Vedno bolj se nagibam k temu, da bi napisal knjigo o Sloveniji z naslovom Vse osamosvojene zvezde. Obdobje naše male podalpske od 91ega dalje je že zdavnaj prekoračilo Brownove Demone, celo Matrico in celo Čak Norisa. Dogodki, sicer amatersko predvidljivi, se vrtijo v konstantnem zaporedju novega nadaljevanja….

In ko pri nas jagenjčki obmolknjejo, to pomeni le, da bo eno črno jagnje izginilo.

Prah, katerega je vzdignila Hilda Tovšak, je prišel pravi čas. Vlada Alenke Bratušek je bila že nevarno oblegana s strani ljudstva in ta predah ji je prišel kot naročen. Predah, ki bo ljudstvu za nekaj lepih dni odvrnil pozornost od, za ljudstvo dosti pomembnejših in usodnejših, rabot, katere packa na kup Bratuškova s svojim dream timom.

Zveni čudno, ampak mene v bistvu sploh ne zanima kje se nahaja Hilda Tovšak. Pač ne dvomim, da je natanko tam, kamor si je želela iti. Pa naj je to Johannesburg, Ramos Mejía, Canberra, Mislinja ali Ljubljana. Hilda je zdaj povsod doma.

Izdaja mednarodne tiralice za Tovšakovo pa pomeni itak le dodatne zajetne stroške državljanom, ki bomo navdušeno spremljali vse razsežnosti sposobnosti naših preiskovalnih organov, ki bodo Hildo iskali po preverjeni in učinkoviti metodi Laufer.

Poslej lahko torej pričakujemo, da nas bodo na ulici zaustavili možakarji črnih oblek, črnih kravat, črnih očal in nas vprašali : “Ste kaj videli to osebo ?”. In nam pod nos pomolili sliko Hilde Tovšak iz dnevov, ko še ni nosila očal…..

A bistvo zgodbe Hilde Tovšak ni v tem, da je ne vidimo, ampak, da imamo dobesedno pred nosom to, kar ne smemo spregledati.

Harij Furlan, Zvonko Fišer, Branko Masleša, Senko Pličanič, Alenka Bratušek. Neobvezno v tem zaporedju. To je tisto, kar imamo pred nosom. In kar nas vleče za nos.

Sesuvanje pravne države se je začelo z Barbaro Brezigar že 1996. Brezigarjeva, takratna tožilka, kasneje celo pravosodna ministrica za nagrado, je namreč v procesu Depala vas dobesedno zdemolirala pravno državo in postavila temelje dela našega pravnega reda, ki se je do danes samo stopnjeval v tragikomedije.

Zdaj reči, da ne obstajajo neskorumpirani tožilci in sodniki, bi bilo nehvaležno, celo laž. Seveda obstajajo. Ampak tej niso več tožilci in/ali sodniki ali pa, kljub ustreznim kvalifikacijam, tega dela ne opravljajo.

Nisem angel, samo navaden smrtnik in zavedam se, da je človeško delati napake, čeprav nekateri spočenjajo tudi nečloveške. Ampak teh vztrajno ponavljajočih se procesnih napak, spočetih s strani “profesionalcev”, ki so plačani, da so profesionalno brez napak, kar vodi v zaključek, da je Slovenija ena sama velika napaka, procesna napaka, pa imam res že poln penis.

Zraven pa imam še polne prašnike gledanja slovenske, že zaščit(e)ne, folklore bežanja pred odgovornostjo, torej neodgovornostjo. Ja, še dosti tega imamo za urediti.

To, da si je Harij Furlan, celo kot vodja specializiranega tožilstva, dovolil spočeti procesno napako oz. zgolj še eno v nizu, ki je povzročila ne le sprehod Tovšakove za nedoločen čas, ampak je ta procesna napaka celo omogočila Tovšakovi, da zdaj toži državo, torej tebe, mene, njega, njo, in to za mastno odškodnino.

In sploh ne dvomim, da bo do tega prišlo. Zaradi te procesne napake lahko pride celo do pobota, da se Tovšakovi oprosti zapor, v zameno, da ne toži države.

Seveda bi bilo naivno misliti, da je ta procesna napak zgolj Furlanova. Našim tako levim, kot desnim političnim dinozavrom, vključno z določenimi župani in tranzicijskimi tajkuni je bilo še kako v interesu, da se ta procesna napaka zgodi. Tovšakova namreč nikoli, ampak prav nikoli ne bi mogla spočeti svojih dejanj brez izdatne pomoči omenjenih.

Četudi bi se Tovšakova po nekem naključju, za tiste, ki v naključja pač verjamejo, vrnila čez kakšen teden in se opravičila, da se je pač morala malo pozdraviti v nekih tujih termah, to organov v postopku ne bi opralo krivde. Potrebni dokazi za preostale postopke zoper Hildo bodo namreč izginili, za tistih 14 mesecev zaporne kazni pa bo sodišče itak ugodilo Tovšakovi, da opravlja družbeno koristno delo. Pa pridemo do tiste odškodnine in svobode Tovšakove.

Da bi Furlan zlahka, celo po zakonu in ker je to njegova dolžnost, tako službena, kot do državljanov, preprečil sprehod Tovšakove, je seveda kristalno jasno.

Kot je kristalno jasno, da je to isto dolžnost Zvonka Fišerja in Branka Masleše.

A ker sem pristaš načela, da je šef tisti vedno prvi kriv, za dobro in slabo, je jasno, da je v tem primeru prvi odgovorni šef šefov Senko Pličanič.

Ta me je sicer že presenetil z izjavo, po kateri bi se sicer morala zgledovati prav vsi, ko je prijavil, da je ta procesna napaka  njegova odgovornost.

To je, Senko, sicer lepo slišati in ti je že zaradi priznanja polovica krivde oproščena. A zdaj pride tisti “ampak”. Ampak priznanje je le do polovice opravljeno delo. Če napaka ni popravljena in to do stopnje, da se ne ponovi več, je vsako takšno priznanje brezpredmetno.

Alenka Bratušek pa….Hja, v svojem stilu in kot ponavadi, ko bi morala kaj resnega in odločnega povedati, ne pove nič. Dobesedno nič.

Namesto vzdihovanja po Tovšakovi, za katero nam res ni treba skrbeti, ker se dobro počuti in nenazadnje jo iščejo, da jo pripeljejo, mar ne, raje globoko dihajmo na razvozlavanju tistih, ki so to procesno napako spočeli.

Od Pličaniča pričakujem, nič več, ne manj, da izreče Hariju Furlanu takojšnjo odpoved delovnega razmerja zaradi nesposobnosti in mu naloži še 100k € kazni, zaradi namernega oškodovanja državljanov s to povzročeno procesno napako.

Od Pličaniča pričakujem ravno tako, da zaradi službene malomarnosti in neodgovornosti izreče sankicijo suspenza pred odpovedjo in to neplačanega, za 12 mesecev, Zvonku Fišerju in Branku Masleši.

Sankcija pa seveda pripada tudi Pličaniču. In njemu jo mora izreči Alenka Bratušek. Dovolj bo že zadnji opomin pred prenehanjem ministrske funkcije.

Jasno je, da če Bratuškova tega ali česa podobnega ne bo izrekla Pličaniču in mu tako postaviti zgled, kako se to dela, utegne imeti posledice. Ampak potem, ajron lejdi, ne se čuditi, da ti bo že itak nizka popularnost v nekaj tednih padla na stopnjo hasta la vista bejbi.

Don Marko M