Dogaja se tudi najboljšim. To trdim odkar vem zase. Namreč, zaključki opazovanj skozi leta, tako drugih kot sebe, ki so me pripeljala do te trditve so bili neusmiljeni – popolnosti ni. Tudi ko izgleda popolno. Obstaja samo sinhronost sodelovanja – najboljše vsebuje tudi manj dobro in manj dobro vsebuje tudi najboljše. In tudi zgodba Lance Armstronga, za ene večnega zmagovalca, za druge prevaranta, ne odstopa od tega zaključka. Priznam pa, da je kalvarija zadnjih mesecev okoli Armstronga tudi v meni sprožila razmišljanja neke odločitve, kako po vsem tem gledati nanj. Po premlevanjih sem zacementiral odločitev…..

Priznam, da me spremljanja kolesarskih dirk v tv prenosih sploh niso zanimala do prihoda Armstronga. Še več. Upam si trditi, da je Armstrong za popularizacijo kolesarstva, v pozitivnem smislu, naredil več kot kdorkoli pred njim in mislim še kdorkoli za njim.

Armstrong je imel namreč v sebi in na sebi tisto nekaj več – prirojeno karizmo, ki je več kot jasno sporočala – glej me, če zmorem jaz, zmoreš tudi ti. Šlo je seveda za simboliko, ki je vsebovala najdeni smisel, voljo, spoštovanje samega sebe in drugih,  vztrajnost, garanje in veselje življenju vsak dan posebej in vse dni skupaj, kar je Armstrong več kot odlično in dostojno prikazoval v dejanjih.

Vrline torej, katere človeštvo potrebuje konstantno, kot Sahara vodo. Vrline, ki so vdihnile upe in življenje milijonom izgubljenih na poti, neodločne spreminjale v odločne. Celo konstantno negativno misleče in delujoče je vsaj za nekaj trenutkov spremenil v dobre ljudi. Le nečesa mu ni uspelo spremeniti…..

Zavist. Tisto nekaj, kar človeštvo ugonablja že od nastanka.

Ko sem pred meseci začel spremljati poskuse linčanja Armstronga, sem samo zamahnil z roko in se nasmehnil. Vse do enega določenega trenutka pred dvemi tedni, ko sem na neki tuji tv spremljal malo širšo reportažo linčanja Armstronga. Ne, nobena tista priča, na katere se sklicujejo preiskovalne komisjie, ki so mu odvzele naslove se ni pojavila pred kamerami.

Tisti pa, ki so se pojavili, so bili v svojih izjavah zadržani in se izogibali direktnih obtožb Armstronga. Vse dokler se ni pojavila neka ženska. Žena enega od kolegov Armstronga iz časov zmagovalne ekipe. V kamero je neumorno vrivala neko knjigo, katero je pred leti spisal eden članov medicinske ekipe Armstronga in v kateri naj bi bilo vse zapisano, kako naj bi se Lance dopingiral.

Priznam, videl sem že marsikaj v življenju, ampak tako kolerično nevrotične babe pa še ne. Kot bi izpustil pobesnela psa iz ketne…..Takrat mi je postalo tudi dokončno jasno – sploh se ne gre za Armstronga, ampak za neko zavistno maščevanje prikrajšanosti žrtvovanja določenih članov ekipe, ki so bili po diktatu podrejeni in določeni prispevati svoj del  zmagoslavjem Armstronga in bevskajoča žena enega teh je samo dokazala, da so nekateri dobili premalo. Tudi pozornosti.

Razumi me kakor hočeš, samo narobe ne, a tudi sam nikakor ne odobravam dopingov v športu, čeprav se obenem ne slepim, da jih ni. Dopingi so bili, so in bodo. Celo v vedno bolj sofisticiranih metodah, katerim bo še najsodobnejša medicinska tehnologija sila težko sledila.

Rekordi se morajo rušiti. Sponzorji hočejo upravičiti svoja vlaganja. Nenazadnje, tudi pohlep posameznikov nima meja, dokler mejo ne prestopijo. Dopingirajo se že rekreativci. Že na enem maratonu Franja bi jih vsaj polovica pocepala na dopingških testih, če bi jih na vseh izvajali……

Vsakemu, ki je kdajkoli prekolesaril recimo 100km v kosu je jasno, da je nemogoče brez dodatnih substanc le te prekolesariti v 2eh urah, pa če treniraš gladiatorsko leta in imaš ob tem še neko super sonik kolo. Saj ni potrebe po dosti modrovanja glede tega – oglej si tekmovalne čase prve kolesarske izvedbe Tour de France, Giro d’Italia ali katerega in jih primerjaj z letošnjimi časi…..

Poskusi rušenja Armstronga meni niso zanimivi zaradi pričevanj v postopku, nenazadnje lahko vsak reče kar hoče tudi zaradi določenih interesov, pač pa zaradi ignorance edinega pravega dokazljivega elementa v sferi dopinga – laboratorijskih testiranj.

Armstrongu namreč do danes še ni bilo, kot kaže nikoli ne bo, dokazano dopingiranje s pomočjo medicinsko laboratorijskih testiranj, ki so edini nesporen dokaz morebitnega dopinga. Pa čeprav je prestal (pre)številna testiranja, a rezultati so bili vselej – negativni. Preko 500 laboratorijskih testiranj in vsi izvidi negativni.

Do sedaj je bil namreč edini merodajen dokaz, na osnovi katerega so diskvalificirali že kar nekaj kolesarjev in ostalih športnikov, zgolj in edino laboratorijski izvid dopingškega testa. In zakaj bi zdaj naenkrat morala samo za Lanca veljati neka na novo izumljena pravila ?

Če imam na izbiro verjeti človeški besedi ali materialnemu dokazu, sploh neizpodbitnemu, potem pač verjamem dokazu.   A kaj ko dokazov za diskvalifikacijo Lanca enostavno ni. Če pa bi hoteli po tej isti metodi zgolj pričanja določenih prič še katerega drugega kolesarja “obglaviti”, potem je itak jasno, da bi čez noč ostali brez profesionalnih kolesarjev in bi ostali samo še mi turistični kolesarji.

Ne glede na vse, pa so svoje spoštovanje do Armstronga ohranili tudi v zvezah, kjer so mu odvzeli nazive. Vseh 7 Tour de France sicer ne bo več zaznamovanih z izpisom zmagovalca Lance Armstronga, ampak tudi nihče drugi ga ne bo nadomestil.

Trdim, da če že je Lance komu škodil, potem je škodil zgolj sam sebi in nikomur drugemu. Nenazadnje namesto njega ni nihče odkolesaril niti metra, pretočil niti kapljice znoja, pretrpel nobene bolečine – prav vse stotine tisočev km je sam odgaral na pedalih.

Ko se je Lance boril proti raku in ga premagal, so bili redki z njim. Ko je ravno s to borbeno zgodbo boja proti raku začel kolesarske naskoke neke zmagoslavne večnosti, so hoteli biti vsi ob njem. Se pokazati z njim, se slikati z njim, za vsako ceno. Ja, tudi tisti, ki so pričali proti njemu in tudi tisti, ki so ga na koncu obsodili. Paraziti pač, ki pazijo na svoj ugled, čeprav dokazujejo ravno s takšnimi potezami, da ugleda nikoli niso imeli.

Kar se mene tiče, je Lance dober človek, ki je delal dobra dejanja, brez, sploh namernih, škodovanj drugim ljudem. Ne, ni bil svetnik, nenazadnje to ni nihče, niti Jezus, a je kljub temu prižgal milijonom luč na koncu predora v boju preživetja vsakdana, vere vase in samospoštovanja, tudi preko Livestrong-a. Samo pokvarjeni zavistneži ne morejo spoštovati teh njegovih veličin človeških dejanj.

Veš, nekoč mi je pater Niko, tisti gospod iz Strunjana, ki vsako leto požegna motorje in motoriste, rekel, da ima vsak pravico do enega življenskega greha. Če ti to reče uradna božja oseba, potem dvoma ni. In jaz sem se odločil, čeprav sem ateist, ta edini “greh” Armstrongu odpustiti. Naredil je namreč ogromno preveč dobrega, za ogromno ljudi, da bi ga zaradi enega nedokazanega greha čisto izobčili…..

Ja, po vseh seštevanjih plusov in minusov sem mirno zacementiral svojo odločitev – zame je Lance Armstrong bil in ostaja živa legenda. Najboljši. Ja, niso lahke biti najboljši. Priti na vrh, postati najboljši, ima sicer možnost prav vsak. Ostati na vrhu res samo najboljši. A iz vrha, prej kot slej, vodi samo ena pot. Tista navzdol. Je pa res tudi, da ti na poti navzgor pomaga le redkokdo, na poti navzdol pa marsikdo. Ampak, saj veš, dogaja se tudi najboljšim….

Don Marko M