Ko sem pred leti prvič slišal izraz “retro”, sem ga seveda preslišal. Kot marsikaj prvič, razen, ko je šefica rekla : “Plača”. A ker se je “retro” ponavljal na vseh koncih sem, raje kot v slovar, zaslišal mulce. “Kako kaj je to? Retro je nekaj starega…”, so mi navrgli navihano. Pogladil sem se po bradi, premeril vse 3 in dodal svoje : “Hm, torej, če prav razumem, so te vaše adidas rožice – retro stil.” “Ja”, so skočili vsi trije. “Hm, torej smo isto stari”, sem jim odložil v nasmehu in jih zapustil odprtih ust. In potem sem začel razčlenjevati, ali je “retro” zelo bogat, ali sedanjost zelo revna…..

Šel sem še dlje, ker pač rad maltretiram obris medušesnega organa in ugotovil, da že preveč tega, kar gledam danes okoli sebe, v svoji podobnosti že neverjetno asocira na moja opažanja in doživetja iz pionirskih in mlajše mladinskih let. Zaključek je bil jasen – kaj drugega, kot, da sem in ostanem mlad, mi enostavno ne preostane. Ker retro je danes mlad bolj kot kdajkoli, ker sem bil v retru mlad bolj kot kdajkoli in ker bo jutri spet – retro.

Kot razumem to sodobno retro manijo, se današnji snovalci in prodajalci niso odločili popularizirati retra kar vsepoprek, ampak so se sfokusirali na, zaenkrat vsaj, pravim ji, zlato dobo človeške domišljije in kreativne ustvarjalnosti, torej na obdobje med 60 – 80 leti prejšnjega 100letja, pred iztekom 1000letja.

Ampak, kaj je bilo tako magičnega v tistem obdobju, da se ga tako vztrajno ohranja pri življenju in opeva? Razen sexualne revolucije, rožic power gibanja, splošne sproščenosti ljudi, mogočnega in nedosegljivega glasbenega arhiva, večnega Janes Bonda, Happy days, piš vetra pod kiklco Merlinke…..

Ali plesnega twista, rock’n’rolla, disca, bikink, ščink (frnikol), hula hopa, gumitwista, kotalk, kolebnice, frizbija, badmintona, družinskih namiznih iger, šuškasto šajnaste disko opreme za nepogrešljive disko plesne figure, prenosne škatlaste kasetarje…..

Verjetno vse to. Po dobrih 20 letih stagnacije in pehanja zgolj za materialnim je prišlo do spoznanja in osveščanja, da smisel življenja in človeštva ni v egotripovstvu, ampak druženju. Skupni imenovalec retra je namreč prav to – človeško druženje, sproščanje in zabava. In to brez predsodkov in/ali škodoželjnosti.

A razlog je po mojem tudi v tem, da je splošna kreativnost zadnjih 20 let čelno nagazila neprebojno steno. Vse je temeljilo zgolj še na nekih poosodabljanjih in nadgradnjah, prav novo izumljenega pa praktično nič. In ker je stagnacija najhuša možna oblika za človeštvo, je bilo pač treba začeti poganjati. Pa čeprav nazaj, v retro. Ampak, včasih je itak modro narediti korak nazaj, da lahko potem dva naprej.

Danes opevani retro stil pomeni seveda bistveno več, kot le zgolj obujanje spominov neke preteklosti, spretno zapakirane v prakso. Pomeni poklon spoštljivosti tistemu pomembnemu obdobju človeške zgodovine, katerega bo, v njega skoncentrirani obliki let, težko kdaj prekositi.

No, pričakovati zdaj, da bo retro sam delal čudeže, brez da bi sami kaj zanj naredili, pomeni seveda preveč gledanja Čak Norisa in Bej uoča skupaj. In četudi je vse sveže Oscarje pobral ravno retro film, pa retro ne daje nobene garancije, da bodo ženske, ki čakajo princa na belem konju, le tega tudi dobile. Čeprav bo držalo, da se možnosti povečajo v tistem trenutku, ko se na kotalkah in v bikiniju prikažejo pred njim. Konjem. Princ pač nima časa, ker rola hula hopa.

Ščinke (frnikole), katerih je bilo in je vedno dovolj na zalogi, obvladam še iz časov, ko sva se s popkovino stikala. In prav nikoli še nisem nobene kupil. V otroštvu sem prvo dobil podarjeno od neke smrketaste simpatije in od tam dalje sem celo vedro ščink prigaral v neposrednih dvobojih na ščinkastih bojnih poljih. Najraje sem igral za kakšno t.i. “koščenko”, ki so bile iz posebnega keramičnega material, ki je omogočal prefinjenost tehnike uporabe v felširanjih in izbijanjih. Sploh pa si bil z dvema koščenkama v hlačah, za smrkete ravno takšen frajer, kot danes danes za prave ženske.

Medtem, ko smo mulci ščinkali, so mulete raztegovale gumitwist elastiko. Ne bom tajil, da smo mulci, bolj kot elastike, občudovali raztegljivost nekaterih mulet. Ampak takrat sem si moral priznati, da tisto dvigovanje nog ni bilo zame, kot si danes priznavam, da je dvigovanje nog edino pravo zame.

Mulete so prednjačile tudi pri ristancu, kamor je nas fante zaneslo zgolj v primeru, če je bila glavna nagrada za zmagovalca velik forte bačo od poraženke. Tudi hula hop je bil bolj kot ne ženska domena, katero pa smo z zanimanjem testirali tudi fantje. Razlog je bil seveda povsem drugje, kot v tistem obroču, torej v spoznavanju anatomije gibčnosti in še danes z zanimanjem pospremim pravo žensko, ki ga zna spretno in energično zavrteti.

Vse te igre in še marsikaj danes “retro” so me spremljale praktično od takrat, pa vse do danes, ko jih še vedno treniram, razlika je le, da so vmes  sparing partnerji postali tudi moji potomci oz. potomke.

In ko tako poslušam mlajše mladince in moje pionirčke, kako kuuul je ta retro, ko tlačijo nase garderobo tistega časa, odkrivajo tisto muziko, s katero so tudi po moji zaslugi sicer odraščali, se zahvaljujejo steni, ker jih je ustavila med kotalkanjem in navihano poganjajo vse ostale igre se vprašam : “Hm, drage moje in dragi vaši, le kaj pa bo vaš retro v mladinskih letih ?”

Ker če bo ta današnja retro sodobnost, potem bo retro pridobil, poleg statusa kulta, status večnosti. Ker, kot sem že omenil – retro je danes očitno mlad bolj kot kdajkoli, ker sem bil v retru mlad bolj kot kdajkoli in ker bo jutri spet – retro.

Kaman bejbe, lets du det tuist……

p.s.
Dušan, začel sem kondicijske priprave. Od Kopra do Pirana porabim isto, kot od Pirana do Kopra.

Don Marko M

httpv://www.youtube.com/watch?v=3_I8RCUpe-c