Ministrstvo poglabljanja odnosov opozarja – naslednji zapis ni priporočljiv v branje mladini pod 15 letom, nad temi pa le v spremstvu starih staršev ! Ko imam vsega polno tistega nekaj ženskam dragocenega, je vedno pravi čas, da obiščem mojo skalo…..

Odkar pomnim, je na istem mestu. Toliko je v morju, da ni na suhem in toliko na suhem, da ni v morju. Položim svoje sedalo nanjo. Kamen na kamen. Tako prvinsko, tako enostavno. In potem se prepustim najlepši melodiji vseh časov…..

Morje mimo pelje vejevje. Peljalo je tudi že celo drevo, s krošnjo vred. Celo kitajsko tovorno ladjo, direkt na čeri. Pred leti mi je pred oči pripeljalo celo tono banan, ki so se prepuščale toku.

Tudi sam sem se prepustil morskemu toku. A tam pred Trstom me je italijanska obalna straža opozorila, da nimam potnega lista, pa sem odplaval nazaj.

In potem sem, tako sedeč, kot mornar sredi oceana v pogledovanju za otokom, vrednem spustitve sidra, videl piko. Ki se je približevala. Saj ni res, sem pomislil. Marsikaj sem že videl, kar mi je morje pripeljalo pred očmi, a kaj takega še ne. Prej pika je bila le še kakšnih 10 metrov proč.

Vstal sem. Zdaj je bila le še 5m proč. Odločil sem se. Sezul in zakorakal v morje. Res nisem mogel verjeti. Postal sem vznemirjen. Spustil sem dlan v morje. Pristala je v moji dlani.

Tako zanimivo, čeprav klasično oblikovana. Z voskom prelitega zamaška in izbočenega napisa – Jamaica Rum.

Usmerim jo proti soncu, da vidim, če je še kaj noter. Ruma kakopak. Niti kaplice. Namesto tega pa…Pa ni valjda….O ja, pa je. Mesidž in d botl….

Res sem postal vznemirjen. Kot otroci smo večkrat vstavljali popisane liste v zapečatene steklenice in jih vrgli v morje. Pismo prijatelju pač. Kdo jih je dobil v roke nimam pojma, upam le, da ni sledil/a navodilom, morje pa noče povedati, čeprav pove vse.

In potem sem začel luščiti tisti vosek okoli zamaška. Nekje na polovici je vosek počil. V pričakovanju ne vem česa, sem začel odvijati plutasti zamašek. Obrnil steklenico na glavo in med tresenjem opazoval tisti speti papirnati svaljek, kako polzi skozi grlo steklenice.

Kot deveto čudo sem buljil v zavitek in končno potegnil tisto vrvico, ki je držala skupaj liste. 3. In začel slediti, črko po črko, tisti robati pisavi….In ker je srečo treba deliti, z veseljem delim vsebino teh listov nekega mornarja s teboj…..

Ladijski dnevnik

30.11.1883
Močan veter nam je potrgal vsa jadra, razen enega. To nas je zelo upočasnilo. Posadka je še vedno dobro razpoložena, punce so dobro.

01.01.1884
Proslavljamo Novo leto, jebe se nam za veter, ki nas premetava sem in tja, nimamo pojma kje smo, ker že 25 dni ni bilo čistega neba. Posadka je še vedno dobro razpoložena, punce so dobro.

28.02.1884
V nevihtni noči smo doživeli brodolom. Rešilo se je 30 mornarjev in kuharica Meri, grda kot smrt. Vse punce iz luke so se utopile. Kaj bomo brez njih ! Rešili smo se na pustem otoku.

25.03.1884
Na srečo nas je odneslo proti jugu, zato nam na pustem otoku ni hladno. Grda Meri kuha odlično, nekoliko mornarjev jo je začelo nažigati z zaprtimi očmi, jaz tega nikakor ne bi mogel ! Zaželel sem ji vse najboljše za Dan žena.

01.05.1884
Meri nažiga vseh 30 mornarjev. Odkril sem, da ima čudovito dušo polno razumevanja. Mislim, da sem se zaljubil.

02.05.1884
Danes zjutraj sem odšel k Meri. Ljubila sva se in bilo je čudovito. Po tem je Meri dala vsem mornarjem.

30.06.1884
Vsak dan se potimo zaradi močnega sonca. V senci se potimo na Meri. Vsak dan je lep. Kakšna sreča, da je Meri preživela.

30.06.1885
Meri je z vsakim dnevom, zdi se mi, vse lepša. Čeprav se ji vidi, da ima težko življenje.

30.06.1886
Odločili smo se, da Meri ni potrebno več kuhati. Zdaj kuha Joe. Hrana je ogabna, a vsak dan nam zato olepša Meri, ker zdaj vsak od nas pride na vrsto dva ali tri krat dnevno.

30.07.1889
Meri je izčrpana. Zdi se mi, da bo zbolela.

30.07.1889
Meri je dobila visoko temperaturo. Vsi molimo za njeno zdravje. Zaradi visoke temperature je njena ribica toplejša za tri stopinje, kar je lepa sprememba. Zaradi bolezni je ne nažigamo več kot enkrat dnevno – vsak.

30.08.1889
Meri je v nezavesti. Temperatura 41,2. Bojimo se najhujšega.

31.08.1889
Meri je umrla. 30 mornarjev, sami morski volkovi, skupaj z mano, jočemo kot otroci. Ne vemo, kaj bomo brez Meri.

01.09.1889
Meri smo pokopali. Življenje je izgubilo smisel.

02.09.1889
Kuhar Joe se je obesil na kokosovo palmo. Jack in Jim sta se stepla. Postaja nevzdržno.

03.09.1889
Odkopali smo Meri.

Don Marko M