klonil.

Že med zajtrkom sem sestri  določil pospravljanje mize. In ko nisem še niti do konca rekel “sobotno pucanje stanovanja”, je fotr že prijavil, da bo pospravljal mojo sobo. Mamica je hitro vskočila, da bo njuno spalnico in dnevno, sestra pa urno dodala, da bo svojo sobo in kopalnico. Ostala je še kuhinja, s posodo vred in – sesanje. Ajoj.

Čez 20 minut, ko sem pomil posodo zajtrka, sem odsurfal na kontrolo, da vidim kako tlačani garajo. Odprem vrata moje sobe in tam vidim…..hej, pa kaj je zdaj to. Fotr je v slušalkah na ušesih nažigal “kako je lepo biti glup”, medtem ko je mlatil po plej stejšnu kot, da je to njegova zadnja želja pred strelskim vodom. Fotr si me je preveč resno izbral za vzor.

Ker je fotr pospravil sobo ravno ravno tako, kot smo jo klapa na zadnji Tinini žurki, ko jo je nekaj ur za nami še dva dni pucal čistilni servis, sem moral uporabiti avtoriteto kapo femili. Kot ragbi napadalec sem prebijal do fotra, mu snel slušalke in naštel znane besede : “Mulc, kaj ti mene zajebavaš. Ko pridem nazaj da je vse spucano, če ne ti bom jaz pospravil !”

Ko je fotr nazadnje tako pospravljal mojo sobo, sem še dva dni na odpadu iskal moje stvari med smetmi. Ampak mislim, da me je tokrat razumel.

Sledila je kontrola mamice. Njena soba zaklenjena. Grem v dnevno in evo ti nje tam razširjene po kavču in gleda vsisecmarimo limonado in zraven tuli glavni igralki : “..ne, ne bodi mona, ne ga vzet nazaj, ker poriva še tisto prasico…” Ko je opazila mojo pojavo je hitro dodala : “Da te ne bi čula tako govoriti.” Pa ja, kot da me brigajo takšni nežni izrazi.

“Mami, zakaj je tvoja soba zaklenjena?” “Zato ker je moja in ti nimaš vstopa”, mi je zabrusila, “in ker sem že svoje pospravila” je še navrgla. In me za nameček še prebodla s pogledom, v katerem je bilo jasno zapisano, da če jo mislim šefovsko kontrolirati, lahko pozabim še kdaj na tiste njami mufine. Ja, to je bila čista manipulacija šefu in pameten šef se ne odreče mufinom.

In sem skočil do kopalnice. Sestra je ravno lepila na trepalnice tisti tekoči premog. “Kaj si že pospravila?”, sem se potrudil jo bolj resno ošvrkniti. “Daj mali, spizdi ven” mi je tresnila in se mazala naprej. “Hej ženska, danes sem jaz kapo familja, če si pozabila”. “Ok, če si kapo familja pa si pospravi kopalnico” je vihravo butnila in zbrisala iz kopalnice. E pa jebemti te smrkaste upornice brez razloga.

Ko sem pograbil sesalec v roke, je že po nekaj metrih sesanja v meni dozorela odločitev, da niti pod razno nekoč ne bom nasedel ženskim fintam, da je premalo prostora. Če pa že bom, v vinjeno neprisebnem stanju kdaj klonil, bo strokovno dodelano in notarsko overjeno podpisala, da bo sama pucala in sesala 120 kvadratov, čeprav jih bomo uporabljali samo 60.

Po dobri uri čistilne akcije sem se zadrl : “Oblačenje ! Gremo v trgovino.” In ker po 5ih minutah še kar ni bilo nikogar od nikoder, sem moral po sledeh. Fotr je v moji sobi že orgazmiral na plej stejšnu s slušalkami in ker ni moje 2x opozorilo zaleglo, sem pač povlekel vtičnico iz štroma. “Pa kaj si normalen, rekord si mi zjebal” je popenil fotr. “Če ne boš zdaj postavil rekorda v oblačenju, je bila to tvoja zadnja igra. Brez rekorda”, sem malo penasto odbrusil. Hm, ne spomnim se, od koga sem to pobral, od kapitana Sperova sigurno ne, je pa delovalo.

V sestrini sobi je bilo vse kot po navadi. Še vedno se je prepričevala z ogledalom, katera je najlepša, kar je pomenilo, da mojega poziva sploh ni uspela slišati, zato sem pograbil bližnji tuš, stopil med njiju in na ogledalo napisal s tiskanimi velikimi črkami – IMAŠ MOZOLJ NA RITI ! Vriskajoča je odvihrala k mami v dnevno.

Kar je bilo dobro, ker sem tako imel obe na kupu. Obenem pa sem lahko naredil plemenito delo in rešil še preostalo polovico papirnatih robčkov iz družinskega pakiranja pred solznim utapljanjem s tem, ko sem ugasnil te ve. Končno smo bili vsi nared in odstopicali proti prevozniku pred garažo.

In medtem, ko sem med našim polnjenjem avta fotru naložil, da mora peljati, sem poskušal biti še dodatno prijazno ustrežljiv do familje : ” Torej, kakšen predlog za kosilo ?” Naenkrat so vsi trije potolkli vse rekorde sinhronega plavanja in kot na gumb, skozi zobe in v nasmehu ustnic, odvrnili : “Danes si ti šef. Ti določaš in odgovarjaš.” Če sem še zelo razumel pomen odločanja, pa nikakor ni šlo skupaj, da sta ta dva pojma odločanja in odgovornosti tako zelo povezana. Pa kaj ta moja familja res ne gleda naših politikov.

Fotr je zakurblal avto in zapeljal. Med potjo proti trgovini, pa sem naprezal sive celice, kaj bo za kosilo. Pa za večerjo. Pa jutri za zajtrk. Pa kosilo in večerjo, ker v nedeljah pri nas ne hodimo v trgovino. In vse to za 50€. Fotr je rekel, da naj se s tem znajdem kakor vem in hočem, nenazadnje sem kapo familje…..

nadaljevanje sledi….jutri….

Don Marko M

httpv://www.youtube.com/watch?v=QFk3CtHVZ0I