Evropa se sooča z največjo humanitarno krizo v zadnjih 60ih letih. Na vrata EU odločno trka socialna in moralna kriza neslutenih razsežnosti, katere se ne bo dalo popraviti 10letja. Srednji razred se počasi, a vztrajno radira. Revnih vedno več, a tudi vrednosti premoženja premožnih vedno večje. Slovenija bo svojo realno sliko prikazala čez 2 leti, a že to, kar kaže zdaj, je porazno…..

43 milijonov državljanov EU danes nima dovolj sredstev, da bi si lahko privoščili hrano vsak dan, skoraj četrtina državljanov EU, torej 120 od 500 milijonov, pa je že v pragu revščine. In pozor, to so uradni statistični podatki, ki ne beležijo razliko vsaj 15% dodatne realnosti. Večina ljudi se namreč še vedno noče izpostavljati uradnim institucijam s svojo revščino.

Tej podatki razgaljajo, da je stopnja lačnih in revnih državljanov EU, primerjalno z letom 2007, zrasla v dobrih 5ih letih za kar 75%. Bruseljski parlamentarci takšno stanje prikazujejo kot posledico svetovne krize. Ja, ZDA so 2008 povsem namerno povzročile krizo, a trdim, da kriza ni vzrok ustvarjanja omenjenega stanja EU danes. Krizo imamo v glavah v Bruslju.

V Sloveniji sicer že imamo razloge za alarm najvišje stopnje, saj je že vsak 4 državljan v statusu revščine, kar pomeni, da je številka 500k revnih državljanov že presežena. Še bolj je žalostno, da v status revščine zapadejo celo zaposleni državljani, ki za nameček celo delajo petek in svetek, a njih plača ne presega 60% povprečne plače, kar je tudi uradni kriterij EU za prag revščine.

In medtem, ko trenutno zaposleni srednji razred pri nas, ki se nahaja pretežno v JS, še vedno skrbi zgolj za svojo rit in se bolj kot ne pretvarja, da teh revežev pri nas ni, čeprav bodo mnogi med njimi najkasneje že naslednje leto ravno tako med temi reveži, pa resnični reveži bijejo klasično bitko vsakdana povsem enakovredno z vsemi tega statusa po EU.

Ob prejeti plači se namreč spopadajo z resničnimi dvomi, za kaj porabiti plačo. Za hrano ali za plačilo računov. Če ne plačajo računov, najemnine ali obrokov kredita, jim sledi odklop elektrike, vode, gretja ali celo deložacija pod modro nebo. Pri tistih, ki so prejemniki zgolj socialnih transferjev so tej dvomi izbora odločitve preživetja še izrazitejši.

Rdeči križ in ostale dobrodelne organizacije so že zdavnaj prenehale pomagati plačevati položnice revnejšim. Pač ni sredstev. Vedno več težav imajo celo z osnovno panogo – razdeljevanjem prehrambenih artiklov, saj ne zmorejo več operirati s takšnim naraščajočim številom pomoči potrebnih državljanov, Bruselj pa še kar ostaja pri izdatkih prehrambene pomoči izpred časov pred začetkom kolapsa.

Revni postajajo še revnejši, razlika med revnimi in premožnimi vrtoglavo hitro narašča. To je socialni trend EU zadnjih let. Družbena neenakost je na pohodu, kot še nikoli prej v zgodovini. Srednji razred izginja v prah.

V Nemčiji se je, za primer, v zadnjih 15ih letih srednji razred zmanjšal iz 65 na 58% prebivalstva. Posledično je okoli pol milijona državljanov prešlo v višji, premožnejši razred, medtem ko se je kar 5,5 milijona iz prej srednjega sloja preselilo v nižji razred praga revščine.

Nič bolje ni šlo v Romuniji, kjer je bilo še leta 2008 v srednji razred uvrščenih 20% državljanov, danes jih je le še 10%. V Sloveniji se še vedno nekako umetno ohranja okoli 40% srednjega razreda, a obenem je na dlani, da jih bo s tem tempom delovanja parlamentarcev, ki zvesto sledijo navodilom Bruslja, že naslednje leto pol manj.

Po EU se pospešeno, iz dneva v dan, dogaja že kar ustaljen običaj, da solidno situirani državljani srednjega razreda dobesedno preko noči ostanejo brez služb in padejo v brezupno stanje, o katerem niso upali niti pomisliti. In v naši mali podalpski ni in ne bo nič drugače, če ne bomo sami naredili drugače.

Ker je zadeva po EU že hudo zavožena in še bolj gre v tej smeri, so presek teh zadnjih 5ih let in posledice “varčevalnih ukrepov” vzeli pod drobnogled tudi vodilni ekonomski analitiki in zadevo še dodatno potemnili v svojih ugotovitvah.

Po volitvah v Nemčiji sicer kaže, da bo Merklova morala popustiti svojim bum-dum programom vsaj toliko, da bo spet uvedla nove temelje socialne države. Vse skupaj je namreč že hodilo v socialni polom in seveda tudi lom na ulicah.

Po navedbah nemške zvezne vlade je namreč v Nemčiji že vsak 8 državljan živel v relativni revščini, kar skupaj nanese že 13% državljanov s temi težavami. Obenem pa je bil že vsak 4 državljan prizadet s trajnim pomanjkanjem finančnih sredstev ali se revščini izogiba zgolj zaradi prejemanja državne socialne pomoči.

Nič ni prizanesenega niti mladim med 15 – 24 letom, saj jih dober milijon živi izključno od socialne pomoči, tem pa je prišteto še okoli 300k vrstnikov, ki prejemajo pomoč za nezaposlene. V praksi to pomeni, da na vsake 3 zaposlene mlade v Nemčiji pride najmanj eden, ki živi od državne pomoči.

In še več. Za revnejše nemške družine z več otroci ali starše samohranilce postaja otroški dodatek vedno pogosteje že 15-20% vrednosti skupnih družinskih prihodkov in brez le tega bi danes živelo v polni revščini že skoraj 2 milijona nemških otrok.

Tudi v Veliki Britaniji so otroci med največjimi žrtvami “varčevalnih ukrepov”. Raziskave so pokazale, da že kar 12% staršev navaja, da njih otroci ostajajo brez enega dnevnega obroka zaradi nezmožnosti plačila. Vsak četri starš v raziskavah pa je priznal, da sam preskakuje obroke ali, da obrok razdeli na več manjših obrokov.

A najvišjo stopnjo revščine imajo v Španiji s kar 20% revščino med državljani. Obenem imajo tudi 20% stopnjo nezaposlenosti, brez možnosti za zaposlitev in posledično se veča stopnja kriminala.

V Italiji se proti revščini podaja 7% sicer delovno sposbnih državljanov, ki ne morejo do službe, ker je pač ni, za dodatek pa imajo že 13%  takšnih, ki sicer hodijo v službo, a so s 500-600 € plače po kriteriju EU v rangu revežev. Vsem tem pa je treba dodati še tiste, ki zaenkrat še prekoračujejo prag revščine za največ 50 € in lahko danes jutri zdrsnejo v revščino, a teh statistike še niso preštele, čeprav humanitarne organizacije opozarjajo da je takšnih iz dneva v dan več.

Zaradi vse večjega razkoraka med cenami in mesečnimi prihodki, socialno pomoč od države išče vedno več ljudi in to ne le v Romuniji ali Bolgariji, kjer je revščina najbolj izražena, ampak je ta pojav vedno pogosteje prisoten tudi v najbogatejših državah EU.

EU oz. Bruselj se z naraščajočo revščino “bori” tako, da so letos posredovali 500 milijonov € humanitarnim organizacijam za nakup hrane, za delitev le te najrevnejšim. Dodali so še 800 milijonov €, razdeljene med posamezne države, za boj proti lakoti.

Jasno je, da je to le drobižek, katerega EU razdeli, potem ko potrži od držav članic krepkih milijard letno. So se pa v Bruslju odločili še za en ukrep, za katerega ne vem ali brijejo norce iz državljanov EU ali delajo budale iz vseh revežev.

EU namreč namerava IMF (Mednarodni denarni sklad), katerega nosilni slogan je “zategnite pasove” in ki te dni rovari po Sloveniji, podariti za naslednji 2 leti 1,1 bilijona $ za financiranje IMF, od česar naj bi omenjeni 300 milijard namenil kot podporo najrevnejšim državam sveta. Stvar je tudi v tem, da IMF države EU ne uvršča med najrevnejše na svetu.

Tempirana bomba – tako bi lahko ob koncu tega zapisa označil EU danes.

Skupnost državljanov tihega obupa, ki vodi državljane v brezdomno revščino, depresijo, uničevanju upanja v lepšo prihodnost, ksenofobijo, nasilje, demonstracije in ekstremne oblike socialnih nemirov.

Ampak veš kaj – dajmo se mi v naši mali podalpski narediti slovenske francoze. Dajmo vsi skupaj lepo na miru uživati v razgledu in počakati, da zmanjka vrste pred nami….

Don Marko M