V življenju sem imel opravka že z raznimi živalmi. Tudi kokošmi, čeprav ne mislim zdaj dvigovati perja. Praktično od rojstva sem imel na podeželju, kjer sem odraščal, to razkošje, da sem lahko redno dnevno razvijal občutek opazovanja skupnosti malih živali. Recimo polža, ki je že v jutranji rosi odločno napovedal boj na življenje ali smrt 5 cm oddaljeni solati na vrtu. In ko je popoldne, po nadčloveških naporih, bil le še kak mm od skoka na cilj se je, ker nesreča pač nikoli ne počiva, od nekod pojavila moja gospa mati. Ja, polž je bil naenkrat 20 m oddaljen od cilja. Ampak gratis leteti pa se je le naučil…..

Tudi koze so res posebna bitja. Rad sem jih opazoval, kako ploh niso izbirčne, kaj poriniti v usta. Tudi spodnjice so bile pripravljene posesati, da pridejo do bistva. Nono me je sicer večkrat opozoril, da tam, kamor stopi kozina štikla, niti plevel noče več pognati. Nona je ob tem modrem nasvetu nonota hitela razlagati, da se koze razlikujejo od kozlov zgolj v rogovih.

Nono je imel prav. Preveril sem praktično. Še nekaj let ni pognala niti robida tam, kjer so koze počistile. Nona je tudi imela prav. Razlika je res v rogovih. Kozel je namreč tisti rog več neumorno vrival kozam tako, da je bilo za vse prav in dovolj.

Naravnost občudoval pa sem kokoši. Predhodnica in vzorčni prikaz bodočega človeškega harema je delovala v svojem navideznem kaosu nadvse organizirano. Petelin je bil, no, petelin. Samozavesten, ponosen in – glasen. Kikiriki je zganjal vsakič, ko je odskočil s kokoške. In kikirikal je dosti. Kokoške pa kot kokoške – iskale zrno, nabasale na petelina. Ni res, da tudi slepa kura zrno najde. Petelina pač.

Imeli smo tudi psa. Ki je rad vagabundal po svetu. A le takrat, ko si je izpulil ketno. Očim ga je privlekel od nekod in prepričeval bolj samega sebe na glas, da samo takšen velik pes lahko pazi takšno veliko bajto, a samo na ketni. Otroci nismo imeli pravice ugovora. Bil je kot tele. Tudi pes.

Ampak toliko in tako, kot me že od malega navdušujejo mačke vseh rodov, že težko najdem besede opisovanja. Muce imam res rad. Naravnost obožujem. Obožujem njih milino, zverinskost, skrbnost, instinkt, egoizem, radodarnost, bistrost, manipulativnost, zvestobo, razigranost, zamerljivost, navihanost, trmo, sodelovanje. Vse skupaj in vsak del posebej. Sploh pa tisti občutek prijetnega ugodja, ko se z dlanjo sprehodim po njenih dlakah…..Tako sproščujoče.

Tam na tisti vaški mini kmetiji smo jih tudi imeli. Ogromno prostora, dosti mačk. Sterilizacije takrat ni nihče poznal. Za kontracepcijo ni bilo časa. Sploh me ne čudi, da smo v zadnjih 50 letih iz 4 skočili na 7 milijard. Mačk je bilo ene 20. Vse skrbno rejene zbrane okoli obreda obrokov v dostavi moje gospe matere. Miši ni bilo. Mačke so bile mačke. Ampak če bi takrat zanje veljala današnja zakonodaja incesta in pedofilije, bi bile vse v zaporu. Najmanj.

In potem sem se preselil na prvo linijo obrobja mesta. Podobno podeželju, le da 2 minuti s kolesom do centra mesta. Idejo po domačem ljubljenčku psu, ki po mojem ni najboljši človekov prijatelj, ampak samo karakterni klon gospodarja, sem opustil po temeljitem razmisleku. Da bi imel poket pasjo dlako mi ni šlo. Večji pes bi rabil svojo sobo in vrta 100 kvadratov, kar spet ni šlo. Tista meni sprejemljiva in všečno zanimiva srednja velikost pa je bila in je še pregrešno draga za nakup in vzdrževanje.

Potem se je rodila moja Carica. In takrat sem se odločil, da bo muca pri hiši. Ena mojih boljših odločitev. Ko je Carica dopolnila dobre pol leta in začela veselo kolovratiti po 4ih, v prvih cirkuških poskusih po 2eh, mi je znanka omenila, da je njena mačka skotila 4 mladičke. Če me zanima. Ja, me zanima.

Pa sva šla naslednji dan s Carico pogledat te mladičke. Komaj dobro so plezale druga po in čez drugo. S Carico sva se vsedla na dober meter razdalje od njih. Carica bi od navdušenja najraje kar vse skupaj mečkala, zato sem jo vzel v naročje. Gledala sva veselo druščino. In čakala.

Po dobrih 5ih minutak, se je iz kepe 4ih kosmatink ena odločila za svojo pot. V tistih še nerodnih cepetanjih se je napotila naravnost proti nama. Carica je, za spremembo, mirno in pozorno spremljala njeno približevanje. Muca je prispela do naju in začela ovohavati. Mene, pa Carico, pa spet mene….Dvoma ni bilo več. Izbrala naju je. In midva sva izbrala njo.

A je takrat še nisva vzela s seboj. Pustila sva jo še 14 dni tam, da se je napajala in jačala z mlekom maminih seskov. V teh dnevih pa ni minil dan, da je Carica ni omenila in dosti besed sva ji namenila. Imena muca še ni imela izbranega, vedel sem le, da se živalim ne dodeljuje človeških imen.

In problemček poimenovanja muce je rešila kar Carica sama v tistem trenutku, ko sva stopila pred muco. “Loli”, je zavpila navdušeno in stegnila rokci proti njej. “Kdo je Loli”, sem jo vprašal. Še bolj je stegnila roki proti muci, ki je (spet) prihajala k nama in ponovila : “Loli”. Kje je pobrala to ime mi sploh ni bilo važno, važno je bilo, da je vedela kaj hoče. In iskreno je hotela Loli, katero sva odnesla v naš dom. Uradno je torej Loli muca Carice, čeprav je naša in za alfa samca priznava zgolj mene v družini.

Trenutki, ki so sledili od prihoda Loli domov, so neprecenljivi. Skupaj s Carico sta se preganjali po vsakem cm stanovanja, včasih že v extremističnih podvigih, ki so pospešili sivenje mojega lasišča. No, vsaj do odpadanja le tega me nista pripeljali. Skupaj sta vstajali v jutrih, skupaj sta legli k počitku zvečer. Skupaj sta se jezili, skupaj veselili. Si nagajali in pomagali. Skupaj sta shodili v prihodnost.

Po dobre pol leta je Loli zrasla že v res prelepo mačko, ki s svojim veveričje košatim repom nikakor ni mogla skriti svojih genov neke divjine. Ker je začela že izrazito kazati znake mačjih simptomov, katere sem zgoraj navedel, mi je preostalo le še, da ji dodam – dresuro. Ja, tudi z mačko se da, ker se da vse, če se hoče.

No, dresura mi zveni preveč v podložništvo usmerjena, recimo temu raje, da sem jo začel usmerjati v usklajevanje družinskih obveznosti. Vsak član družine mora pač opraviti svoj del družinskih obveznosti, da lahko družina funkcionira kot celota.

Naslednjih nekaj mesecev sem se Loli dnevno posvečal v predstavitvah učnega načrta. Da je lahko sodelovala tudi Carica, sem “predavanja” izvajal skozi igro. In navdušen sem bil nad obema. Nad Carico, ker se je naučila prevzeti določen del dolžnosti v skrbi za Loli – dnevno jo je skrtačila, nad Loli pa, ker je osvojila vse manire spodobnega obnašanja in upoštevanja hišnega reda. Priznam, moje presenečenje nad bistrostjo Loli je bilo in je še vedno popolno.

Loli je danes mačja dama v spoštljivih 11ih mačjih letih in vzljubljena maskota v ulici pri vseh sosedih in priznam, da mi prav gode, ko mi rečejo, da je lepo vzgojena. A še bolj mi gode Lolikina skrb za družino, saj še vedno v sezoni skrbi na svoj način za prehrano naše družine. Čeprav ji hrane res ne primankuje, vseeno na teraso znosi občasno kakšno miško, predvsem pa master kolekcijo martinčkov, čeprav obojih ne poje. Z glasnim mijavkanjem po terasi nas opozori, da je prinesla hrano, na začetku je prinesla kar v stanovanje, in šele, ko jo pobožamo in pohvalimo preneha mijavkati. Ostaja pa ponosno zadovoljna.

Ker sem jo učil tudi samoobrambe, ženske to pač morajo obvladati, je kljub svoji navidezni ljubkosti postala pravi strah in trepet za mačke in pse, ki niso bili iz ulice in ki so se hoteli nenapovedano sprehoditi po uličici. Če pa si je slučajno kateri od njih dovolil stopiti na našo teraso, pa je to pomenilo itak zadnji obisk v ulici. V manirah pravega komandosa in po sistemu ‘Tujega nočem, svojega ne dam’, je povsem brez usmiljenja prebiksala tako pse, kot mačke, ne glede na njih velikost.

Loli je okusila tudi materinstvo, 2x, a smo oba mladička oddali. Čeprav je bila pri oddaji situacija kar malo zapletena, saj je 7 njih iz naselja hotelo imeti njene mladiče. Po drugem kotenju pa smo jo sterilizirali in ta trenutek je bil eden najbolj žalostnih za družino. Po sterilizaciji je bila namreč dober teden res boga, prva 2 dni celo povsem nemočna, celo za vstati in večkrat dnevno smo jo morali čistiti iz lužic njenega urina in blata, ter jo pitati s hrano.

To potezo nam je očitno zelo zamerila, saj nas je, potem, ko je po dobrem tednu spet počasi začela hoditi naokoli, povsem ignorirala dobra 2 tedna. Obnašanje je izgledalo kot običajno, a bilo je vse drugače. Mačja zamera je tako strastna, kot njena ljubezen. A čas celi vse rane….

In potem se je rodila moja mala Koki, sestrica Carice. In cel film, katerega sem gledal med Carico in Loli, se je začel vrteti od začetka. Loli je ostala Loli, Carico je v dojenčkastih vragolijah zamenjala Koki. Ja, tudi Koki je shodila z Loli. In dobila svoj del dolžnosti v skrbi za Loli. Carica pa je lahko , v glavnem polno smeje, opazovala njuna dogajanja, katera je sama nekoč preživljala z Loli. Zabava še traja.

Loli je tista, ki nas dnevno pospremi, ko gremo od doma in ne glede na vremenske razmere prileti počakati na ovinek pred vstopom v našo uličico. Pozna nas že po korakih. In njeno veselo mijavkanje in muzanje okoli nog ob vsakem novem snidenju je neprecenljivo in odtehta vse tegobe tistega dne, če so bile.

Danes šteje naša Loli, prevedeno, cca 64 človeških let in je mogoče malo bolj umirjena kot pred leti, a še vedno prava lepotica in nič manj navihana in bistre ponosne drže kot vedno. Smisel mačjih pregovornih 9 življenj je uspešno prenesla na vse družinske člane in tudi to je njena dodana vrednost.

Naša Loli je pač vedno tu. Vedno ob pravem času na pravem kraju. Tako ogromno daje in tako malo zahteva. Ja, takšna bitja, ne glede na število nog in/ali (brez)dlakavosti, človek enostavno mora spoštovati. In imeti rad. Neizmerno rad…..

Don Marko M