Edinci pa razvajeni do neba in čez…..No ja, o tem se da debatirati. Če bi pavšalno ocenjeval, potem bi lahko pritrdil sicer že nekaj 100 letnim ugotovitvam stroke psihologije, da so edinci razvajenčki, afnogunčki in podobno, skratka bolj kot ne drekači po domače, a kaj, ko me je življenje izučilo, da je bit skrit v malenkostih, podrobnostih, za katere pa ni tako samoumevno, da jih zna vsakdo opaziti in/ali upoštevati….

Moje izkušnje so pač, da niso vsi edinčki “drekači”, čeprav ne morem oporekati splošni oceni stroke o karakternih značilnostih otroka pripisanih položaju v družini upoštevajoč zaporedje rojstva, torej ali je otrok edinček, prvi, drugi in vmesni ali zadnje rojen.

Dovolj mi je že, da to splošno oceno prenesem nase, torej na mojo družino otroštva, kjer smo bili in smo še 3 otroci, jaz kot prvorojenec. Dejansko je bilo tako, da je bila praviloma vsa krivda odgovornosti za domača opravila, kot najstarejšega, prevaljena name še za preostala dva, obenem pa je bila glavnina razkošja brezbrižnega uživanja večinski privilegij obeh, sploh najmlajšega, torej zadnjega. Ne, ne pritožujem se, samo povem. Svoje sem si znal vedno izboriti že od malega, če sem se tako odločil.

Prepričanje psihologov, da ima vrstno zaporedje rojstva otroka velik vpliv na njih karakter, za kar je še najbolj zaslužen izumitelj individualne psihologije Adolf Adler, ki je temu posvečal zelo veliko časa in pozornosti, ima seveda v splošnem pomenu zelo čvrste temelje, katerih enostavno ni mogoče negirati. Individualno nadgraditi pač.

Prvorojenci
Zanje je značilno, da so zanesljivi, uvidevni, sistematični, previdni, osvajalci, uporniški in da radi kontrolirajo.

Stroka jim pripisuje vrline naravnega vodje, to vlogo pa prevzamejo od svojih staršev in težijo k temu, da je vse po pravilih, poleg tega pa so perfekcionisti, ki ne marajo presenečenj. Tudi zaradi tega jim je lahko malo težje priznati svoje napake. Da imajo vse pod svojo kontrolo je eden njih smislov, po potrebi znajo biti tudi agresivni, čeprav pretežno radi ustrezajo ljudem, podpora drugih pa jim je zelo pomembna.

Sredinski otroci oz. med prvim in zadnjim
So družabni in imajo dosti prijateljev, miroljubni, ustrezajo ljudem, znajo pa biti tudi zmerni uporniki.

Sredinski otroci se pogosto počutijo zapostavljene in vprašanje “Nisem najmlajši. Nisem nastarejši. Kdo sem jaz?” je njih stalnica, a obenem tudi posledica, da so karakterna nasprotja prvorojenemu bratu ali sestri. Spremlja jih občutek, da jim starši ne namenjajo dovolj pozornosti, zaradi česar so pogosto skrivnostni in ne razlagajo preveč svojih misli in občutkov. V bistvu se v svoji družini ne počutijo kaj preveč, zato imajo njih prijatelji zelo pomembno vlogo v njih življenju.

Najmlajši oz. zadnji otrok
Gonilna značilnost le teh je svoboden duh, poleg tega, da so širokogrudni, enostavni, družabni, odprti, željni pozornosti, sebični in manipulativni.

Starši jih večinsko bolj na izi jemljejo, enostavno povedano so “večni dojenčki” družine. Ampak tej “dojenčki” so največji razsipneži v družini. Poglavitni cilj jim je pač, da se imajo fajn in čeprav imajo instaliran šarm, ki osvaja okolico, znajo biti tej “dojenčki” razvajeni in spretni manipulatorji. Večino njih sploh ne kličejo po imenu, po vzdevku pač, čeprav so že pri 30tem in z zaključenim študijem.

Edinci
So enostavno zreli za svoja leta, tudi primerjalno do sovrstnikov. Poleg tega, da so perfekcionisti, vestni, marljivi in vodje.

Biti edinec v družini je seveda posebnost, upoštevajoč, da edinec nima konkurence, kar pomeni, da zlahka vzdržuje monopol nad pozornostjo in premoženjem svojih staršev. V bistvu ima edinec karakteristike kot “super-prvorojenec”, le da z dodano razliko vseh privilegijev in polne podpore staršev.

Seveda so tudi izjeme….
In te izjeme se pokažejo v primerih mešanih družin, ki nastanejo kot posledica ločitev staršev, nove poroke, posvojitev in podobnih okoliščin, ki praviloma negativno vplivajo na otroke. Npr., otrok, ki je bil med odraščanjem najstarejši ali edinec lahko z nastankom nove družine pride v položaj, ko se mora soočiti z dejstvom, da ni več edinec ali najstarejši. Takrat se dogajajo zamenjave vlog in otrok, ki je bil dotlej na vrhu postane “dojenček”, ki zahteva od staršev ogromno pozornosti.

A kljub temu, da mu je bil “odvzet” položaj najstarejšega, najmlajšega oz. edinca, to praviloma ne bo vplivalo ali menjalo njegovo do takrat zgrajeno osebnost. Proces oblikovanja osebnosti, torej temelji, se pri otrocih oblikuje in postavlja do 6. leta, ko je večinski del oblikovanja osebnosti zgrajen.

Dvojčka sta poseben pojav, ki se razvija in ne sovpadata s predstavljenim sistemom zaporedja rojstva, ker sta ena celota in vedno zavzemata položaj prvorojenca.

Vloga staršev
Seveda je pri tem zaporedju rojstva otrok še kako pomembna vloga staršev. Starši se namreč podzavestno poistovetijo z otrokom, ki zaseda enak položaj kot oni. Tako bo recimo oče, ki je rojen kot zadnji otrok, dosti bolj strpen do muhic in komarjev svojega zadnjega otroka, medtem ko bo mati razmišljala, da je otrok neresen in razvajen, razcartan.

Povsem nasprotno pa prvorojeni starši, ki so pogosto perfekcionisti, postavljajo svojim otrokom življenske cilje, ki so težje dosegljivi, kar lahko povzroči pri otroku tudi nezadovoljstvo in občutek nesrečnosti. To se rado dogaja v primerih, ko starš ne razčisti sam/a s seboj dejstva, da otrok sicer je njegov/njen, niso pa želje starša obvezno tudi otrokove želje. A to je že tematika za en drug zapis….

Don Marko M