Za predpredzadnji letošnji zapis ti predstavljam zgodbo malega človeka. Malega človeka z veliko zgodbo. Življenje me je že zdavnaj izučilo, da so zgodbe malega človeka tiste, ki generalno poganjajo človeštvo. Zgodbe, ki brez vsake odvečne filozofije in kiča nosijo v sebi sporočila življenskosti, preprostosti, dosegljivosti, stvarnosti in možne izvedljivosti vsakomur….

Da bi človek včasih povedal svojo zgodbo, preoblečeno v črke nekaj spisanih strani, so potrebna tudi leta. Leta, ki prinašajo izkušnje veselja, bridkosti, žalosti, sreče. Leta, ki človeka sklesajo. V čvrsto skalo odpornosti ali pak lesen hlod strohnelost.

In takšne so potem zgodbe posameznika. Zgodbe tistega pozornega na malenkosti velikih razsežnosti, za kar seveda ni potrebno biti nek strahoten intelektualec, so tiste, ki so v svoji navidezni enostavnosti pripovedovanja prepolne številnih sporočil, ki učijo, kar ne naučijo številne knjige in šole. Naučijo človečnosti.

V nadaljevanju je zgodba, ki po mojem skromnem mnenju nosi v sebi ene 123 teh sporočil. Zgodba, spisana po resničnem dogodku. Zgodba pastirja, ki je, danes pri osivelih 90ih, to bil praktično celo življenje, na tistih hribovskih pašnikih. Zgodba neskončnega veselja in neutolažljive bolečine vtisnjene globoko v srce za vse čase.

Starec je, za tisto mizo pod krošnjo starega hrasta, potlačil tobak v svoj pipo, jo vpel med svoje še vedno čile zobe, iz škatlice povlekel vžigalico, jo prižgal in primaknil pipi. Dim iz pipe je vetrič popeljal s seboj. Starec se je zagledal v daljavo okoliških planin, povlekel še en dim iz pipe….

in začel pripovedovati svojo zgodbo…..

“Ko sem štel 20 let, sem v gozdu našel nebogljeno ščene. Tako majhen mi je bil všeč in sem ga enostavno vzel s seboj brez razmišljanja. Že čez nekaj dni sem ga vzljubil. Povsod sem ga vlačil s seboj, delil z njim vse, kar sem imel. In psiček je lepo napredoval.

A vaščani so me skozi nadlegovali z govoricami, da je to volk in da bi ga moral ubiti. Ker če ne, se bo zgodilo veliko zlo. Kako naj bi jih poslušal, ko pa mi je prirasel k srcu ?

Pes je postal močan, velik in ko sem kdaj kaj pozabil v vasi, sem ga prosto izpustil rekoč mu, naj mi to sam prinese. Bil je zelo pameten pes in pomagal mi je pri čuvanju ovac.

Nekega poznega poletnega popoldneva je z neba nekako pritisnilo. Bilo je jasno, a zrak je bil težak, kot pred dežjem. Vstopil sem v kolibo na planini, v kateri je bil tudi prostor za ovce, ki so takrat ležale tam v senci pod drevesi. Takoj, ko sem se ulegel, so se mi oči same zaprle.

Ne vem, kako dolgo sem ležal, ko me je nekaj trgnilo iz spanca. Neko sopihanje in režanje. Vse je bilo nekako pridušeno, tako da nisem bil prepričan ali spim, ali sem zbujen. Vseeno sem vstal, da vidim kaj se dogaja. Vrata kolibe so gledala na zahod. “

Starec je spet prislonil pipo k ustom. Vetrič je rahlo pozibaval listje in travo, ni pa mogel vklesanih gub na obrazu starca. Še vedno zazrtega pogleda v daljavo je zavzdihnil, kot bi bila pred njim življenska odločitev. In nadaljeval…

“V smeri proti soncu je sedel moj pes. Gobec je imel okrvavljen in ker je bil obrnjen postrani, mu je sonce sijalo skozi oči. Kot da je imel namesto njih dve žerjavici. Vse je izgledalo tako neresnično. Še toliko bolj, ker je bil pred njim kup še vrelega mesa zapuščenega življenja. Takoj sem dojel, kaj se je zgodilo….

Hladno, mirno sem vstopil v kolibo in segel po puški nad vrati in ponovno izstopil.

Počasi sem vzdignil puško, pomeril v glavo. Glavo mojega volka. On se ni niti premaknil. Kot da je čutil krivico, ker je zapravil moje zaupanje, katerega sem vlagal vanj. Povlekel sem sprožilec in on je padel.

Da bi nekako rešil, kar se je še rešiti dalo, sem šel v vas po enega vaščana in prevoz. Malo me je bilo kar sram, ker nisem že prej poslušal vaščane. Sonce je ravno zahajalo, ko smo začeli nakladati trupla ovac na prikolico.

Lahko si mislite kako velika je bila moja zgroženost, ko sem med med ovcami našel tudi tri trupla volkov in ene volkulje…

Srce mi je stisnilo v krč, iz oči so mi pritekle debele solze. Ubil sem svojega resničnega, iskrenega prijatelja. Podvomil sem v zvezdo na nebu….

Od takrat je minilo 60 let, a te slike ne morem pozabiti. Kot bi se zgodilo danes. Od takrat sem se nekako povlekel vase. Besede so mi brezvoljno zapuščale usta. Jasno mi je postalo, da v moji duši ni več prostora za obsojanje kogarkoli.

Cena tega je bila visoka in nihče me ni nikoli vprašal, ali želim kupiti to izkušnjo….“

Starec je odložil pipo na mizo. V njej je še žarelo. Njegove oči so ob koncu zgodbe postale motne. Vstal je. In usmeril še vedno čvrst korak proti kolibi. Tisti kolibi. Hranila je vse, kar je hranil starec….

Don Marko M