Mislim, koga sploh briga, da nam Janševa vlada dviguje zdravstveno zavarovanje, po katerem bo bolje flikniti, kot zboleti. Ali pa da nam ponuja (spet) dokapitalizacijo NLB. Janševa vlada so pač same pičke. Keš pičke. V Kopru imamo resnejši problem. Lokalni problem nacionalnih dimenzij. Začelo se je lani, ko sem predlagal mojemu županu Borisu Popoviču, da mi dovoli organizirati svetovno prvenstvo v plezanju na – palme. Ja, na tiste njegove palme. Saj nisem mogel vedeti, da so njegova Ahilova peta. Prej kakšen žulj na peti…..

Torej, mojemu županu sem lepo razložil, da bi tovrstno svetovno prvenstvo plezanja na palme bilo prvo na svetu v takšni podobi in bi nedvomno prispevalo k polni svetovni prepoznavnosti Kopra. Oddal sem mu celo vabilo, da kot častni gost  otvori prvenstvo in tako prvi spleza na eno od palm. V prostem svoj(stven)em slogu. Nenazadnje je na drevesu že bil, čeprav ne vem, kako je prišel dol.

Za nameček pa sem mu dodal še, da bi lahko palme, pred in po plezalnem prvenstvu, koristno uporabili tudi tako, da bi mednje po celem mestu razpeli gugajoče ležalne mreže, da si mimoidoči lahko odpočijejo.

Torej sami koristni predlogi oživitve mesta in predvsem rentabilne uporabe palm, ki so pač tako nerentabilno stale sami sebi v namen, kot razočarana gospodinja v moški savni.

Skratka, ker palme ne dajejo ne sence, ne banan, kokosa, dateljev ali česa in so praktično neuporabne, sem samo predlagal, da se jih smotrno in profitno uporablja. Vsaka palma je nas občane namreč stala 10.000 € letno, imamo jih pa 212. Povsem normalno se mi je torej zdelo, da bi si palme, vsaj večina njih, če že ne vseh, vsaj stroške vzdrževanja, za katere je občina porabila do sedaj že čez 400.000 €, prislužile kar same.

No, odgovor mojega župana na moje predloge je bil presenetljivo hiter, presenetljivo je že to, da odgovori, manj pa je bilo prenetljivo, da ga je zanj spisala šefica naše lokalne TO. Ne, ni me napadel s topovi. TO je v tem primeru naša Turisticna Organizacija. Moj župan pač rad vidi, da so njegove ženske v prvih bojnih vrstah in da vse žrtvujejo zanj. No ja, saj tudi sam rad to vidim, čeprav (še) nisem župan.

Šefica mi je tako, priznam, povsem uglajeno, začela dopovedovati, da se ji palme ne zdijo primerne za izvedbo takšnega svetovnega prvenstva, saj bi se lahko poškodovale. To je prijavila kljub mojemu zagotovilu, da palme med prvenstvom ne bi bile poškodovane, ne glede na plezalni slog, nenazadnje smo sami profiji, če pa bi se slučajno katera poškodovala zaradi adrenalinskih figur plezalnih virtuozov, bi na polno poplačali nastalo škodo. In sem jo na to spet opozoril.

Potem je spremenila taktiko in začela razlagati pomembnost palm za naše mesto in čakal sem samo še, da prijavi, da so palme del naše kulturne dediščine in pod spomeniškim varstvom, ker je šlo vse v tej smeri. Še 1x več pa se je potrdilo, da znam prehitro zaključevati dialoge, ko sem jo vprašal, zakaj so palme pomembne, če pa so neuporabne, še za senco ne. Na tej točki pa se je pogovor o svetovnem prvenstvu plezanja na plame sredi Kopra tudi zaključil, saj odgovora ni bilo.

Zato pa je na vsa vprašanja o palmah v Kopru odgovorila letošnja februarska burja s teto zimo. Rekla je – palm ne bo več. In jih ni več. Oziroma so, a jih vseeno ni več.

Zima, kakršne v Majamiju, rojstnem kraju teh palm, ne poznajo, je pokončala praktično vse palme po mestu in tistih čez 400k € je izpuhtelo v zrak, skupaj z luškim prahom. Prepričan sem, da bi bile palme odpornejše, če bi jih natrenirali s svetovnim prvenstvom v plezanju nanje.

Palme, ki so prej imele vsaj različne frizure na vrhu, od irokeze, bundes ali česa, so zdaj enotno frizurno prešaltale na – punk in skini verzijo. In mojemu županu seveda niso več všeč in jih hoče zamenjati, le da tega ne upa še naglas povedati. In to vse. Ker takšne palme pa že ne smejo kvaziti podobe gospodarja Istre. Saj novih 400 čukov za našo občino sploh ne bi smel biti problem. Pustimo zdaj ob strani nepomembno dejstvo 8000 nezaposlenih v občini…..

Ma jaz ne vem več kaj naj s tem našim županom – kamorkoli gre na službeno potovanje izven meja naše male podalpske, ob povratku vedno nekaj prinese iz tistega kraja in vplete v našo mestno multikulturo in infrastrukturo. Kot Krištof Kolumb, bemti. Samo jajc ne prinese.

Iz Italije je recimo privlekel retro javno razsvetljavo na sončno energijo, ful top mega svetovni hit, luči, ki se prižigajo in ugašajo samo na elektriko elektra Primorske. Iz Španije je privlekel jumbo fontano, da sem zadnjič skupino irskih turistov komaj prepričal, da je to županova fontana in ne bunker iz NOB.

Iz Nemčije je privlekel cestna krožišča za kolesarje, zaradi katerega noben kolesar iz kontinenta še en teden in v polnem smehu ne more pozabiti Kopra in mojega župana.  Iz Balkana je privlekel vse ostalo. Vse kar privleče ima skupni imenovalec, da nič ne dela in nas stane za ene 2000 delovnih mest letno.

Ja, ne upam niti pomisliti, kaj bi moj župan privlekel iz Antarktike. Ali Napolija. Ali pa, ne daj bože, iz Avstralije. V vsakem primeru pa, če bo že hotel moj župan te odvetele palme nadomestiti z novimi, mu pošiljam mejl s sporočilom, v domačem jeziku :
Slušaj Popoviču, ajde bre ovaj put nam kupi palme sa bananama. Majmuna ne treba, jer več imamo šefa za reprodukciju.

Don Marko M